O besedilu
Boter
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 20 min branja
- Obseg
- 16 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata II X LO COMPARE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Boter
_Skopuški Cola Jacovo ima zajedavskega botra, ki mu vse požre. Ker se ga ne more otresti z nobeno zvijačo ali ukano, nazadnje pomoli glavo iz skrivališča in ga z ostrimi besedami nažene iz hiše._ _Zgodba je bila res lepa, pripovedovana z milino in poslušana s pozornostjo; tisoč stvari se je združilo, da so ji dale mik in jo napravile prijetno. Toda vsak hip premora med eno in drugo pripovedjo je sužnjo držal na natezalnici in jo zbadal kakor z ostrogi, zato so spodbudili Jacovo, naj začne svojo zgodbo. Ta je segla v sod pripovedk, da bi poslušalcem osvežila tek, in začela takole._ Pomanjkanje obzirnosti, gospodje, izbije trgovcu razsodnosti merilno palico iz rok, arhitektu olike razmakne šestilo in krmarju razuma izmakne kompas. Ko požene korenine v zemlji nevednosti, ne rodi drugega kakor sramoto in ponižanje, kot lahko vidimo vsak dan. Prav posebno se je to primerilo nekemu predrznemu botru, o katerem vam bom povedala.
Živel je neki Cola Jacovo iz Pomegliana, strašanski skopuh, mož Maselle Cernecchie iz Resine. Bogat je bil kakor morje in še sam ni vedel, kaj vse ima; prašiče je imel že pod ključem, pa mu je še vedno ostajalo slame na pretek. A čeprav ni imel ne otrok ne drugih skrbi in je denar meril kar z merniki, bi lahko tekel sto tisoč milj, pa mu iz žepa ne bi ušel niti najmanjši novčič. Mučil se je in trpel ter živel pasje življenje, samo da bi kaj prihranil in spravil na kup. Vendar je vsakič, ko je sedel za mizo, da bi ohranil dušo v telesu, zanesljivo prišel neki vražji boter, ki mu ni dal miru niti za korak. Kakor da bi imel uro v trebuhu in peščeno uro med zobmi, se je vselej prikazal natanko ob jedi, da bi se jima pridružil. Z obrazom, trdim kakor bat v možnarju, se mu je tako prilepil za vrat, da ga ne bi mogel odgnati niti z brcami;
in tako zavzeto mu je štel grižljaje, ki so mu drseli v grlo, toliko namigoval in metal besedne trnke, da sta mu nazadnje rekla: »Če ti je po volji, prisedi.« Ni se pustil dvakrat prositi, temveč se je vrinil prav med moža in ženo. Kakor sestradan, izstradan, nabrušen kakor britev, lačen kakor lovski pes, z volčjo lakoto v trebuhu in z naglico človeka, ki se vrača iz mlina, je mahal z rokami kakor piskač, obračal oči kakor tuja mačka in mlel z zobmi kakor mlinski kamen. Požiral je cele kose, en grižljaj ni čakal drugega; ko si je dodobra napolnil lica, natovoril želodec in napel trebuh kakor boben, ko se je že svetilo dno krožnikov in je pometel vso pokrajino, ne da bi rekel »Bog vam povrni«, je zagrabil vrč, ga izpihal, izsrkal, izpraznil, izpil in v enem požirku osušil do dna. Potem jo je mahnil po svojih opravkih, Cola Jacovo in Masella pa sta ostala z dolgima nosovoma. Ko sta gledala njegovo brezobzirnost, kako je kakor razparana vreča goltal, hlastal, žvečil, basal, požiral, praznil, pospravljal, srkal, grabil, mlaskal, pustošil, strgal, pobiral, razdejal in uničeval vse, kar je bilo na mizi, nista vedela, kako naj se znebita te pijavke, tega obkladka na srcu, te nadloge v hlačah, te avgustovske kuge, te nadležne muhe, tega trdovratnega klopa, te more, tega izrastka, te težke najemnine, te večne dajatve, te hobotnice, te butare, te uteži, tega glavobola. Komaj sta čakala uro, ko bi