Prevod

»Mislim,« je rekel Slepi Konj, »da je nekaj narobe z mojimi ušesi.« Z Lisastim Sivcem sta vse dopoldne delala na polju, zdaj pa sta v svojih stojiščih jedla obilno kosilo. Bila sta edina prebivalca v pritličju hleva. Celo golobi, ki so po naključju zašli skozi odprta vrata, so bili spet zunaj na soncu. Tu in tam je šumenje kril naznanilo, da je kaka lastovka švignila skozi okno na senik nad njima in odletela v svoje gnezdo pod streho. V od sonca ogretem zraku je vladala globoka, pomirjujoča tišina, pa vendar se je zdelo, da Slepi Konj posluša nekaj, česar njegov tovariš ni slišal.

Lisasti Sivec je takoj nehal jesti. »Tvojimi ušesi?« je vprašal. »Kaj pa je narobe z njimi? Mislil sem, da zelo dobro slišiš.« »Vedno sem dobro slišal,« se je glasil odgovor, »odkar sem izgubil vid, pa še bolje kot prej. Saj veš, da je pri nas slepih vedno tako. Naučimo se slišati bolje, kot smo slišali, preden smo izgubili vid. Toda odkar sva prišla s polja, mi v ušesih zveni neki čuden zvok in mislim, da je nekaj narobe z njimi.«

Lisasti Sivec je nehal jesti in obstal povsem pri miru, da bi prisluhnil. Niti z repom ni zamahnil, čeprav so bile tisti hip na njegovem levem boku tri muhe, na vratu pa še ena. Na vso moč se je trudil, da bi tudi sam zaslišal nenavadni zvok, saj bi to dokazalo, da je zvok resničen in da je s sluhom Slepega Konja vse v redu.

Ničesar ni slišal. »Kakšen pa je ta zvok?« je vprašal. »Kakor glasno mačje predenje,« je odgovoril Slepi Konj, »ampak vsi vemo, da Mačka ne prede nikjer tu v bližini.«

»Morda pa le,« je rekel Lisasti Sivec. »Od kod se ti zdi, da prihaja zvok?« »Iznad moje glave,« je rekel Slepi Konj, »in tam zgoraj ob tem času prav gotovo ne bi predla. Ali bi trdno spala ali bi bila na lovu ali pa zunaj na soncu, kjer tako rada poseda.«

Lisasti Sivec je vedel, da je res tako, in ni mogel reči niti besede. Prijatelj se mu je zelo smilil. Pomislil je, kako strašno bi bilo biti slep in gluh obenem, in oves, ki ga je požiral, se mu je zataknil v grlu.

»Nikar ne skrbi,« je rekel Slepi Konj. »Tudi če bi oglušel, bi še vedno čutil nežno božanje sapice na koži, okušal dobro hrano in se s prijatelji podrgnil s smrčki. Sploh ne bi nič rekel, le upal sem, da boš tudi ti slišal ta zvok, pa bi vedel, da je resničen.« To mu je bilo povsem podobno. Vedno je bil potrpežljiv in dobrodušen. V vseh letih, odkar je bil slep, se ni niti enkrat pritožil nad tem, in velikokrat so se drugi konji, ko so hoteli reči ali storiti kaj neprijaznega, spomnili nanj in se ustavili. Sram jih je bilo biti nestrpen, ko pa jim je šlo toliko bolje kakor njemu.

Konja sta še naprej jedla oves in počivala po napornem delu. Na seniku nad njunima glavama je ležala Mačka in predla in predla in predla, ne da bi slutila, da s tem povzroča skrbi prijateljema spodaj.

Vso prejšnjo noč je lovila, se tiho plazila po hlevu ter se skrivala za vrečami in zaboji, kjer je prežala na neprevidne miši in mlade podgane. Tudi te so kakor ona ponoči tekale naokrog in v hlevu ter na dvorišču se je marsikaj zgodilo, medtem ko so večji štirinožni prebivalci trdno spali, perutnina pa je sanjala z glavami, zataknjenimi pod peruti. Včasih je bilo zjutraj manj miši kakor prejšnji večer, in kadar je bilo tako, se je Mačka počasi sprehodila po hlevu ter si poiskala udobno počivališče. Ko ga je našla, se je trikrat zavrtela, kakor je nekoč počela njena pra-pra-pra-pra-pra-prababica, da si je v džungli poteptala ležišče, potem pa legla k dolgemu dremežu. Govorila je, da s polnim želodcem vedno bolje spi in da je to navada vseh mačk.

Včasih je lovila na poljih in marsikatero jutro so jo krave ob sončnem vzhodu videle, kako po vrhu ograj stopa proti hlevu. Ni si rada zmočila tačk v rosni travi, če se je temu le lahko izognila; zato je takoj, ko je končala lov, skočila na najbližjo ograjo in se po njej odpravila domov.

