Prevod

Nekoč je živel bogat mož, ki je imel hlapca. Ta mu je služil pridno in pošteno, vsako jutro je prvi vstal iz postelje in zvečer zadnji legel vanjo, in kadar se je našlo kako naporno delo, ki se ga nihče ni hotel lotiti, je bil vselej prvi pri njem. Pri tem se ni nikoli pritoževal, temveč je bil z vsem zadovoljen in vedno dobre volje. Ko je minilo prvo leto, mu gospodar ni dal plačila, saj si je mislil: »Tako bo najpametneje: nekaj bom prihranil, on pa ne bo odšel, temveč bo lepo ostal pri meni v službi.« Hlapec je molčal in drugo leto opravljal svoje delo kakor prvo. Ko tudi ob koncu drugega leta ni dobil plačila, se je sprijaznil s tem in ostal še naprej. Ko je minilo še tretje leto, je gospodar nekoliko pomislil, segel v žep, a iz njega ni potegnil ničesar. Tedaj je hlapec naposled spregovoril: »Gospodar, tri leta sem vam pošteno služil. Bodite tako dobri in mi dajte, kar mi po pravici pripada. Rad bi odšel in si še malo ogledal svet.« Skopuh mu je odgovoril: »Da, ljubi moj hlapec, neutrudno si mi služil, zato boš bogato poplačan.« Spet je segel v žep in hlapcu naštel tri vinarje, enega za drugim. »Tukaj imaš za vsako leto po en vinar. To je veliko in izdatno plačilo, kakršnega bi dobil le pri redkih gospodarjih.« Dobri hlapec, ki se je na denar bolj malo spoznal, je spravil svoje premoženje in si mislil: »Zdaj imaš poln žep. Čemu bi si delal skrbi in se še naprej mučil s težkim delom?«

Odpravil se je torej na pot, navkreber in navzdol, ter prepeval in poskakoval, kolikor mu je srce poželelo. Ko je šel mimo nekega grmovja, je iz njega stopil možiček in ga ogovoril: »Kam pa, brat Veseljak? Vidim, da te skrbi ne tarejo preveč.« »Zakaj bi bil žalosten?« je odgovoril hlapec. »Vsega imam dovolj, plačilo za tri leta mi žvenketa v žepu.« »Kolikšen pa je tvoj zaklad?« ga je vprašal možiček. »Kolikšen? Trije vinarji v gotovini, prav natančno prešteti.« »Poslušaj,« je rekel škrat, »reven mož sem in živim v pomanjkanju. Podari mi svoje tri vinarje. Jaz ne morem več delati, ti pa si mlad in si zlahka zaslužiš kruh.« Ker je imel hlapec dobro srce in se mu je možiček zasmilil, mu je dal svoje tri vinarje in rekel: »V božjem imenu, saj mi že ne bo ničesar manjkalo.« Možiček pa je dejal: »Ker vidim, kako dobro srce imaš, ti izpolnim tri želje, za vsak vinar eno.« »Aha,« je rekel hlapec, »ti si torej eden tistih, ki znajo čarati. No, če je že tako, si najprej želim puško za ptice, ki zadene vse, kar vzamem na muho. Drugič si želim gosli, ob katerih mora plesati vsakdo, ki jih zasliši, kadar zaigram nanje. In tretjič: če koga za kaj prosim, mi tega ne sme odreči.« »Vse to boš dobil,« je rekel možiček, segel v grmovje in, pomislite, tam so že čakale gosli in puška, kakor da bi ju bil kdo naročil. Dal ju je hlapcu in rekel: »Za karkoli boš prosil, noben človek na svetu ti tega ne bo smel odreči.«

»Srce, kaj bi si zdaj še želelo?« je hlapec rekel sam pri sebi in veselo odšel naprej. Kmalu zatem je srečal Juda z dolgo kozjo brado, ki je stal in poslušal petje ptice visoko v krošnji drevesa. »Čudež božji!« je vzkliknil. »Tako majhna živalca, pa ima tako strašansko močan glas! Ko bi bila le moja! Ko bi ji le kdo lahko potresel soli na rep!« »Če ni drugega,« je rekel hlapec, »bo ptica takoj na tleh.« Pomeril je, natančno zadel in ptica je padla v trnje. »Pojdi, ti pasji lopov,« je rekel Judu, »in si prinesi ptico iz grmovja.« »No, no,« je dejal Jud, »če gospod izpusti lopova, bo pritekel pes. Grem pobrat ptico, ko ste jo že ustrelili.« Legel je na tla in se začel plaziti v grmovje. Ko je obtičal sredi trnja, je dobrega hlapca popadla nagajivost, snel je gosli in začel igrati. Jud je pri priči začel dvigovati noge in skakati v zrak, in bolj ko je hlapec vlekel lok, živahnejši je bil ples. Trnje pa mu je trgalo oguljeni suknjič, česalo kozjo brado ter ga zbadalo in ščipalo po vsem telesu. »Joj,« je zavpil Jud, »kaj mi bo to goslanje! Naj gospod neha igrati, saj nočem plesati!« Hlapec pa se ni zmenil zanj in si je mislil: »Dovolj si odiral ljudi, zdaj naj tudi trnje nič bolje ne ravna s teboj.« Spet je zagodel, tako da je moral Jud skakati čedalje više, cunje njegovega suknjiča pa so obvisele na trnih. »Joj, gorje meni!« je kričal Jud. »Saj dam gospodu, karkoli zahteva, samo da neha igrati, celo mošnjo zlata!« »Če si tako radodaren,« je rekel hlapec, »bom pa že nehal igrati. Moram pa te pohvaliti: plešeš, da je veselje.« Nato je vzel mošnjo in šel svojo pot.

