Žena in pet snubcev

Besedilo

Žena in pet snubcev

Vezir je rekel: »Slišal sem, o kralj, da je neka trgovčeva hči imela moža, ki je veliko potoval. Nekoč je odšel v daljne dežele in dolgo ostal zdoma. Žena je vse težje prenašala njegovo odsotnost in se zaljubila v prikupnega mladeniča iz trgovske družine. Ljubila sta se z veliko ljubeznijo. Nekega dne pa se je mladenič sprl z nekim možem, ta ga je ovadil mestnemu upravitelju in upravitelj ga je dal zapreti. Ko je trgovčeva žena, njegova ljubica, izvedela za to, je od skrbi zanj skoraj izgubila razum. Vstala je, se oblekla v najlepša oblačila in odšla v upraviteljevo hišo. Pozdravila ga je in mu izročila list, na katerem je pisalo: ›Mož, ki si ga dal zapreti in ga držiš v ječi, je moj brat, ta in ta, ki se je sprl s tem in tem. Tisti, ki so pričali proti njemu, so pričali po krivem, in nedolžen je zaprt v tvoji ječi. Nimam nikogar razen njega, ki bi me obiskoval in skrbel zame. Prosim te, gospodar, bodi milosten in ga izpusti iz ječe.‹ Ko je upravitelj prebral list, jo je pogledal in se zaljubil vanjo. Rekel ji je: ›Stopi v hišo, jaz pa ga bom dal pripeljati predse. Potem bom poslal pote in ga boš lahko odpeljala.‹ Odgovorila mu je: ›Gospodar, nikogar nimam razen vzvišenega Boga. Tujka sem in ne morem kar vstopiti v hišo kogar koli.‹ Upravitelj ji je rekel: ›Ne bom ti ga izpustil, dokler ne stopiš v hišo in mi ne potešiš poželenja.‹ Rekla mu je: ›Če si tega želiš, moraš priti k meni domov. Tam boš lahko sedel, spal in počival ves dan.‹ Vprašal jo je: ›Kje pa stanuješ?‹ Odgovorila mu je: ›Tam in tam.‹

Nato je odšla od njega, upraviteljevo srce pa je bilo polno misli nanjo. Odpravila se je k mestnemu sodniku in mu rekla: ›Gospod sodnik!‹ Odgovoril je: ›Da?‹ Rekla mu je: ›Ozri se na mojo stisko in Bog te bo poplačal.‹ Vprašal jo je: ›Kdo ti je storil krivico?‹ Rekla je: ›Gospod, imam brata in nikogar drugega. Zaradi njega sem morala priti k tebi, kajti upravitelj ga je dal zapreti, ker so po krivem pričali, da je zagrešil hudodelstvo. Prosim te le, da pri upravitelju posreduješ zanj.‹ Ko jo je sodnik pogledal, se je zaljubil vanjo in ji rekel: ›Stopi v hišo k dekletom in si za nekaj časa odpočij pri nas. Mi pa bomo poslali upravitelju sporočilo, naj izpusti tvojega brata. Če bi vedeli, koliko dirhamov dolguje, bi jih plačali iz svojega žepa, da bi nam le izpolnila željo. S svojim lepim govorjenjem si nam namreč zelo ugajala.‹ Rekla mu je: ›Če ti, gospodar, ravnaš tako, potem drugim nimamo kaj očitati.‹ Sodnik ji je rekel: ›Če ne boš stopila v našo hišo, pojdi svojo pot.‹ Odgovorila mu je: ›Če si tega želiš, gospodar, bo pri meni doma bolj skrito in primerneje kakor pri tebi, kjer so dekle in služabniki ter ljudje neprestano prihajajo in odhajajo. Ženska sem, ki o takih rečeh ničesar ne ve, toda stiska me sili v to.‹ Sodnik jo je vprašal: ›Kje pa stanuješ?‹ Odgovorila mu je: ›Tam in tam.‹ In dogovorila se je z njim za isti dan, za katerega se je že dogovorila z upraviteljem.

Nato je od sodnika odšla v vezirjevo hišo. Povedala mu je svojo zgodbo in potožila o bratovi stiski ter o tem, da ga je upravitelj dal zapreti. Vezir jo je začel zapeljevati in ji rekel: ›Poteši nam željo, pa ti bomo izpustili brata.‹ Odgovorila mu je: ›Če si tega želiš, naj bo pri meni doma. Tako bo bolj skrito zame in zate. Moja hiša ni daleč, in saj veš, da za to potrebujeva čist in prijeten kraj.‹ Vezir jo je vprašal: ›Kje pa stanuješ?‹ Odgovorila mu je: ›Tam in tam.‹ Tudi z njim se je dogovorila za isti dan.

