Prevod

Minilo je že nekaj časa, odkar je dorkinška kokoš zapustila gnezdo s svojo malo zarodjo, ko so se materi šanghajskih piščancev začele hude skrbi.

Imela je dvanajst tako lepih piščancev, da bi jim težko našli enake: visokih, živahnih mladičev z dolgimi, lepo raščenimi nogami ter gostim puhom in perjem. Bila je zelo ponosna nanje, kakor bi bila upravičeno vsaka kokošja mati, in šanghajskemu petelinu je pogosto govorila: »Si že kdaj videl tako lepo družino? Poglej teh štiriindvajset nog, vse so tako dolge in ravne, pa niti enega peresca ni na njih.« Oči so se mu zasvetile in ponosno je iztegnil vrat, a vse, kar ji je kdaj rekel, je bilo: »Prav lepo se bodo obnesli, če se bodo le vedli tako lepo, kakor so videti.« Menil je, da otrok ne gre hvaliti v njihovi navzočnosti, in mislil je, da jih mati razvaja.

Morda je imel prav, kajti mali šanghajčki so kmalu spoznali, da so lepi, in želeli so, da bi vsi na kokošjem dvorišču opazili njihove noge. Seveda je bilo zelo nespametno, da so bili ponosni na kaj takega, toda ko je druga perutnina rekla: »Človek bi mislil, da vas zebe, ko pa na nogah nimate perja,« so odgovorili: »O, mi smo šanghajčki in v naši družini tam nikoli ne nosimo perja!« In to je bilo res, prav tako kakor je res, da imajo dorkinške kokoši dodatne prste in da imajo črne španske kokoši bele ušesne mečice.

Šanghajska mati se je zdaj s svojo zarodjo potikala po poljih in na pšeničnem strnišču je bilo obilo hrane. Vsa perutnina je bila zdaj zunaj dvorišča in zaprli bi jo šele, ko bi pritisnil mraz. Zgodaj zjutraj so se odpravljali na pot v skupinah po šest do dvanajst, na čelu vsake pa je bil petelin. Izbiral je pot, po kateri naj bi šli; oprezal je za jastrebi na nebu, in če je katerega zagledal, je zaklical v opozorilo, da so kokoši pohitele k njemu. Petelini so gospodarji kokošjega dvorišča in določajo, kako naj tam vse poteka; toda ko jih vidite, kako vodijo jato po poljih — ah, tedaj veste, zakaj jih vsa perutnina uboga.

Prebivalci kmečkega dvorišča še vedno pripovedujejo o dnevu, ko je jastreb planil na enega od mladih dorkinčkov in bi ga odnesel, če ne bi predenj skočil črni španski petelin, ga kljuval, udarjal po njem z ostrogami in se bojeval tako dolgo, da jo je jastreb nazadnje z veseljem popihal. Petelini niso samo pogumni — tudi vljudni so, in kadar najdejo hrano, je ne pojedo, dokler ne pokličejo kokoši, naj pridejo in si jo razdelijo z njimi.

Lahko si mislite, kako lepo je bilo piščancem na strniščih. Zdaj so bili že tako veliki, da jim je ves puh prekrilo perje, in nekateri so se spraševali, ali nemara že čutijo, kako jim rastejo ostroge. A vse to so bile neumnosti, kakor jim je povedal neki pritlikavi petelin, saj ostroge začnejo rasti šele, ko je kokoš leto dni stara. Že dolgo so bili preveliki, da bi se ponoči stiskali pod materinim perjem, in še preden so odšli na strnišča, so se začeli učiti spanja na gredi. Naučili so se tudi sami drobiti hrano, kar je bilo materi v veliko pomoč. Saj veste, perutnina nima zob, in naj vzame še tako velik grižljaj, ga mora pogoltniti celega. Pomaga si lahko le tako, da kose pred jedjo raztrga z nogami ali jih razkljuva s kljunom.

