Prevod

Nekoč je prišla raca s Portugalskega, nekateri so pravili, da iz Španije, a to ni pomembno; imenovali so jo Portugalka. Nesla je jajca, potem so jo zaklali in postregli na mizi; to je bil njen življenjepis. Vsem, ki so se izvalili iz njenih jajc, so rekli Portugalci, in to je nekaj veljalo. Zdaj je od vsega tega rodu na račjem dvorišču ostala le še ena raca. Na to dvorišče so smele tudi kokoši in petelin se je po njem šopiril z neizmernim napuhom.

"Žali me s svojim silovitim kikirikanjem!" je rekla Portugalka. "Je pa lep, tega ni mogoče zanikati, čeprav ni racak. Moral bi se brzdati, toda brzdati se je umetnost, to kaže višjo omiko; takšno imajo drobne ptice pevke v lipi na sosedovem vrtu! Kako ljubko pojejo! V njihovi pesmi je nekaj tako ganljivega; jaz temu pravim Portugalska! Če bi imela takšnega ptička pevca, bi mu bila ljubeča in dobra mati; to imam v krvi, v svoji portugalski krvi!"

In prav ko je to govorila, je priletel droben ptiček pevec; strmoglavil je s strehe. Maček ga je lovil, a ptiček mu je ušel z zlomljenim krilom in padel na račje dvorišče.

"To je čisto podobno mačku, tej ničvredni mrhi!" je rekla Portugalka. "Poznam ga še iz časov, ko sem sama imela račke! Da sme takšno bitje živeti in hoditi po strehah! Mislim, da se na Portugalskem kaj takega ne dogaja!"

In zasmilil se ji je drobni ptiček pevec, pa tudi drugim racam, ki niso bile Portugalke, se je zasmilil. "Ubožček mali!" so govorile, in pristopila je zdaj ena, zdaj druga. "Resda same ne pojemo," so rekle, "a v sebi imamo pevsko dušo ali nekaj takega; to čutimo, četudi o tem ne govorimo!"

"Jaz pa bom govorila o tem!" je rekla Portugalka, "in tudi nekaj bom storila zanj, saj je to naša dolžnost!" Nato je stopila v korito z vodo in začela pljuskati, tako da je drobnega ptička pevca s curkom, ki ga je zalil, skoraj utopila, a namen je bil dober. "To je dobro delo," je rekla, "druge naj ga vidijo in si vzamejo zgled!"

"Čiv!" je rekel ptiček. Eno krilo je imel zlomljeno; težko se je otresel, a je še kako dobro razumel dobronamerno pljuskanje. "Tako dobrega srca ste, gospa!" je rekel, vendar ni prosil za še.

"Nikoli nisem premišljevala o svojem srcu!" je rekla Portugalka, "vem pa, da ljubim vsa druga bitja razen mačka, toda tega vendar nihče ne more zahtevati od mene! Dva moja mladiča je požrl. A tukaj se kar počutite kakor doma, saj se lahko; tudi sama sem iz tujih krajev, kar gotovo vidite po moji drži in pernati obleki! Moj racak je domačin, nima moje krvi, vendar se zato nič ne prevzemam! – Če vas tu kdo razume, si upam reči, da sem to jaz!"

"Portulak ima v golši!" je rekel neki čisto navaden raček, ki je bil šaljivec, in drugim navadnim racam se je ta "portulak" zdel izvrsten, saj je zvenel podobno kot "Portugalska"; dregale so druga drugo in gagale. Kako neprekosljivo duhovit je bil! Nato so se začele pogovarjati z drobnim ptičkom pevcem.

"Portugalka res obvlada jezik!" so rekle. "Me ne nosimo velikih besed v kljunu, vendar prav toliko sočustvujemo z vami; če ničesar ne storimo za vas, smo vsaj tiho o tem, in to se nam zdi najlepše!"

"Ljubek glas imate!" je rekla ena najstarejših. "Kako lepo mora biti vedeti, da razveseljujete toliko drugih! Sama se na to sicer prav nič ne spoznam! Zato držim jezik za zobmi, in to je vselej bolje kakor govoriti neumnosti, kot vam jih govori toliko drugih!"