Da, prejšnjo noč je lovila, vendar zdaj ni mislila na to. Pa tudi spala ni. Blizu nje je podgana glodala deske, a je komaj obrnila glavo. Miš je stekla po tleh tik pred njenimi očmi in Mačka jo je opazovala, ne da bi se premaknila. Kaj ji je bilo zdaj mar zanje? Ob njej so na senu ležali njeni prvi mladički in na ta prvi dan njihovega življenja jih ne bi zapustila, razen če bi bilo zares nujno.

Seveda je že prej videla majhne mucke — mucke drugih mačk — vendar je bila prepričana, da nobeden od njih ni bil niti malo podoben njenim trem ljubkim otročičkom. Nikakor se ni mogla odločiti, kateri je najlepši. Sama je bila želvovinasta mačka in njen kožuh je bil lisast, bel, črn in rumen. Tudi mladički so imeli na mehkih kožuščkih iste barve, le da so bile razporejene drugače kakor pri njej.

Sprva je menila, da je njena večja hčerka družinska lepotica; bila je tako lepo rumena, brez ene same dlake drugačne barve. »Rumene mačke so mi bile od nekdaj všeč,« je rekla mlada mati, »in pravijo, da so zelo krepke.«

Potem je pogledala manjšo hčerko, ki je bila bela, z drobnimi rumenimi in črnimi lisami na vratu in glavi. »Kako čist je videti ta otročiček!« je vzkliknila. »In prepričana sem, da bo imela, ko bo odprla oči, modre kakor jaz.«

Prav tedaj se je topli, temni klobčič dlake med njenima sprednjima tačkama premaknil in ljubeče je pogledala svojega edinega sina. »Ta je prav gotovo nekaj posebnega,« je rekla. »Še nikoli nisem videla tako lepe mešanice rumene in črne: najprej dlaka ene barve, potem dlaka druge, tako da je od daleč videti čudovito rjav. In šele njegove tačke!« S sprednjo tačko ga je nežno dregnila in ga obrnila na hrbet. Zamahljal je z drobcenimi tačkami po zraku. Debele kožne blazinice na njih so bile črne, da bolj črne ne bi mogle biti, in to je zelo redko. Navadno so rožnate kakor pri njegovih sestricah.

Malček je ležal tam in se prav slabotno zvijal, dokler ga mati ni še enkrat dregnila in ga obrnila nazaj. Tedaj se je pretegnil in se splazil proti njej, pri tem pa obračal glavico zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Bil je tako šibak, da ni mogel dvigniti telesa s sena, temveč ga je vlekel za seboj s kratkimi, negotovimi koraki svojih štirih tresočih se nožic. Šele pred kratkim je odkril, da ima noge, in niti sanjalo se mu ni, kako naj jih uporablja. Premaknil je pač tisto, ki mu je bila najbolj napoti.

Ni vedel, kam gre ali po kaj gre, toda njegov želodček je bil prazen in zeblo ga je. Nekaj, sam ni vedel kaj, ga je gnalo, da se je vlekel proti velikemu, toplemu bitju v bližini. Ko se je s črnim smrčkom dotaknil dlake na njenem telesu, se je nehal pomikati naprej in začel tipati sem in tja. Tudi zdaj ni vedel, kaj išče, a ko je nekaj našel, so se drobcena usteca sklenila okoli tega in po grlu mu je v prazni želodček stekel curek sladkega, toplega mleka. Ni vedel, da je to mleko. Vedel je samo, da je dobro, potem pa je zaspal. Njegovi sestrici sta storili enako in srečna mati je kmalu lahko pogledala navzdol ter videla svoje tri mladičke v vrsti ob sebi, vse trdno speče. Njihovi koničasti repki so ležali naravnost za njimi, mehka ušesca pa so bila upognjena naprej, tesno h glavam.

»Le kdo ve,« je rekla, »ali sem bila tudi jaz kdaj tako majhna in ali me je moja mati ljubila tako, kot jaz ljubim njih.« Iztegnila je eno sprednjo tačko in si jo ogledala. Bila je toliko večja, tako zelo večja od tačk njenih mladičkov. Kako mehka in nežna je bila, pa tako brezhibno čista. Še bolj jo je iztegnila in zagledala pet dolgih, ukrivljenih, ostrih krempljev, ki so zdrsnili iz svojih nožnic oziroma tulcev. Hitro jih je potegnila nazaj v nožnice, saj se je bala, da bi se po naključju dotaknili njenih mladičkov in jih ranili.