Rumena pšenična zrna, ki so ležala povsod po polju, so bila odlična hrana in bi morala male šanghajčke porediti, da bi bili tako rejeni kakor gozdne kure, ki so se včasih prikradle iz gozdnega roba. Enajst piščancev iz zaroda je bilo prav lepo okroglih, eden pa je bil še vedno suh in pretegnjen. Mater je to zelo skrbelo in nikakor se ni mogla domisliti, kaj bi bilo narobe. Nekega dne je o tem spregovorila s črno špansko kokošjo, a ta še nikoli ni vzredila zaroda in je rekla, da se na skrb za piščance res ne spozna nič bolj, kakor če bi bila golobica. Potem je zaskrbljena mati stopila še do šanghajskega petelina. Poslušal je vse, kar mu je povedala, in se držal zelo modro.

»Mislim, da ni nič narobe,« je rekel. »Piščanec hitro raste, to je vse. Spominjam se, kako je bilo z menoj, preden mi je zraslo dolgo repno perje. Zelo suh sem bil, a poglej, kakšen lep korenjak sem zdaj.« Res ga je bilo vredno videti, kako se je dvigal nad drugo perutnino, na soncu zamahoval z močnimi perutmi in kikirikal. Njegovo perje je bilo čudovito in živo rdeča roža ter podbradki so kazali, da je zdrav. »Ah,« je pomislila šanghajska kokoš, »ko bi le moj piščanec zrasel v tako lepega petelina!« In ves preostali dan je ni več skrbelo.

Tisto noč je s svojo zarodjo prenočevala na stari jablani v kotu sadovnjaka, najbliže kokošjemu dvorišču. S starejšo perutnino je zletela nanjo, prhutala, lovila ravnotežje, kokodakala in se prerivala zdaj na eni, zdaj na drugi veji, piščanci pa so medtem stopali po poševni deski, ki jo je kmet prislonil ob eno nižjih vej. Perutnina vedno potrebuje veliko časa, da se namesti za noč. Menjavajo si mesta in se odrivajo, včasih pa se kakšna zaspana kokoš nagne predaleč in pade na tla, tako da mora potem začeti znova.

Sprva so se piščanci bali, da bodo popadali z vej, brž ko zaspijo, a kmalu so se naučili, da so njihove noge in noge vseh drugih ptic narejene tako, da se trdno oklepajo veje tudi med spanjem. Teža ptičjega telesa nad nogami skrči prste okoli veje in tam ostanejo, dokler jih ptica noče razkleniti.

Čez dolgo časa je vsa perutnina spala z glavami pod perutmi. Ovce, prašiči in krave so sanjali in celo konji so bili mirni v svojih stojiščih. V veliki beli kmečki hiši ni bilo videti niti ene luči, ko je dorkinški petelin zakikirikal v spanju. S tem je zbudil sebe in vso drugo perutnino. Potem so drugi petelini zakikirikali, ker je kikirikal on, in on je spet zakikirikal, ker so kikirikali oni, pa so spet zakikirikali oni, ker je on znova zakikirikal, piščanci pa so spraševali, ali ni že skoraj jutro, in matere so jim velele, naj ne klepetajo, temveč takoj zaspijo, da bo jutro prej prišlo.

Vse to je trajalo kar precej časa in šanghajska mati ni mogla več zaspati. V mesečini je prav razločno videla svojo zarod in eden od piščancev ni bil okrogel kakor drugi. Čepela je tam in skrbelo jo je zanj, dokler se ji ni nenadoma zazdelo — nikoli ni znala povedati, kako se je to zgodilo — da natanko ve, kaj je narobe.

Prhutnila je k njemu in ga dregnila pod perut. »Zbudi se,« je rekla. »Nekaj te hočem vprašati. Ali ješ pesek?« »Ne,« je zaspano odgovoril, »peska ne maram.«

»Ali te nisem učila, da ga moraš jesti?« je strogo vprašala. »Si, ampak ne maram ga, in zdaj, ko sem dovolj velik, da spim na drevesu, ga ne mislim več jesti. Tako!«

Pomislite samo, piščanec pa takole govori s svojo materjo! Z materjo, ki je znesla jajce, iz katerega se je izvalil; ki je vse tiste utrujajoče dneve in noči sedela v gnezdu, medtem ko je rasel v lupini; ki ga je grela pod svojim mehkim perjem; ki ga je naučila vsega, kar je znal, in bi se spopadla s katerim koli jastrebom, da bi ga rešila! Rada ga je imela, še preden je sploh vedel, da obstaja, in vse odtlej je živela zanj ter za njegovega brata in sestre.