"Nikar ga ne mučite!" je rekla Portugalka. "Počitka in nege potrebuje. Ptiček pevec, naj vas spet malo poškropim?" "Oh, ne, pustite me suhega!" je prosil.

"Meni pomaga samo zdravljenje z vodo," je rekla Portugalka. "Tudi razvedrilo je dobro! Kmalu bodo prišle na obisk sosedove kokoši; med njimi sta dve kitajski, ki nosita pumparice, zelo sta omikani in uvoženi sta, zato ju še bolj cenim!"

In kokoši so prišle, prišel je tudi petelin; danes je bil tako vljuden, da ni bil nesramen. "Prava ptica pevka ste!" je rekel, "in iz svojega glaska izvabite vse, kar je iz takšnega glaska mogoče izvabiti. Vendar je treba imeti nekaj več lokomotive, da se sliši, da si moškega spola."

Kitajski kokoši sta bili ob pogledu na ptička pevca navdušeni. Od pljuskanja, ki ga je bil deležen, je bil tako razmršen, da se jima je zdel podoben kitajskemu piščančku. "Ljubek je!" In zapletli sta se z njim v pogovor; govorili sta šepetaje, s poudarjenim glasom p, v imenitni kitajščini.

"Midve sva pravzaprav vaše vrste. Race, tudi Portugalka, sodijo med plavajoče ptice, kar ste gotovo že opazili. Naju še ne poznate, a koliko jih sploh pozna naju ali se vsaj potrudi za to? Nihče, niti med kokošmi, čeprav sva rojeni za to, da sediva na višji prečki kakor večina drugih. – Pa nič zato, tiho hodiva svojo pot med drugimi, katerih načela niso najina, vendar gledava le na dobre plati in govoriva samo o dobrem, čeprav ga je težko najti tam, kjer ga ni. Razen naju in petelina ni v kokošnjaku nikogar, ki bi bil nadarjen, so pa pošteni! Tega o prebivalcih račjega dvorišča ni mogoče reči. Opozarjava vas, ptiček pevec! Ne zaupajte tisti tam s kratkim repom, zahrbtna je! Tista lisasta tam, s postrani pisanimi peresi na krilih, je nora na prepire in nikomur ne pusti zadnje besede, pa še nikoli nima prav! – Debela raca o vseh grdo govori, to pa je proti najini naravi; če človek ne more povedati nič dobrega, naj bo tiho. Portugalka je edina, ki je nekoliko omikana in se je z njo mogoče družiti, vendar je vihrava in preveč govori o Portugalski!"

"Koliko imata tisti kitajski kokoši šepetati!" je reklo nekaj rac. "Mene dolgočasita; še nikoli nisem govorila z njima!" Zdaj je prišel racak! Mislil je, da je ptiček pevec vrabec. "Saj jih ne ločim!" je rekel, "pa je tako ali tako vseeno! Sodi med glasbene skrinjice, in če jih imamo, jih pač imamo!"

"Nikar se ne menite za to, kar govori!" je zašepetala Portugalka. "V poslovnih zadevah je spoštovanja vreden, posli pa so pred vsem drugim. Zdaj pa bom legla k počitku! Človek je sam sebi dolžan, da ostane lepo rejen, dokler ga ne balzamirajo z jabolki in suhimi slivami!"

Legla je na sonce in pomežikovala z enim očesom; tako udobno je ležala, tako dobra je bila in tako dobro je zaspala. Drobni ptiček pevec si je s kljunom urejal zlomljeno krilo, nato pa legel tik ob svojo zaščitnico. Sonce je sijalo toplo in prijetno; lepo je bilo biti tam.

Sosedove kokoši so hodile naokrog in brskale; pravzaprav so prišle samo zaradi hrane. Kitajski sta odšli prvi, nato še druge. Duhoviti raček je za Portugalko rekel, da stara kmalu zapade v "račje otroštvo", in druge race so se zakrohotale. "Račje otroštvo! Kako neprekosljivo duhovit je!" Potem so ponovile še prejšnjo šalo: "Portulak!" To je bilo zelo zabavno; nato so polegle.