Lastoviček je poletel iz svojega gnezda, ji preletel glavo in švignil skozi odprto okno. »Mucki!« je rekel. »Mucki!« Letel je nad polji in zagledal konja, ki sta stala ob ograji, medtem ko je kmet mazal svoj stroj. »V hlevu imamo nove sosede,« je rekel, »in Mačka prede glasneje kot kdaj prej.«

»Kdo pa so ti sosedje?« je vprašal Lisasti Sivec. »Mucki!« je zapel Lastoviček. »O, čiri-viri-viri-vi!« Slepi Konj je globoko vzdihnil. »Torej sem res slišal njeno predenje,« je rekel. »Tako sem vesel.« Nikoli ni delal velikega hrupa okoli svojih težav, saj je bil pogumen in nesebičen, vendar je Lisasti Sivec tudi brez besed vedel, koliko lažje mu je bilo pri srcu, odkar je izvedel, da je Mačka res predla nad njegovo glavo.

Dnevi so minevali in mucki so lepo rasli. Odprli so oči, najprej le v ozke špranjice, nato pa vse bolj in bolj, dokler niso bile okrogle in široko razprte. Bela Mucka je imela modre, druga dva pa rjave. Podnevi so imeli sredi oči dolge, ozke črne pege, ko pa je močna svetloba pojemala, so se te črne pege širile vstran, dokler niso postale povsem okrogle. Kadar je bilo zelo temno, so se svetile kakor velike kresnice v noči. Tedaj so miši, ki so pogosto švigale po seniku, kadar Mačke ni bilo, zagledale tri pare oči, ki so se svetile v senu, in zacvilile druga drugi: »Poglejte! Mucki nas opazujejo.«

Mucki pa, ki še niso bili dovolj veliki, da bi hodili na lov, in so se bali vsega, kar se je premaknilo, so se stisnili drug k drugemu, usločili hrbtke, dvignili koničaste repke, nasršili dlako in rekli: »Pst! Haa-a!«

Včasih so to počeli, ko ni bilo nikogar na spregled in jih je prestrašil le šop sena, ki ga je odnesel veter. Pozneje pa so na vse, kar se je premaknilo, planili, to pridržali z ostrimi krempeljčki in grizli s koničastimi belimi zobki. Ko so se naveličali te igre, so se igrali skrivalnice, ko so se naveličali še teh, pa so lovili svoje repke. Kako lepo je bilo imeti igrače vedno pri sebi! Včasih so lovili tudi repke drug drugega, jih ujeli in močno ugriznili, dokler ni mucek, ki mu je repek pripadal, zavpil: »Mijav!« in prekucnil tistega, ki ga je ugriznil.

Igrali so se lahko po vsem seniku, le nad jaslimi ne. Njihovo mater je bilo strah, da bi tam padli skozi odprtine, ki so jih pustili v tleh. Pozimi je kmet skoznje metal seno lačnim konjem. Ko je Mačka videla, da se njeni otročički približujejo tem mestom, jih je poklicala nazaj in jih okregala. Včasih jih je s sprednjo tačko narahlo udarila po ušesih. »Nerada to počnem,« je rekla, »ampak naučiti se morajo, da ne smejo tja. Tam zanje ni varno.«

Nekega jutra, ko je ni bilo doma, so se igrali skrivalnice in Bela Mucka je iskala dobro skrivališče. »Skrila se bom blizu ene od teh lukenj,« je rekla, »pa si me ne bosta upala priti iskat. Potem, ko me bosta iskala že zelo, zelo dolgo, se bom skrila drugam in pustila, da me najdeta.« Res se je skrila tja in čez dolgo, dolgo časa, ko sta bila bratec in sestrica na drugem koncu senika, je hotela steči v drug temen kot. Toda seno pod njo je začelo drseti in polzeti in padala je dol, dol, dol skozi dolg, temen zaboj, dokler ni s trdim udarcem pristala na dnu.

Tako se je prestrašila, da ne bi znala povedati, koliko prstkov ima na sprednjih tačkah. Seveda jih je imela na vsaki pet, kakor vsi mucki, na vsaki zadnji tački pa štiri, toda če bi jo takrat kdo vprašal, bi prav lahko rekla: »Tri.«

Tudi bolelo jo je, in ko je na sebi začutila toplo sapo ter odprla oči, je zagledala neko veliko bitje, ki je pomolilo nos skozi odprtino v stranici temnega zaboja. »To mora biti konj,« je pomislila, »in mama pravi, da so konji prijazni do mačk. Mislim, da bo najbolje, če mu povem, kdo sem. Nočem, da bi me imel za prašička, saj mogoče ne mara prašičev.« Veste, pozabila je, da konji že dolgo živijo v širnem svetu in znajo takoj, ko koga prvič vidijo, povedati, kateri družini pripada. Sama je dotlej videla le lastovke in miši.