Mati mu tedaj ni rekla ničesar več. Preostanek noči je prebedela in opazovala zvezde, luno ter prvi rožnati svit na vzhodnem nebu, ki je naznanjal, da se bliža jutro. Ko se je njen poredni piščanec začel premikati in čivkati, mu je rekla: »Nič več te ne bom silila jesti peska, če misliš, da si že prevelik, da bi ubogal mater. Samo to ti povem: nikoli ne boš močan, če ga ne boš jedel. Nisem ti povedala, zakaj, ker me nisi nikoli vprašal, in mislila sem, da boš ravnal, kakor je prav, tudi če ne poznaš razloga. Nimaš zob in zrnja, ki ga ješ, ne moreš prežvečiti, preden ga pogoltneš. Imaš pa močan želodec, in če ješ pesek, ta želodec, ki mu pravimo mlinček, drgne in pritiska drobne kamenčke ob zrnje, dokler ni dobro zmleto in pripravljeno, da tvojemu telesu da tolščo in moč.«

»Ampak ni dobrega okusa,« je odgovoril, »in raje jem kaj drugega. Ne verjamem, da je to pomembno, in ga vseeno ne bom jedel.« Šanghajska kokoš je zletela z drevesa in poklicala svoje piščance. Ni hotela izgubljati časa s pregovarjanjem. Kadar koli je tistega dne prišel v njeno bližino, je jedel vse razen peska. Dosegel je svoje, pa vendar ni bil srečen. Iz neznanega razloga ga ni nič več veselilo. Še ležanje pod grmovjem na prisojni strani mu ni bilo prijetno, in ko se je z bratom in sestrami valjal v prahu, tudi v tem ni užival.

Tako je šlo še precej dni, nazadnje pa je opazil, da je njegova senca na tleh le majhna črna lisa, medtem ko so imeli njegov brat in sestre velike, debele sence. Slišal je, kako ga je črni španski petelin imenoval pritlikavec, šanghajski petelin pa je rekel, da ne bo dočakal svojih ostrog. Ena od dorkinških piščančic se je pogovarjala s sestro in slišal jo je reči: »Si ga predstavljaš na čelu jate!« Potem se je zasmejala s kratkim, zlobnim kokodakajočim smehom.

Tisto noč, ko so drugi spali na jablani, je tiho odšel po poševni deski navzdol in jedel pesek. Naslednje jutro se je počutil bolje kot že dolgo ne, zato ga je pojedel še malo, ko ni bilo nikogar v bližini. Ni hotel, da bi drugi vedeli, da je spoznal svojo zmoto. Vsako jutro si je ogledal svojo senco in bila je vse debelejša. A še vedno ni bil srečen in vedel je, da zato, ker ni povedal svoji potrpežljivi stari materi. Pa tako rad bi ji povedal. Nekega dne jo je slišal, kako je njegovemu bratu naročila, naj poje več peska, brat pa je rekel, da mu njegov okus ni všeč. Tedaj je končno spregovoril.

»Tudi če ti ni všeč, ga lahko ješ. Čuden bi bil svet, če nam ne bi bilo treba početi neprijetnih reči. Pravkar sem sklenil, da je tistim, ki nočejo storiti česa težkega, kadar bi morali, nazadnje najteže. Ko bi le ubogal mater in jedel pesek, ko mi je naročila, in ne bom ti pustil, da bi bil tako neumen, kakor sem bil jaz.«

Prav tedaj je slišal, kako je nekdo rekel o njem: »V kako lepega korenjaka raste! Zdaj mi je pa zares všeč.« Bila je dorkinška piščančica, ki se mu je smejala. Stekel je za kobilico in tudi ona je stekla za isto kobilico, pa sta trčila drug v drugega in kobilica je ušla, tako da sta morala seveda skupaj odtavati in si poiskati kaj za pod zob, odtlej pa sta postala velika prijatelja.

Šanghajska kokoš je ljubeče gledala za njim in dvignila eno nogo v zrak. »Zdaj,« je rekla, »sem popolnoma srečna.«