Prevod

Med obleganjem Bostona je sir William Howe sklenil prirediti ples v maskah in tako pokazati svoj prezir do neizurjenih možakarjev, ki so ga iz topniških položajev v Cambridgeu in Južnem Bostonu nespoštljivo obmetavali s topovskimi kroglami. Prireditev je bila sijajna; zbrale so se lepotice in gizdalini iz lojalističnih krogov, nekateri v oblačilih svojih prednikov, saj je preteklost vselej slikovitejša od sedanjosti, nekaj veseljakov pa je v razcapanih oblekah, z lažnimi nosovi in smešnimi lasuljami karikiralo ameriške generale. Na vrhuncu veseljačenja je po ulicah zadonela žalostinka in ples je zastal. Žalna glasba je utihnila pred vrati guvernerjeve palače Province House, kjer je potekal ples, in vrata so se na stežaj odprla. Zamolkli bobni so narekovali korak sprevodu, ki se je iz nadstropja nad plesno dvorano začel spuščati po velikem stopnišču: mračni možje v visokih koničastih klobukih in s priostrenimi bradami, z Biblijami, meči in zvitki, so strogo pogledovali goste in se spuščali na ulico.

Polkovnik Joliffe, vigovec, ki se zaradi starosti in slabega zdravja ni mogel pridružiti Washingtonu, s svojo vljudnostjo in bistrostjo pa si je pridobil spoštovanje nasprotnikov, je prevzel vlogo zbora: »Te bi imel za puritanske guvernerje Massachusettsa: Endicott, Winthrop, Vane, Dudley, Haynes, Bellingham, Leverett, Bradstreet.« Nato je prišel surov vojak v oklepu, opasan z orožjem: tiran Andros; mož zagorelega obraza z mornarsko hojo: sir William Phipps; dvorjan z lasuljo in dragulji: grof Bellomont; pretkani, uglajeni Dudley; Shute z iskrivimi očmi in rdečim nosom; okorni Burnet; protinasti Belcher; Shirley, Pownall, Bernard, Hutchinson; nato vojak, ki si je pred obrazom držal trirogi klobuk. »To je Gageova podoba!« je vzkliknil častnik in prebledel. Luči so medlo svetile in nad družbo je legla neprijetna tišina. Nazadnje je prišel visok mož, zavit v vojaški plašč, in ko se je ustavil na podestu, so gostje osuplo pogledovali zdaj njega, zdaj svojega gostitelja, kajti pred njimi je stala podoba samega Howa. Guvernerju je zmanjkalo potrpljenja, saj takšnega prizora na plesu v maskah ni pričakoval. Srdito je zavpil Joliffu: »To je zarota. Vaša glava je že predolgo na izdajalčevih ramenih.«

»Potem pa pohitite in jo odsekajte,« se je glasil odgovor, »kajti oblast sira Williama Howa in kralja, njegovega gospodarja, je pri koncu. Te sence so žalovalci na njegovem pogrebu. Poglejte! Zadnji izmed guvernerjev.«

Howe je z izvlečenim mečem planil proti lastni podobi, ta pa se je obrnila in ga pogledala. Rezilo je z žvenketom padlo na tla in Howe se je z grozljivim vzdihom opotekel nazaj, kajti obraz je bil njegov. Nihče ni dvignil ne roke ne glasu, da bi ustavil dvojnika, ki je žalostno šel dalje. Na pragu je udaril z nogo ob tla in pomahal s pestmi po zraku; nato so se vrata zaprla. Z zvoki žalne koračnice, ki so zamirali po praznih ulicah, se je mešalo zvonjenje iz zvonika Južne cerkve, ki je odbilo polnoč. Slavja je bilo konec in gledalci tega nenavadnega sprevoda so se, prevzeti od neimenljivega strahu, pripravljali na odhod; še preden pa so odšli, je grmenje topov na jugu naznanilo, da je Washington napredoval. Slavni dnevi palače Province House so minili. Ko jo je zapustil zadnji kraljevi guverner, se je ustavil na pragu, udaril z nogo ob kamen in vrgel roke kvišku v žalosti in besu.