Prevod

Od Province House, nekdanjega doma kraljevih guvernerjev v Bostonu, ni ostalo nič razen pozlačenega Indijanca, ki je služil kot vetrokaz in s kupole meril s puščico proti vetrovom. Samo hišo je že davno odnesel tako imenovani pohod napredka. V eni njenih sob je visela slika, tako potemnela, da je ob vselitvi namestnika guvernerja Hutchinsona komaj še kdo znal povedati, kaj prikazuje. Namigovali so, da gre za hudičev portret, naslikan na čarovniškem shodu blizu Salema, in da je na predvečer nesreč, ki so zadele provinco, s platna zrl strašen obraz. Shirley ga je videl v noči, ko je padla Ticonderoga, služabniki pa so drhteč zapuščali sobo, prepričani, da so ujeli pogled zlobnega očesa.

Guvernerji pa so vedeli, da portret, če že ni upodabljal samega poglavarja pekla, prikazuje nekoga, ki v očeh ljudstva ni bil nič manjši hudič: izdajalca Edwarda Randolpha, ki je dosegel razveljavitev prve ustanovne listine province in koloniste oropal njihovih svoboščin. Pod prekletstvom ljudstva je bledel, hiral in postajal vse grši, dokler ni bil njegov obraz tako odvraten, da ga ljudje niso hoteli več gledati. Tedaj je dal naslikati svoj portret. Kakih šestdeset let pozneje je Hutchinson sedel v dvorani in se v negotovih mislih spraševal, ali ga bodo prihodnji dogodki izročili enaki sramoti, kakršna je doletela njegovega predhodnika, saj je na njegov poziv v pristanišče priplulo ladjevje s tremi polki rdečesuknjičnikov, poslanih iz Halifaxa, da bi ustrahovali mesto. Prihod mestnih svetnikov, ki so prišli protestirat proti nastanitvi teh čet pri prebivalcih in nadomestitvi civilne oblasti z vojaško, je prekinil njegovo zamišljenost in vnela se je burna razprava. Nazadnje je guverner nepotrpežljivo zgrabil pero in vzkliknil: »Kralj je moj gospodar in Anglija je moja domovina. Z njuno podporo kljubujem drhali.«

Prav ko je hotel podpisati ukaz za prihod čet v mesto, je nekdo odgrnil zaveso, ki je zastirala sliko. Hutchinson je osupel strmel v platno, nato pa zamrmral: »To je Randolphov duh! Peklenski pogled ima.« Zdaj se je videlo, da slika prikazuje moža v starinskem oblačilu, z obupanim, preganjanim, pa vendar zlobnim izrazom na obrazu, in zdelo se je, da strmi naravnost v Hutchinsona.

»To je svarilo,« je dejal eden od navzočih. Hutchinson se je s težavo obvladal in se obrnil proč. »To je prevara,« je vzkliknil; nato se je sklonil nad papir in se podpisal, kakor da se mu obupno mudi. Zatem se je zdrznil, pobledel in si obrisal znoj s čela. Mestni svetniki so odšli molče, a ogorčeni, tisti, ki so Hutchinsona naslednji dan videli na ulicah, pa so zatrjevali, da je portret stopil iz platna in vso noč stal ob njem. Pozneje, ko je ležal na smrtni postelji, je kričal, da mu kri bostonskega pokola zaliva grlo, in ko ga je zapuščala duša, je bil njegov obraz, spačen od muk in besa, obraz Edwarda Randolpha.