Prevod

Živel je mož, ki je imel hčer, imenovano pametna Else. Ko je odrasla, je oče rekel: »Čas je, da jo omožimo.« – »Da,« je rekla mati, »ko bi se le našel kdo, ki bi jo hotel!« Nazadnje je od daleč prišel mladenič, ki mu je bilo ime Hans, in jo zasnubil; vendar je postavil pogoj, da mora biti pametna Else tudi zares bistra. »O,« je rekel oče, »ta ima glavo na pravem mestu,« mati pa je rekla: »Oh, ta vidi veter, kako teče po ulici, in sliši muhe kašljati.« – »Da,« je rekel Hans, »če ni zares bistra, je ne vzamem.« Ko so sedeli za mizo in se najedli, je mati rekla: »Else, pojdi v klet in prinesi piva!« Pametna Else je snela vrč s stene, šla v klet in med potjo pridno ropotala s pokrovom, da ji čas ne bi bil predolg. Ko je prišla dol, je prinesla stolček in ga postavila pred sod, da se ji ne bi bilo treba sklanjati in je ne bi morda zabolel hrbet ali si ga po nesreči poškodovala. Nato je postavila vrč predse in odprla pipo. Medtem ko je vanj teklo pivo, tudi očem ni hotela privoščiti brezdelja, zato se je ozrla po steni navzgor in po dolgem ogledovanju sem in tja zagledala tik nad seboj kramp, ki so ga zidarji tam po pomoti pustili zataknjenega. Tedaj je pametna Else začela jokati in rekla: »Če dobim Hansa in dobiva otroka in ta zraste in ga pošljeva v klet, da bi tukaj natočil pivo, mu bo kramp padel na glavo in ga ubil.« Tako je sedela, jokala in na vse grlo tožila nad nesrečo, ki se je obetala. Zgoraj so čakali na pijačo, pametne Else pa kar ni bilo. Tedaj je gospodinja rekla dekli: »Pojdi no v klet in poglej, kje se mudi Else!« Dekla je šla in jo našla, kako sedi pred sodom in glasno joka. »Else, zakaj jokaš?« jo je vprašala. »Oh,« je odgovorila, »kako ne bi jokala? Če dobim Hansa in dobiva otroka in ta zraste in pride sem točit pijačo, mu bo morda kramp padel na glavo in ga ubil.« Tedaj je dekla rekla: »Kako pametno Else imamo!« Sedla je k njej in tudi sama začela jokati nad nesrečo. Čez nekaj časa, ko se dekla ni vrnila in so bili zgoraj že hudo žejni, je gospodar rekel hlapcu: »Pojdi no v klet in poglej, kje se mudita Else in dekla!« Hlapec je šel dol, tam pa sta sedeli pametna Else in dekla ter obe jokali. Vprašal je: »Zakaj pa jokata?« – »Oh,« je rekla Else, »kako ne bi jokala? Če dobim Hansa in dobiva otroka in ta zraste in pride sem točit pijačo, mu bo kramp padel na glavo in ga ubil.« Tedaj je hlapec rekel: »Kako pametno Else imamo!« Sedel je k njej in tudi sam začel glasno tuliti. Zgoraj so čakali na hlapca, ko pa ga še vedno ni bilo, je mož rekel ženi: »Pojdi no v klet in poglej, kje se mudi Else!« Žena je šla dol, našla vse tri sredi žalostink in vprašala, kaj se je zgodilo. Else je tudi njej povedala, da bo njenega prihodnjega otroka najbrž ubil kramp, ko bo otrok zrasel in prišel točit pivo, kramp pa bo padel nanj. Tedaj je tudi mati rekla: »Oh, kako pametno Else imamo!« Sedla je in jokala z njimi. Mož je zgoraj čakal še nekaj časa, ko pa se žena ni vrnila in je bil vse bolj žejen, je rekel: »Zdaj moram sam v klet pogledat, kje se mudi Else.« Ko je prišel v klet in so tam vsi skupaj sedeli in jokali, je izvedel, da je vsega kriv Elsin otrok, ki bi ga morda nekoč rodila in bi ga lahko ubil kramp, če bi ravno takrat, ko bi ta padel, sedel pod njim in točil pivo. Tedaj je vzkliknil: »Kako pametna Else!« Sedel je in tudi sam jokal z njimi. Ženin je dolgo ostal zgoraj sam, in ker se nihče ni hotel vrniti, si je mislil: »Gotovo te čakajo spodaj; tudi ti moraš tja pogledat, kaj počnejo.« Ko je prišel dol, jih je tam sedelo pet in vsi so na moč milo jokali in tožili, drug bolj kot drugi. »Kakšna nesreča pa se je zgodila?« je vprašal. »Oh, dragi Hans,« je rekla Else, »če se poročiva in imava otroka in ta zraste in ga morda pošljeva sem točit pijačo, mu lahko kramp, ki je ostal zataknjen tam zgoraj, če pade dol, razbije glavo, da bo obležal mrtev. Kako naj potem ne jokamo?« – »No,« je rekel Hans, »več pameti v svoji hiši ne potrebujem; ker si tako pametna Else, te bom vzel.« Prijel jo je za roko, jo odpeljal gor in se z njo poročil.

Ko je bila že nekaj časa poročena s Hansom, ji je ta rekel: »Žena, jaz grem delat, da nama zaslužim denar, ti pa pojdi na njivo in požanji žito, da bova imela kruh.« – »Da, dragi moj Hans, to bom storila.« Ko je Hans odšel, si je skuhala dobro kašo in jo vzela s seboj na njivo. Ko je prišla do nje, si je rekla: »Kaj naj storim? Naj prej žanjem ali prej jem? Ej, najprej bom jedla.« Pojedla je ves lonec kaše, in ko je bila do sitega najedena, je spet rekla: »Kaj naj storim? Naj prej žanjem ali prej spim? Ej, najprej bom spala.« Legla je med žito in zaspala. Hans je bil že dolgo doma, Else pa kar ni hotela priti, zato je rekel: »Kako pametno Else imam! Tako pridna je, da še domov ne pride jest.« Ko pa je še vedno ni bilo in se je zvečerilo, je Hans odšel na njivo, da bi pogledal, koliko je požela. A nič ni bilo požeto, ona pa je ležala med žitom in spala. Hans je hitro pohitel domov, prinesel mrežo za lovljenje ptic z majhnimi zvončki in jo ovil okoli nje; ona pa je še kar spala. Nato je stekel domov, zaklenil hišna vrata, sedel na svoj stol in delal. Nazadnje, ko je bilo že povsem temno, se je pametna Else prebudila. Ko je vstala, je okoli nje zaropotalo in zvončki so zazvonili ob vsakem njenem koraku. Prestrašila se je in ni več vedela, ali je res pametna Else, ter rekla: »Sem jaz ali nisem jaz?« Toda ni vedela, kaj naj si odgovori, in je nekaj časa stala v dvomih. Nazadnje si je mislila: »Šla bom domov in vprašala, ali sem jaz ali nisem jaz; tam bodo že vedeli.« Stekla je do svojih hišnih vrat, a so bila zaklenjena. Potrkala je na okno in zaklicala: »Hans, ali je Else notri?« – »Da,« je odgovoril Hans, »notri je.« Tedaj se je prestrašila in rekla: »O Bog, potem pa nisem jaz,« in šla k drugim vratom. Toda ko so ljudje zaslišali cingljanje zvončkov, ji niso hoteli odpreti in nikjer ni mogla dobiti zavetja. Zato je odšla iz vasi in nihče je ni nikoli več videl.