Nekaj časa so ležale, ko je nenadoma nekdo na račje dvorišče vrgel pomije. Tako je pljusknilo, da je vsa speča druščina planila pokonci in zaprhutala s krili. Tudi Portugalka se je zbudila, se prevrnila in strašno stisnila drobnega ptička pevca.

"Čiv!" je rekel. "Tako močno ste stopili name, gospa!" "Zakaj pa ležite na poti!" je rekla. "Ne smete biti tako občutljivi! Tudi jaz imam živce, pa še nikoli nisem niti čivknila!"

"Ne bodite jezni!" je rekel ptiček. "Tisti čiv mi je kar ušel iz kljuna!" Portugalka ga ni poslušala, temveč se je zapodila med pomije in se dobro najedla. Ko je končala in spet legla, je ptiček pevec prišel k njej in ji skušal ustreči:

"Čiv čiv čiv, o srcu tem bom prepeval vsem ljudem, daleč, daleč ponesem!" "Zdaj moram po jedi počivati!" je rekla. "Naučiti se morate hišnega reda! Zdaj spim!"

Drobni ptiček pevec je bil ves osupel, saj je vendar mislil tako dobro. Ko se je gospa pozneje zbudila, je stal pred njo z zrnom, ki ga je bil našel; položil ga je prednjo. A ni dobro spala in je bila zato seveda čemerna.

"To lahko daste kakšnemu piščancu!" je rekla. "Nikar ne postavajte nad menoj!" "Ampak jezni ste name!" je rekel. "Kaj sem vam storil?" "Storil!" je rekla Portugalka. "Naj vas opozorim, da ta izraz ni prav izbran!"

"Včeraj je tu sijalo sonce," je rekel ptiček, "danes pa je vse temno in sivo! Tako zelo sem žalosten!" "Očitno ne znate računati časa!" je rekla Portugalka. "Dan se še ni iztekel; nikar ne stojte tu in se ne delajte tako neumnega!"

"Gledate me tako jezno, kakor sta me gledali tisti hudobni očesi, ko sem padel sem na dvorišče!" "Nesramnež!" je rekla Portugalka. "Mene primerjate z mačkom, s tisto zverjo! Niti kapljice hudobne krvi ni v meni; vzela sem vas pod svoje okrilje in naučila vas bom lepega vedenja!"

In ptičku pevcu je odgriznila glavo; obležal je mrtev. "Kaj pa je zdaj to!" je rekla. "Tega ni mogel prenesti! Potem pa res ni bil za ta svet! Bila sem mu kakor mati, to dobro vem! Saj imam srce!"

In sosedov petelin je pomolil glavo na dvorišče ter zakikirikal z močjo lokomotive. "S tem kikirikanjem človeka kar ubijete!" je rekla. "Za vse ste krivi vi; on je izgubil glavo, jaz pa bom svojo tudi vsak čas."

"Ne zavzema dosti prostora tam, kjer leži!" je rekel petelin. "Spoštljivo govorite o njem!" je rekla Portugalka. "Imel je glas, imel je pesem in visoko omiko! Ljubezniv in blag je bil, in to se spodobi tako za živali kakor za tako imenovane ljudi."

Vse race so se zbrale okoli drobnega mrtvega ptička pevca. Race imajo močna čustva: bodisi jih prevzame zavist bodisi usmiljenje, in ker tu ni bilo česa zavidati, so bile usmiljene. Takšni sta bili tudi kitajski kokoši.

"Takšnega ptička pevca ne bomo nikoli več imele! Skoraj Kitajec je bil," sta rekli in jokali, da jima je kar klokotalo v grlu; vse kokoši so kokodakale, race pa so hodile naokrog z najbolj rdečimi očmi.

"Srce pa imamo!" so rekle. "Tega nam vendar nihče ne more odrekati!" "Srce!" je rekla Portugalka. "Da, imamo ga – skoraj toliko kakor na Portugalskem!"

"Zdaj pa pomislimo na to, da bi kaj spravili v golšo!" je rekel racak. "To je pomembnejše! Če se ena glasbena skrinjica pokvari, jih imamo še zmeraj dovolj!"