Prevod

Neki revež je imel toliko otrok, da je za botre prosil že vse ljudi na svetu, in ko je dobil še enega otroka, ni bilo več nikogar, ki bi ga lahko poprosil. Ni vedel, kaj naj stori, zato je v svoji žalosti legel in zaspal. Tedaj se mu je sanjalo, naj gre pred mestna vrata in prvega, ki ga sreča, prosi za botra. Ko se je prebudil, je sklenil ubogati sanje, odšel pred mestna vrata in prvega človeka, ki ga je srečal, prosil za botra. Tujec mu je podaril stekleničko vode in rekel: »To je čudežna voda, z njo lahko ozdravljaš bolnike. Le pogledati moraš, kje stoji smrt. Če stoji pri glavi, daj bolniku te vode in ozdravel bo; če pa stoji pri nogah, je ves trud zaman, umreti mora.« Mož je odtlej vselej znal povedati, ali je bolnika mogoče rešiti ali ne. S svojo veščino je zaslovel in zaslužil veliko denarja. Nekoč so ga poklicali h kraljevemu otroku. Ko je vstopil, je zagledal smrt pri njegovi glavi in ga ozdravil z vodo. Tako je bilo tudi drugič, tretjič pa je smrt stala pri nogah in otrok je moral umreti.

Mož je nekoč hotel obiskati svojega botra in mu povedati, kako se je obnesla voda. Ko pa je prišel v hišo, so se v njej dogajale prav čudne reči. Na prvem stopnišču sta se prepirala lopata in metla ter silovito udrihala drug po drugem. Vprašal ju je: »Kje stanuje gospod boter?« Metla je odgovorila: »Eno nadstropje više.«

Ko je prišel na drugo stopnišče, je tam zagledal kopico mrtvih prstov. Vprašal je: »Kje stanuje gospod boter?« Eden izmed prstov je odgovoril: »Eno nadstropje više.« Na tretjem stopnišču je ležal kup mrtvaških glav in tudi te so ga napotile še eno nadstropje više. Na četrtem stopnišču je zagledal ribe nad ognjem, ki so cvrčale v ponvi in se kar same pekle. Tudi te so rekle: »Eno nadstropje više.« Ko se je povzpel še po petem stopnišču, je prišel pred sobo in pokukal skozi ključavnico. Tam je zagledal botra, ki je imel dva dolga rogova. Ko je odprl vrata in vstopil, je boter hitro legel na posteljo in se pokril. Mož je dejal: »Gospod boter, kakšne čudne reči se dogajajo v vaši hiši! Ko sem prišel na prvo stopnišče, sta se tam prepirala lopata in metla ter silovito udrihala drug po drugem.« »Kako ste vendar lahkoverni,« je rekel boter, »to sta bila hlapec in dekla, ki sta se pogovarjala.« »Toda na drugem stopnišču sem videl ležati mrtve prste.« »O, kako ste nespametni! To so bile korenine črnega korena.« »Na tretjem stopnišču je ležal kup mrtvaških glav.« »Neumni mož, to so bile zeljne glave.« »Na četrtem sem videl ribe v ponvi, ki so cvrčale in se kar same pekle.« Ko je to izrekel, so prišle ribe in se same postregle na mizo. »In ko sem se povzpel po petem stopnišču, sem pokukal skozi ključavnico nekih vrat in tam zagledal vas, boter, in imeli ste dolga rogova.« »Eh, to pa ni res.« Moža je obšel strah in je pobegnil, in kdo ve, kaj bi mu gospod boter sicer storil.