lahko vsaj enkrat jedla sproščeno, brez te pomoči ob strani, brez tega zamaška, ki jima je pil mast. Nekega jutra sta izvedela, da je boter odšel iz mesta kot spremljevalec nekega uradnika, in Cola Jacovo je dejal: »Hvaljeno bodi sonce v Levu! Enkrat v sto letih nama je vendar namenjeno, da razmigava čeljusti, poženeva zobe v dir in si kaj spraviva pod nos, ne da bi nama kdo kar naprej nadlegoval zadnjo plat. Naj me dvor spravi na kant, jaz se bom spravil na kant sam! Od tega usranega sveta imaš samo toliko, kolikor si utrgaš z zobmi. Brž zakuri! Zdaj, ko imava proste roke in si lahko privoščiva pravo gostijo, si bova potešila željo po čem okusnem in po kakšnem slastnem grižljaju.« S temi besedami je stekel kupit lepo močvirsko jeguljo, funt presejane moke in dobro steklenico vina manciaguerra. Ko se je vrnil domov, je žena vsa vneta spekla lepo pogačo, on pa je ocvrl jeguljo. Ko je bilo vse pripravljeno, sta sedla za mizo. A komaj sta se usedla, že je tisti požrešni boter potrkal na vrata. Masella je pogledala ven in zagledala tega kalilca njunega veselja ter rekla možu: »Moj Cola Jacovo, še nikoli se ni v mesnici človeških užitkov našel funt mesa, ki mu ne bi primaknili kosti razočaranja. Nikoli ni nihče spal na belih rjuhah zadovoljstva, ne da bi ga pičila kakšna stenica trpljenja;
nikoli ni nihče razgrnil opranega perila veselja, ne da bi ga zmočilo neurje bridkosti. Glej, ta grenki grižljaj nama je že obstal v grlu, ta usrana jed nama je že zaprla sapo!« Cola Jacovo ji je odgovoril: »Pospravi, kar je na mizi, umakni, skrij, stlači v kakšno luknjo, da ne bo nič videti, potem pa odpri vrata. Ko bo našel vas izropano, bo morda premogel toliko obzirnosti, da hitro odide in nama pusti v miru pogoltniti to trohico strupa.« Medtem ko je boter tolkel kakor na preplah in zvonil kakor za veliko slavo, je Masella stlačila jeguljo za omaro, steklenico pod posteljo in pogačo med žimnice. Cola Jacovo pa se je skril pod mizo in kukal skozi luknjico v prtu, ki je segal do tal. Boter je skozi ključavnico videl vse to početje. Ko so mu odprli, je z zvijačnim namenom stopil noter ves osupel in prestrašen. Masella ga je vprašala, kaj se mu je zgodilo, in odgovoril je: »Medtem ko si me pustila stati pred vrati, da sem se skoraj stopil od nemira in skrbi, čakal na božji navdih in na prihod krokarja, ki bi te pripravil, da odpreš, mi je med noge prilezla kača. O mama moja, kakšna pošastna in grda reč! Predstavljaj si, bila je velika kot tista jegulja, ki si jo spravila v omaro. Ko sem se znašel v taki stiski in nevarnosti, sem se tresel kakor ločje, od groze se mi je vse vrtelo v trebuhu, od strahu so me črvičili črvi, od preplaha sem ves drgetal. Pobral sem kamen, velik kot steklenica pod posteljo, in bumf po glavi! Sploščil sem jo v pogačo, prav tako, kot je tista med žimnicami. Ko je umirala in se zvijala, sem videl, da me gleda natanko tako, kot me gleda boter izpod mize. Niti kapljice krvi mi ni ostalo v telesu, tako sem prestrašen in zgrožen!