Od njega je nato odšla h kralju tistega mesta, mu povedala svojo zgodbo in ga prosila, naj izpusti njenega brata. Vprašal jo je: ›Kdo ga je dal zapreti?‹ Odgovorila je: ›Upravitelj.‹ Ko je kralj poslušal njene besede, so mu puščice ljubezni prebodle srce. Ukazal ji je, naj gre z njim v palačo, on pa bo poslal upravitelju sporočilo in osvobodil njenega brata. Rekla mu je: ›O kralj, to ti je lahko doseči, bodisi z mojo privolitvijo bodisi proti moji volji. Če si kralj to želi od mene, je to zame velika sreča. Vendar bi mi izkazal čast, če bi s svojimi plemenitimi koraki stopil v mojo hišo, kakor je rekel pesnik:

Prijatelja moja, sta kdaj videla ali slišala, da bi me obiskal kdo, čigar plemenitost tako visoko cenim?‹ Kralj ji je rekel: ›Nobeni tvoji želji ne bomo nasprotovali.‹ Dogovorila se je z njim za isti dan kakor z drugimi in mu povedala, kje je njena hiša. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 594. noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je žena, potem ko je privolila kralju, povedala, kje je njena hiša, in se z njim dogovorila za isti dan kakor z upraviteljem, sodnikom in vezirjem. Nato je odšla od njega in se napotila k mizarju. Rekla mu je: ›Rada bi, da mi narediš omaro s štirimi predelki, drugega nad drugim. Vsak naj ima vrata, ki se zaklepajo. Povej mi, koliko boš računal, pa ti bom plačala.‹ Odgovoril ji je: ›Štiri dinarje. Če pa mi, častita gospa, nakloniš svojo ljubezen, je to vse, kar si želim, in ti ne bom ničesar računal.‹ Rekla mu je: ›Če že mora biti tako, mi naredi pet predelkov s ključavnicami.‹ Odgovoril je: ›Z veseljem in v čast mi bo.‹ Dogovorila se je z njim, naj ji omaro prinese prav tistega dne. Mizar ji je rekel: ›Gospa, sedi, da boš dobila, kar potrebuješ, še zdaj, jaz pa pridem pozneje, brez naglice.‹ Sedla je pri njem in počakala, da ji je izdelal omaro s petimi predelki. Nato se je vrnila domov in jo postavila v sobo za sprejemanje gostov. Zatem je vzela štiri oblačila in jih odnesla barvarju, ki je vsako pobarval z drugo barvo. Pripravila je jedi, pijačo, dišeče cvetje, sadje in dišave. Ko je napočil dogovorjeni dan, je oblekla svoja najlepša oblačila, se okrasila in odišavila, nato pa sobo pregrnila z razkošnimi preprogami. Sedla je in čakala, kdo bo prišel. Prvi je stopil k njej sodnik. Ko ga je zagledala, je vstala, poljubila tla pred njim, ga prijela in posedla na mehke preproge. Legla je k njemu in se z njim poigravala. Ko pa je hotel potešiti svoje poželenje, mu je rekla: ›Gospod, sleci oblačila in snemí turban. Obleci to rumeno srajco in si ogrni glavo s tem pokrivalom, da prinesemo jedi in pijačo. Potem boš potešil svojo željo.‹ Vzela je njegova oblačila in turban, on pa je oblekel srajco in si nadel pokrivalo. Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Sodnik jo je vprašal: ›Kdo trka?‹ Odgovorila mu je: ›Moj mož.‹ Rekel ji je: ›Kaj zdaj? Kam naj grem?‹ Odgovorila je: ›Ne boj se, skrila te bom v to omaro.‹ Rekel ji je: ›Stori, kakor se ti zdi prav.‹ Prijela ga je za roko, ga spravila v najnižji predelek in ga zaklenila.

Nato je odšla k vratom in jih odprla. Bil je upravitelj. Ko ga je zagledala, je poljubila tla pred njim, ga prijela za roko in posedla na ležišče. Rekla mu je: ›Gospod, ta kraj je tvoj in ta hiša je tvoja. Jaz sem tvoja sužnja in ena izmed tvojih služabnic. Ves današnji dan boš ostal pri meni, zato sleci oblačila in obleci to rdečo obleko, namenjeno spanju.‹ Glavo mu je ovila s kosom blaga, ki ga je imela pri sebi. Ko je vzela njegova oblačila, se mu je pridružila na ležišču in začela sta se ljubkovati. Ko je iztegnil roko proti njej, mu je rekla: ›Gospodar, današnji dan je tvoj in nihče ga ne bo delil s teboj. Toda prosim te, izkaži mi dobroto in mi napiši odredbo, naj izpustijo mojega brata iz ječe, da se mi srce pomiri.‹ Odgovoril ji je: ›Poslušam in ubogam, z največjim spoštovanjem.‹ Svojemu zakladničarju je napisal pismo, v katerem je pisalo: ›Takoj ko prejmeš to pismo, brez odlašanja in brez malomarnosti izpusti tega in tega. Prinašalki pa ne ugovarjaj niti z besedo.‹ Nato ga je zapečatil, ona pa ga je vzela. Spet se je začela poigravati z njim na ležišču, ko je nekdo potrkal na vrata. Vprašal jo je: ›Kdo je?‹ Odgovorila je: ›Moj mož.‹ Rekel je: ›Kaj naj storim?‹ Odgovorila mu je: ›Stopi v to omaro, da ga odpravim, potem pa se vrnem k tebi.‹ Prijela ga je, ga spravila v drugi predelek in ga zaklenila. Sodnik pa je ves čas poslušal njene besede.

