Prevod

Nekega dne je kmet iz kota vzel svojo gabrovo palico in rekel ženi: »Trine, zdaj grem po deželi in se vrnem šele čez tri dni. Če se medtem pri nas oglasi živinski trgovec in hoče kupiti naše tri krave, jih lahko prodaš, vendar samo za dvesto tolarjev, nič manj, slišiš?« »Kar pojdi v božjem imenu,« je odgovorila žena, »bom že uredila.« »Da, ti že!« je rekel mož. »Kot majhen otrok si nekoč padla na glavo in to se ti pozna še dandanes. Ampak povem ti: če narediš kakšno neumnost, ti bom hrbet pobarval na modro, in to brez barve, samo s palico, ki jo držim v roki. In ta barva bo držala celo leto, na to se lahko zaneseš.« S temi besedami se je mož odpravil na pot.

Naslednje jutro je prišel živinski trgovec in ženi se ni bilo treba dolgo pogajati z njim. Ko si je ogledal krave in slišal ceno, je rekel: »Toliko rad dam, saj so toliko vredne tudi med brati. Živali bom kar takoj odpeljal.« Odvezal jih je z verig in jih gnal iz hleva. Ko je hotel ravno skozi dvoriščna vrata, ga je žena prijela za rokav in rekla: »Najprej mi morate dati dvesto tolarjev, sicer vas ne morem pustiti oditi.« »Res je,« je odgovoril mož, »le denarnega pasu sem si pozabil opasati. Toda nikar ne skrbite, dokler ne plačam, boste imeli jamstvo. Dve kravi odpeljem, tretjo pa vam pustim, tako boste imeli dobro zastavo.« Ženi se je to zdelo povsem razumno, zato je pustila moža oditi s kravama in si mislila: »Kako se bo Hans razveselil, ko bo videl, kako pametno sem ravnala.« Tretji dan se je kmet, kakor je bil napovedal, vrnil domov in takoj vprašal, ali so krave prodane. »Seveda, dragi Hans,« je odgovorila žena, »in prav kakor si rekel, za dvesto tolarjev. Komaj so toliko vredne, pa jih je mož vseeno vzel brez ugovora.« »Kje je denar?« je vprašal kmet. »Denarja pa nimam,« je odgovorila žena. »Ravno denarni pas je pozabil, vendar ga bo kmalu prinesel; pustil mi je dobro zastavo.« »Kakšno zastavo?« je vprašal mož. »Eno od treh krav. Te ne dobi, dokler ne plača drugih. Pametno sem naredila, obdržala sem najmanjšo, saj najmanj poje.« Mož se je razsrdil, dvignil palico in ji hotel z njo dati obljubljeni premaz. Nenadoma pa jo je spustil in rekel: »Najbolj neumna gos si, kar jih racá po božji zemlji, vendar se mi smiliš. Šel bom na veliko cesto in tri dni čakal, ali najdem koga, ki je še bolj bedast od tebe. Če mi uspe, ti bo prizaneseno, če pa ga ne najdem, boš dobila svoje zasluženo plačilo do zadnje pike.«