« Ob teh besedah Cola Jacovo ni mogel več mirovati; te sladkosti ni mogel pogoltniti. Pomolil je glavo izpod prta kakor lutka, ki se prikaže na odru, in dejal: »Če je tako, smo pa res v godlji! Zdaj smo lepo napolnili vreteno, kajne! Zdaj smo si pa spekli kruh, kajne! Zdaj smo pa dobili pravdo, kajne! Če sva ti kaj dolžna, naju toži pri sodniku; če sva te užalila, vloži pritožbo pri kovnici; če se čutiš prizadetega, me priveži na kratko; če te daje kakšna muha, si jo pozdravi s klistirjem; če kaj terjaš, naju preganjaj z lisičjim repom in pomoli ta svoj nos v Neapelj! Kakšno vedenje je to, kakšne navade imaš? Človek bi mislil, da si vojak, poslan na prisilno nastanitev, in da hočeš najino premoženje kot vojni plen. Prst bi ti moral zadostovati, ne pa da zgrabiš celo roko; s svojim nadlegovanjem naju boš še iz lastne hiše pregnal! Kdor nima obzirnosti, si ves svet lasti. A kdor si sam ne zna odmeriti, mu odmerijo drugi; če ti nimaš merilne palice, imava midva svedre in valjarje. Navsezadnje veš, kaj pravijo: trdemu čelu trd bat. Zato naj gre vsak jež na svoje ležišče, naju pa pusti z najinimi nadlogami! Če misliš odslej še naprej igrati isto pesem, si zaman pripravljal oder, ker ti ne bo šlo več gladko. Če si domišljaš, da boš vedno legel v tako mehko posteljo, boš še dolgo čakal; kar čakaj, saj te je marec že obril in zdaj lahko pobereš šila in kopita! Če misliš, da je tole krčma, ki je odprta tvojemu gnilemu grlu vsakič, ko pritečeš in se pririneš zraven, pozabi, izbij si to iz glave! Zaman se trudiš, loviš veter, vabe ni več! Ne držim je več zate! Našel si norce in golobčke, zavohal si nebogljene otroke, izsledil osle, odkril deželo brezdelja in obilja. Zdaj pa pojdi, obrni se, nič več ti ne bo uspelo! To hišo lahko odpišeš, ker na moj račun ne boš več zajemal vode. Vohun za kosili si, izseljevalec hlebcev, pustošilec miz, pometač kuhinj, lizalec loncev, čistilec skled, požeruh, kanalizacijska cev! V trebuhu imaš lakoto, volka, vesoljni potop in brezno brez dna. Oslu bi požrl celo samar, ladji dno, prinčevega medveda bi pogoltnil, pogrizel bi celo oltarno ograjo; ne Tibera ne Donava ti ne bi zadostovali, še Mariacciove hlače bi požrl! Pojdi k drugim cerkvam, pojdi vleč mreže, pojdi po smetiščih nabirat cunje, išči žeblje za ključe, zbiraj vosek po pogrebih, odmašuj cevi stranišč, da si napolniš to golšo! Ta hiša naj se ti zdi ognjena, kajti vsak ima svoje težave, vsak ve, kaj nosi pod obleko, vsak ve, kaj mu leži na želodcu. Ne potrebujeva takih propadlih podjetij, takih bankrotiranih računov in takih polomljenih kopij! Kdor se more rešiti, naj se reši. Odstaviti te morava od tega seska. Ti ptič, ki zapravljaš dneve, ti brezdelnež, ti lenuh! Delaj, delaj, nauči se obrti, poišči si gospodarja!«
Nesrečni boter je poslušal to brez ovinkov izrečeno pridigo, ta izbruh razpočenega tvora, to mikanje brez glavnika. Ves mrzel in leden kakor tat, ki ga zalotijo pri dejanju, kakor romar, ki je izgubil pot, kakor mornar, ki se mu je razbila barka, kakor vlačuga, ki je izgubila stranko, kakor deklica, ki je umazala posteljo, je z jezikom med zobmi, povešeno glavo, brado pritisnjeno na prsi, očmi, iz katerih je teklo, osramočenim nosom, ledenimi zobmi, praznimi rokami, stisnjenim srcem in repom med nogami, ves poparjen, tih in nem, pobral svoje stvari in odšel, ne da bi se še enkrat ozrl. Prav zanj je veljal tisti častitljivi izrek: _Pes, ki na svatbo ni povabljen,_ _naj ne hodi tja, saj bo tepen._ Tako so se smejali sramoti brezsramnega botra, da niso opazili, kako je sonce zaradi prevelike radodarnosti s svetlobo bankrotiralo, potisnilo zlate ključe pod vrata in se umaknilo na varno. Toda Cola Ambruoso in Marchionno sta prišla v hlačah iz gamsove kože in suknjičih iz razrezanega sukna, da bi izvedla drugi nastop, in vsem prebudila ušesa, da so prisluhnili dolgemu besedovanju te ekloge, ki sledi.