Nato je šla k vratom in jih odprla. Prišel je vezir. Ko ga je zagledala, je poljubila tla pred njim, ga sprejela in mu postregla. Rekla mu je: ›Gospod, s prihodom v našo hišo si nam izkazal veliko čast. Naj nas Bog nikoli ne prikrajša za pogled nate.‹ Nato ga je posedla na ležišče in mu rekla: ›Sleci oblačila, snemí turban in obleci to lahko oblačilo.‹ Slekel je vse, kar je imel na sebi, ona pa mu je nadela modro srajco in rdečo koničasto čepico. Rekla mu je: ›Gospodar, vezirska oblačila prihrani za njihov pravi čas. Zdaj pa so na vrsti oblačila za druženje, razvedrilo in spanje.‹ Ko se je vezir preoblekel, sta se začela ljubkovati na ležišču. Hotel je potešiti svojo željo, ona pa ga je zadrževala in mu govorila: ›Gospod, to nama ne uide.‹ Medtem ko sta se pogovarjala, je nekdo potrkal na vrata. Vprašal jo je: ›Kdo je?‹ Odgovorila mu je: ›Moj mož.‹ Rekel ji je: ›Kaj naj zdaj?‹ Odgovorila je: ›Vstani in stopi v to omaro, da odpravim moža. Potem se vrnem k tebi, zato se ne boj.‹ Spravila ga je v tretji predelek in ga zaklenila, nato pa odšla odpret vrata. Vstopil je kralj. Ko ga je zagledala, je poljubila tla pred njim, ga prijela za roko in popeljala na častno mesto v sobi. Posedla ga je na ležišče in rekla: ›Počastil si nas, o kralj! Tudi če bi ti ponudili ves svet in vse, kar je na njem, to ne bi bilo vredno niti enega tvojega koraka k nam.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 595. noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je žena, ko je kralj vstopil v njeno hišo, rekla: ›Tudi če bi ti podarili ves svet in vse, kar je na njem, to ne bi bilo vredno niti enega tvojega koraka k nam.‹ Ko je sedel na ležišče, mu je rekla: ›Dovoli mi, da ti povem eno samo besedo.‹ Odgovoril ji je: ›Govori, kolikor želiš.‹ Rekla mu je: ›Udobno se namesti, gospod, sleci oblačila in snemí turban.‹ Njegova oblačila so bila tedaj vredna tisoč dinarjev. Ko jih je slekel, mu je nadela oguljeno obleko, vredno komaj deset dirhamov, niti enega več. Začela ga je kratkočasiti in se z njim ljubkovati. Možje v omari so vse to slišali, vendar si nihče ni drznil spregovoriti. Ko je kralj segel z roko k njenemu vratu in hotel potešiti svoje poželenje, mu je rekla: ›To nama ne uide. Že prej sem ti obljubila, da ti bom tu stregla, in zate imam nekaj, kar te bo razveselilo.‹ Medtem ko sta se pogovarjala, je nekdo potrkal na vrata. Vprašal jo je: ›Kdo je?‹ Odgovorila mu je: ›Moj mož.‹ Rekel ji je: ›Odpravi ga od naju, naj nama to dobrohotno privošči, sicer bom stopil k njemu in ga odgnal s silo.‹ Odgovorila mu je: ›To ne bi bilo prav, gospodar. Počakaj, da ga spretno odpravim.‹ Vprašal jo je: ›Kaj pa naj storim jaz?‹ Prijela ga je za roko, ga spravila v četrti predelek in ga zaklenila.

Nato je šla k vratom in jih odprla. Bil je mizar. Ko je vstopil in jo pozdravil, mu je rekla: ›Kakšno omaro si mi naredil?‹ Vprašal jo je: ›Kaj pa je narobe z njo, gospa?‹ Rekla mu je: ›Ta predelek je pretesen.‹ Odgovoril ji je: ›Gospa, dovolj prostoren je.‹ Rekla mu je: ›Stopi vanj in poglej. Še ti ne greš vanj.‹ Odgovoril je: ›Štirje bi šli vanj.‹ Nato je mizar stopil v predelek, in brž ko je bil v njem, je zaklenila še petega.