Jud je obstal in gledal za njim. Molčal je, dokler ni bil hlapec daleč proč in mu povsem izginil izpred oči, potem pa je zavpil na vse grlo: »Ti bedni godec, ti krčmarski goslač! Le počakaj, da te dobim na samem! Tako te bom preganjal, da ti bodo podplati odpadli s čevljev! Ti ničvrednež, vtakni si groš v gobec, da boš vreden šest vinarjev!« In zmerjal ga je še naprej, kolikor so mu besede dale. Ko si je s tem nekoliko olajšal srce in dal duška jezi, je stekel v mesto k sodniku. »Gospod sodnik, joj, gorje meni! Poglejte, kako me je brezbožen človek na odprti cesti oropal in zdelal! Še kamen na tleh bi se me usmilil! Obleka raztrgana! Telo prebodeno in popraskano! Moje borno imetje skupaj z mošnjo odneseno! Sami dukati, eden lepši od drugega! Za božjo voljo, dajte tega človeka vreči v ječo!« Sodnik je vprašal: »Je bil vojak, ki te je tako zdelal s sabljo?« »Bog ne daj!« je rekel Jud. »Golega meča ni imel, imel pa je puško čez hrbet in gosli okoli vratu. Malopridneža bo lahko prepoznati.« Sodnik je poslal svoje ljudi za njim. Našli so dobrega hlapca, ki je prav počasi potoval naprej, pri njem pa so našli tudi mošnjo zlata. Ko so ga postavili pred sodišče, je dejal: »Juda se nisem niti dotaknil in denarja mu nisem vzel. Sam mi ga je ponudil, po svoji volji, samo da bi nehal goslati, ker ni mogel prenašati moje glasbe.« »Bog ne daj!« je zavpil Jud. »Ta lovi laži kakor muhe na steni!« Tudi sodnik mu ni verjel in je rekel: »To je slab izgovor, tega ne bi storil noben Jud.« In ker naj bi na odprti cesti zagrešil rop, je dobrega hlapca obsodil na vislice. Ko so ga odpeljali, je Jud še zavpil za njim: »Ti lenuh, ti pasji godec, zdaj boš dobil zasluženo plačilo!« Hlapec se je s krvnikom povsem mirno povzpel po lestvi, na zadnjem klinu pa se je obrnil in rekel sodniku: »Izpolnite mi še eno prošnjo, preden umrem.« »Prav,« je rekel sodnik, »če le ne prosiš za življenje.« »Ne za življenje,« je odgovoril hlapec. »Prosim vas, dovolite mi, da čisto nazadnje še enkrat zaigram na svoje gosli.« Jud je zagnal vik in krik: »Za božjo voljo, ne dovolite mu, ne dovolite!« Sodnik pa je rekel: »Zakaj mu ne bi privoščil tega kratkega veselja? Dovolil sem mu in pri tem bo ostalo.« Zaradi daru, ki ga je hlapec prejel, mu prošnje tudi ni mogel odreči. Jud pa je kričal: »Joj! Joj! Privežite me, trdno me privežite!« Dobri hlapec je snel gosli z vratu, jih pristavil in brž ko je prvič potegnil z lokom, se je vse začelo zibati in majati: sodnik, pisarji in sodni sluge. Tistemu, ki je hotel Juda trdno privezati, je vrv padla iz rok. Ob drugem potegu so vsi dvignili noge, krvnik pa je izpustil dobrega hlapca in se pripravil na ples. Ob tretjem potegu so vsi poskočili in začeli plesati, sodnik in Jud pa sta bila spredaj in sta skakala najživahneje. Kmalu so plesali vsi, ki jih je radovednost prignala na trg, stari in mladi, debeli in suhi, vsevprek. Celo psi, ki so pritekli zraven, so se dvignili na zadnje tace in poskakovali z njimi. Dlje ko je igral, više so plesalci skakali, tako da so trkali z glavami drug ob drugega in začeli bridko kričati. Nazadnje je sodnik ves zasopel zavpil: »Podarim ti življenje, samo nehaj goslati!« Dobri hlapec se je dal omečiti, odložil je gosli, si jih spet obesil okoli vratu in se spustil po lestvi. Nato je stopil k Judu, ki je ležal na tleh in lovil sapo, ter rekel: »Lopov, zdaj priznaj, od kod ti denar, ali pa snamem gosli z vratu in začnem spet igrati.« »Ukradel sem ga, ukradel sem ga!« je zavpil. »Ti pa si ga pošteno zaslužil!« Tedaj je sodnik ukazal Juda odpeljati k vislicam in ga obesiti kot tatu.