»Če — če dovolite, gospod,« je rekla, »jaz sem Bela Mucka in pravkar sem padla s senika, ampak nisem hotela.« »Jaz pa sem Slepi Konj,« je zunaj odgovoril močan in nežen glas, »in upam, da se nisi poškodovala.«

»Ne preveč,« je odgovorila Mucka. »Samo hrbet me malo boli in vsa sem prestrašena.« »Pridi ven v jasli, Bela Mucka,« je rekel Slepi Konj, »pa te morda ne bo več tako strah. Ne bom se te dotaknil, čeprav bi se te rad. Veš, slep sem, in če se drugih ne morem dotakniti, ne vem, kakšni so videti.«

Bela Mucka je zlezla ven in ga zagledala, in tedaj je ni bilo prav nič več strah. Tako se ji je smilil, da se ga ni mogla bati. Spomnila se je časa, preden je odprla oči, ko je morala vse, kar si je želela, poiskati s tipanjem. Takrat ni bilo tako težko, ker ni poznala ničesar drugega, zdaj pa ni mogla prenesti misli, da ne bi videla vsega okoli sebe. »Če spustiš nos na drugi konec jasli,« je rekla, »se bom podrgnila obenj in boš bolje vedel, kakšna sem.«

Slepi Konj je storil tako, in kdo bi lahko povedal, kako srečen je bil, ko se je njen topli, kosmati hrbet podrgnil ob njegov nos? »Hvala,« je zarezgetal, »zelo si prijazna.«

»Bi vedel, da sem mucka, tudi če ti ne bi povedala?« je vprašala. »Seveda bi,« je odgovoril. »In ne bi mislil, da sem prašiček?« je vprašala.

»Nikoli!« je rekel. »Še verjel ti ne bi, če bi mi rekla, da si.« Slepi Konj in Bela Mucka sta postala dobra prijatelja, in ko je skušala s kožuščka umiti umazanijo, ki se je ujela vanj, je sedela prav na sredi jasli ter mu pripovedovala o vsem tem.

»Doslej me je vedno umivala mama,« je rekla, »ampak zdaj je moj jeziček že dovolj velik, da se lahko umivam sama. Tudi bolj hrapav postaja, in to je dobro. Mama pravi, da so vse bodičke na mačjih jezikih obrnjene nazaj zato, da lahko z njimi poližemo vse meso s kosti. Zdaj sem že skoraj dovolj velika, da bi jedla meso. Po vrhu glave pa se ne morem umiti. Za to moraš zmočiti tačko in se podrgniti z njo. Ali si ti lahko umiješ vrh glave?«

Tedaj ji je Slepi Konj povedal, kako ljudje skrbijo za njegovo čistočo; medtem ko ji je to pripovedoval, pa je v njegovo stojišče prišla Mačka, ki je mijavkala in iskala svojega otročička.

»O, mama,« je zavpila Bela Mucka, »padla sem dol, ampak nisem hotela, in žal mi je, ker te nisem ubogala, in Slepi Konj si ne more umiti vrha glave, in vedel je, da nisem prašiček.«

Mačka je bila tako vesela, da je našla Belo Mucko, da je sploh ni okregala, temveč je skočila v jasli in jo umila do čistega, potem pa z zobmi prijela ohlapno kožo na njenem vratu ter jo odnesla mimo stojišč, čez hlevska tla in po stopnicah navzgor v njihov dom. Mucko je bilo zaradi tega zelo sram, saj je menila, da je že dovolj velika, da bi šla sama.

Še cela dva dneva po tem je bila Bela Mucka zaradi padca tako razbolena, da je lahko le mirno ležala na senu, in opazila je, da mati z njo ne ravna več tako kot prej. »Nikoli več ne bom šla blizu tistih mest,« je rekla. »Res nikoli.«

»Že prej si mi obljubila, da ne boš hodila tja,« je rekla mati, »pa si prelomila obljubo.« Bele Mucke ni kaznovala, vendar je bila zelo žalostna in tega ni mogla skriti. V drobnem mačjem srčku njenega otročička je tiščala strašna bolečina, veliko hujša od bolečin v hrbtu, vratu ali nogah.

Naposled je prišel dan, ko se je vsa družina odpravila po stopnicah navzdol in je Mačka svoje tri otroke pokazala prebivalcem dvorišča ter o vsakem povedala nekaj besed. »Rumena Mucka, moja velika hči,« je rekla, »bo, kot kaže, najboljša lovka: čudovito skače in njeni kremplji so že skoraj tako dolgi kot moji. Moj sin, rjavček, ima izjemen glas. Tale Bela Mucka, moja mala hči, pa je najbolj ubogljiva od vseh. Od dne, ko je padla v jasli, me ni niti enkrat več preslišala in lahko ji popolnoma zaupam.«

Tedaj je Bela Mucka vedela, da ji je povsem odpuščeno, in bila je najsrečnejše bitje na kmetiji.