Prevod

Neki ovčarski pes ni imel dobrega gospodarja, temveč takega, ki ga je puščal lačnega. Ko pri njem ni mogel več zdržati, je ves žalosten odšel. Na cesti je srečal vrabca, ki ga je vprašal: »Bratec pes, zakaj si tako žalosten?« Pes mu je odgovoril: »Lačen sem in nimam ničesar jesti.« Tedaj je vrabec rekel: »Ljubi bratec, pojdi z menoj v mesto, pa bom poskrbel, da se boš najedel.« Tako sta skupaj odšla v mesto, in ko sta prišla pred mesnico, je vrabec rekel psu: »Počakaj tukaj, s kljunom ti bom spravil dol kos mesa.« Sedel je na prodajni pult, se ozrl naokrog, ali ga kdo opazuje, in tako dolgo kljuval, vlekel in cukal kos mesa, ki je ležal na robu, da je zdrsnil na tla. Pes ga je pograbil, stekel v kot in ga pojedel. Vrabec je rekel: »Zdaj pojdi z menoj še k drugi mesnici, tam ti bom spravil dol še en kos, da se boš do sitega najedel.« Ko je pes pojedel tudi drugi kos, ga je vrabec vprašal: »Bratec pes, si zdaj sit?« »Da, mesa sem se najedel,« je odgovoril, »a kruha še nisem dobil.« Vrabec je rekel: »Tudi kruh boš dobil, le pojdi z menoj.« Odpeljal ga je pred pekarno in kljuval nekaj žemljic, dokler se niso skotalile na tla. Ker si je pes želel še več, ga je odpeljal k drugi pekarni in mu tudi tam spravil nekaj kruha na tla. Ko je pes vse pojedel, je vrabec vprašal: »Bratec pes, si zdaj sit?« »Da,« je odgovoril, »zdaj pa pojdiva malo iz mesta.«

Oba sta se odpravila iz mesta na podeželsko cesto. Bilo je toplo, in ko sta prehodila nekaj poti, je pes rekel: »Utrujen sem in rad bi zaspal.« »Kar zaspi,« mu je odgovoril vrabec, »jaz pa bom medtem sedel na vejo.« Pes se je torej ulegel na cesto in trdno zaspal. Medtem ko je ležal in spal, se je pripeljal voznik z vozom, v katerega so bili vpreženi trije konji, na njem pa je imel naložena dva soda vina. Vrabec je opazil, da voznik ne namerava zaviti vstran, temveč pelje naravnost po kolesnici, v kateri je ležal pes. Zato mu je zaklical: »Voznik, ne stori tega, sicer te bom spravil ob vse!« Voznik pa je zamrmral: »Ti me že ne boš spravil ob vse,« počil z bičem in pognal voz čez psa, tako da so ga kolesa povozila do smrti. Tedaj je vrabec zavpil: »Povozil si mojega bratca psa! To te bo stalo voza in konj.« »Seveda, voza in konj,« je rekel voznik. »Le kaj mi moreš!« In je peljal naprej. Vrabec je zlezel pod ponjavo na vozu in tako dolgo kljuval čep na enem od sodov, da ga je iztaknil. Vse vino je izteklo, ne da bi voznik kaj opazil. Ko pa se je ozrl nazaj, je zagledal, da z voza kaplja. Pregledal je soda in ugotovil, da je eden prazen. »Oh, jaz ubogi človek!« je zavpil. »Še nisi dovolj ubog,« je rekel vrabec, zletel enemu od konj na glavo in mu izkljuval oči. Ko je voznik to videl, je pograbil sekiro in hotel zadeti vrabca, toda vrabec je vzletel, voznik pa je udaril svojega konja po glavi, da se je mrtev zgrudil. »Oh, jaz ubogi človek!« je zavpil. »Še nisi dovolj ubog,« je rekel vrabec. Ko je voznik z dvema konjema odpeljal naprej, je vrabec spet zlezel pod ponjavo in izkljuval čep tudi iz drugega soda, da je vse vino pljusknilo ven. Ko je voznik to opazil, je spet zavpil: »Oh, jaz ubogi človek!« Vrabec pa mu je odgovoril: »Še nisi dovolj ubog,« sedel drugemu konju na glavo in mu izkljuval oči. Voznik je pritekel in zamahnil s sekiro, toda vrabec je vzletel, udarec pa je zadel konja, da se je zgrudil. »Oh, jaz ubogi človek!« »Še nisi dovolj ubog,« je rekel vrabec, sedel še tretjemu konju na glavo in mu začel kljuvati oči. Voznik je v svoji jezi slepo zamahnil po vrabcu, vendar ga ni zadel, temveč je ubil še svojega tretjega konja. »Oh, jaz ubogi človek!« je zavpil. »Še nisi dovolj ubog,« je odgovoril vrabec. »Zdaj te bom spravil ob vse še doma.« In je odletel.

Voznik je moral pustiti voz na cesti in se je ves jezen in razkačen odpravil domov. »Oh!« je rekel ženi. »Kakšna nesreča me je doletela! Vino je izteklo, vsi trije konji pa so mrtvi.« »Oh, mož,« mu je odgovorila, »kakšen hudoben ptič je prišel v hišo! Zbral je vse ptice na svetu in te so se zgoraj spravile nad našo pšenico ter jo zobljejo.« Voznik se je povzpel na podstrešje, kjer je sedelo na tisoče in tisoče ptic, ki so pozobale vso pšenico, sredi med njimi pa je sedel vrabec. Tedaj je voznik zavpil: »Oh, jaz ubogi človek!« »Še nisi dovolj ubog,« je odgovoril vrabec. »Voznik, to te bo stalo še življenja.« In je odletel ven.

Tako je voznik izgubil vse svoje imetje. Šel je dol v izbo, sedel za peč in kipel od jeze in besa. Vrabec pa je sedel zunaj pred oknom in klical: »Voznik, to te bo stalo življenja!« Voznik je pograbil sekiro in jo zalučal proti vrabcu, vendar je razbil le okenske šipe, ptiča pa ni zadel. Vrabec je skočil v izbo, sedel na peč in zaklical: »Voznik, to te bo stalo življenja!« Voznik, ves iz sebe in slep od besa, je razbil peč, nato pa, ko je vrabec letal z enega mesta na drugo, še vso hišno opremo, ogledalce, klopi, mizo in nazadnje stene svoje hiše, ptiča pa nikakor ni mogel zadeti. Naposled ga je vendarle ujel z roko. Tedaj ga je žena vprašala: »Naj ga ubijem?« »Ne,« je zavpil, »to bi bilo premilo! Umreti mora veliko bolj grozovite smrti. Pogoltnil ga bom!« Zgrabil ga je in ga v hipu pogoltnil. Vrabec pa je začel prhutati v njegovem trebuhu in se prhutaje povzpel nazaj do njegovih ust. Pomolil je glavo ven in zaklical: »Voznik, vendarle te bo stalo življenja!« Voznik je podal ženi sekiro in rekel: »Žena, ubij mi ptiča v ustih!« Žena je zamahnila, a je zgrešila ptiča in udarila voznika naravnost po glavi, da se je mrtev zgrudil. Vrabec pa je vzletel in odletel.