Potem je vzela upraviteljevo pismo in ga odnesla zakladničarju. Vzel ga je, prebral, sprejel ukaz in ji iz ječe izpustil ljubimca. Povedala mu je, kaj je storila, on pa jo je vprašal: ›Kaj bova zdaj?‹ Odgovorila mu je: ›Zapustila bova to mesto in odšla v drugo. Po tem, kar sem storila, ne moreva več ostati tukaj.‹ Pripravila sta vse, kar sta imela, natovorila kamele in še tisto uro odpotovala v drugo mesto.

Možje pa so tri dni ostali v predelkih omare brez hrane. Ker tri dni niso mogli niti urinirati, jih je začelo silno tiščati. Mizar se je polulal kralju na glavo, kralj vezirju na glavo, vezir upravitelju na glavo in upravitelj sodniku na glavo. Sodnik je zavpil: ›Kakšna nesnaga je to? Ali ni dovolj, kar prestajamo, da nas morate še polulati?‹ Upravitelj je povzdignil glas in rekel: ›Naj ti Bog bogato poplača trpljenje, sodnik!‹ Ko ga je sodnik slišal, je prepoznal upravitelja. Nato je upravitelj zavpil: ›Kaj je s to nesnago?‹ Vezir je povzdignil glas in rekel: ›Naj ti Bog bogato poplača trpljenje, upravitelj!‹ Ko ga je upravitelj slišal, je prepoznal vezirja. Nato je vezir zavpil: ›Kaj je s to nesnago?‹ Kralj je povzdignil glas in rekel: ›Naj ti Bog bogato poplača trpljenje, vezir!‹ Kralj je po glasu prepoznal vezirja, potem pa utihnil in skušal prikriti svojo navzočnost. Vezir je rekel: ›Naj Bog prekolne to žensko za vse, kar nam je storila! Vse državne veljake je zvabila k sebi, razen kralja.‹ Ko jih je kralj slišal, jim je rekel: ›Molčite! Jaz sem prvi padel v mrežo te razuzdane vlačuge.‹ Ko je mizar slišal njihove besede, jim je rekel: ›Kaj pa sem jaz kriv? Naredil sem ji omaro za štiri zlate dinarje in prišel po plačilo, ona pa me je z zvijačo spravila v ta predelek in me zaklenila.‹

Nato so se začeli pogovarjati med seboj. S pogovorom so kratkočasili kralja in mu pregnali tesnobo. Medtem so prišli sosedje in videli, da je hiša prazna. Rekli so si: ›Še včeraj je bila v njej naša soseda, žena tega in tega, zdaj pa od tod ni slišati nobenega glasu in ni videti žive duše. Razbijmo vrata in poglejmo, kaj se je zgodilo, da ne bi za to izvedel upravitelj ali kralj in nas dal zapreti. Potem bi obžalovali, da nismo že prej ukrepali.‹ Sosedje so razbili vrata in vstopili. Zagledali so leseno omaro in zaslišali v njej može, ki so stokali od lakote in žeje. Vprašali so se: ›Je v tej omari džin?‹ Eden izmed njih je rekel: ›Naberimo drva in jo zažgimo.‹ Sodnik jim je zavpil: ›Nikar!‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 596. noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je sodnik, ko so sosedje hoteli prinesti drva in zažgati omaro, zavpil: ›Nikar tega ne storite!‹ Sosedje so si rekli: ›Džini se lahko preobražajo in govorijo kakor ljudje.‹ Ko jih je sodnik slišal, je zrecitiral nekaj verzov iz veličastnega Korana, nato pa jim rekel: ›Stopite bliže k omari, v kateri smo.‹ Ko so se približali, jim je rekel: ›Jaz sem ta in ta, vi pa ste ta in ta in ta in ta. Več nas je tukaj.‹ Sosedje so ga vprašali: ›Kdo pa te je spravil sem? Povej nam, kaj se je zgodilo.‹ Povedal jim je vse od začetka do konca. Pripeljali so mizarja, ki je sodniku odprl predelek, nato pa še upravitelju, vezirju, kralju in mizarju. Vsak je prišel ven v oblačilih, ki jih je imel na sebi. Ko so se pogledali, so se začeli smejati drug drugemu. Nato so šli iskat žensko, vendar o njej niso izvedeli ničesar. Odnesla je vse, kar so imeli na sebi ob prihodu. Vsak je poslal k svojim ljudem po oblačila. Prinesli so jim jih, da so se lahko spodobno oblečeni vrnili med ljudi. Poglej torej, naš gospodar kralj, kakšno ukano je ta ženska ugnala tem možem!«