Odšel je na veliko cesto, sedel na kamen in čakal, kaj se bo zgodilo. Tedaj je zagledal lojtrski voz, ki se je približeval, na sredi njega pa je stala ženska, namesto da bi sedela na svežnju slame, ki je ležal poleg nje, ali hodila ob volih in jih vodila. Mož si je mislil: »Ta bo najbrž takšna, kakršno iščeš,« skočil pokonci in začel tekati sem ter tja pred vozom kakor nekdo, ki ni čisto pri pravi pameti. »Kaj bi radi, boter?« ga je vprašala žena. »Ne poznam vas, od kod prihajate?« »Iz nebes sem padel,« je odgovoril mož, »in ne vem, kako naj pridem nazaj. Ali me ne bi mogli zapeljati gor?« »Ne,« je rekla žena, »ne poznam poti. Če pa prihajate iz nebes, mi gotovo lahko poveste, kako se godi mojemu možu, ki je že tri leta tam. Gotovo ste ga videli?« »Videl sem ga že, toda vsem ljudem pač ne more iti dobro. Ovce pase in ljuba živina mu povzroča veliko preglavic: skače po gorah in se izgublja v divjini, on pa mora tekati za njo in jo spet zganjati skupaj. Tudi ves razcapan je in obleka mu bo kmalu padla s telesa. Krojačev tam ni, sveti Peter nobenega ne spusti noter, kakor veste iz pravljice.« »Kdo bi si mislil!« je vzkliknila žena. »Veste kaj? Šla bom po njegov nedeljski suknjič, ki doma še visi v omari, tega bo lahko tam dostojno nosil. Bodite tako dobri in ga vzemite s seboj.« »To pa ne bo šlo,« je odgovoril kmet. »Oblačil ni dovoljeno prinašati v nebesa, pred vrati jih človeku vzamejo.« »Poslušajte,« je rekla žena, »včeraj sem prodala svojo lepo pšenico in zanjo dobila čeden kup denarja. Tega mu bom poslala. Če mošnjo spravite v žep, ne bo nihče opazil.« »Če ne gre drugače,« je odvrnil kmet, »vam bom pa že naredil to uslugo.« »Kar tukaj ostanite,« je rekla. »Odpeljala se bom domov po mošnjo in bom kmalu spet tu. Ne sedim na svežnju slame, ampak stojim na vozu, da ima živina lažje delo.« Pognala je vola in kmet si je mislil: »Ta je prav rojena za norca. Če res prinese denar, bo moja žena lahko govorila o sreči, saj ne bo tepena.« Ni minilo dolgo, ko je žena pritekla, prinesla denar in mu ga sama spravila v žep. Preden je odšla, se mu je še tisočkrat zahvalila za uslugo.

Ko se je žena vrnila domov, je tam našla sina, ki se je bil vrnil s polja. Povedala mu je, kakšne nepričakovane reči je izvedela, in dodala: »Prav vesela sem, da sem našla priložnost in svojemu ubogemu možu lahko nekaj poslala. Kdo bi si mislil, da mu bo v nebesih česa primanjkovalo?« Sin se ni mogel načuditi. »Mati,« je rekel, »človek iz nebes ne pride vsak dan. Takoj grem pogledat, ali ga še najdem. Povedati mi mora, kako je tam in kako je z delom.« Osedlal je konja in naglo odjezdil. Našel je kmeta, ki je sedel pod vrbo in hotel prešteti denar v mošnji. »Ali niste videli moža,« mu je zaklical mladenič, »ki je prišel iz nebes?« »Da,« je odgovoril kmet, »že se je odpravil nazaj in šel na tisti hrib, od koder ima nekoliko bliže. Še ga lahko dohitite, če hitro jezdite.« »Ah,« je rekel mladenič, »ves dan sem se garal, ježa sem pa me je dokončno utrudila. Vi poznate tega moža, bodite tako dobri, sedite na mojega konja in ga pregovorite, naj pride sem.« »Aha,« si je mislil kmet, »tudi temu v svetilki manjka stenj.« »Zakaj vam ne bi naredil te usluge?« je rekel, zlezel na konja in oddirjal v najhitrejšem drncu. Mladenič je sedel in čakal, dokler ni padla noč, toda kmet se ni vrnil. »Gotovo,« si je mislil, »se je možu iz nebes zelo mudilo in se ni hotel vrniti, pa mu je kmet dal konja, da ga odpelje mojemu očetu.« Šel je domov in materi povedal, kaj se je zgodilo: očetu je poslal konja, da mu ne bo treba ves čas tekati naokrog. »Prav si storil,« je odgovorila. »Ti imaš še mlade noge in lahko hodiš peš.«

Ko je kmet prišel domov, je konja postavil v hlev poleg zastavljene krave, nato pa šel k ženi in rekel: »Trine, srečo si imela. Našel sem dva norca, še bolj bedasta od tebe. Tokrat jo boš odnesla brez tepeža, prihranil ga bom za drugo priložnost.« Potem si je prižgal pipo, sedel v dedov naslanjač in rekel: »To je bila dobra kupčija: za dve mršavi kravi lepo rejen konj in povrhu še velika mošnja denarja. Če bi neumnost vedno toliko prinašala, bi jo prav rad cenil.« Tako je mislil kmet, tebi pa so gotovo ljubši preprosti ljudje.