BARVILO. EKLOGA _Cola Ambruoso in Marchionno._ _Col._ Med vsemi obrtmi, Marchionno, gre barvanju, kot je nekoč dejal — ne vem več, ali kuhinjski hlapec ali kuhar — prva hvala in prvo mesto.
_M._ Temu sklepu oporekam, Cola Ambruoso, saj je ta obrt umazana: roke imaš zmeraj polne šišk, galice in galuna, prav kakor rob odtočnega jarka.
_C._ Nasprotno, med vsemi opravili je najčistejša; prav pripravna za človeka, ki bi rad bil videti čist, čeprav je masten. _M._ Še prepričeval me boš, da gre za delo dišavarja ali vezilca! Pojdi, obrni se, pojdi, pošteno si ga polomil.
_C._ Dokazal ti bom in pri tem vztrajal, četudi me vržeš v peč, da je barvarska obrt gosposka stvar. Danes je v rabi bolj kot vse druge; z njo človek živi in si pridobi ugled;
pa naj ima v trebuhu goljufije in v prsih pregrehe, z barvilom prekrije sleherno napako. _M._ Kaj imajo življenjske pregrehe opraviti z barvanjem volne in svilenih trakov?
_C._ Kako očitno je, da nimaš pojma! Misliš, da govorim o barvanju nogavic ali starih cunj. Barvilo, o katerem govorim, ni ne indigo ne brazilski les, temveč takšno, da se ljudem temna vijoličasta zazdi mesnato rožnata.
_M._ Kot v vreči sem, niti drobtinice te ne razumem; tvoje besede vse zavijajo v meglo in temo. _C._ Če me boš razumel, se boš naučil barvarske obrti ali pa vsaj prepoznavati tiste, ki barvajo;
in veliko veselja ti bo prineslo spoznanje te nove umetnosti, ki je v rabi med najzvitejšimi ljudmi; umetnosti, ki vzame ščurka in ga preobleče tako, da se ti zdi maček.
Poslušaj: naj bo kdo trikrat za vislice, naj pomete vse, na kar naleti in kar zagleda, naj odnese vse, kar vidi, in ograbi vse, kar najde. Kdor pozna to barvilo, ga ne bo sramotno imenoval tat in ropar, slepar in malopridnež, temveč bo rekel, da zna uporabljati pamet, da denar izkoplje kar izpod zemlje, da zna zaslužiti in bi se preživel celo sredi gozda.
Da zna izkoristiti priložnost, da je spreten fant, prebrisan ribič z veliko mrežo, podjeten pridobitnik, čistokrvni gusar, ki v gneči nikoli ne izgubi čepice. Skratka, s tem lepim in imenitnim barvilom
si lopov pridobi ime pametnega moža. _M._ Oho, zdaj mi že lepo polniš dlan! Čudovita umetnost je to, a takšna, ki revčkom nič ne koristi, temveč le nekaterim veljakom, ki jim je dovoljeno, da že od daleč, prav brez ovinkov, svoja grabežništva imenujejo dobiček in svoje tatvine sadove.
_C._ Najde se tudi strahopetec, obračalec hrbta, izdajalec, posranec, kokoš, uboga duša s piščančjim srcem, ves plašen, zgrožen, leden in prestrašen, ki se trese kakor ločje, zmeraj prede tenko, zmeraj ga črviči in mu vse v trebuhu drgeta, ki se boji lastne sence in se spremeni v kup črvov, če ga kdo samo grdo pogleda;
če mu drugi zagrozi, ga vidiš kakor oskubljeno prepelico: mrtvaško prebledi, izgubi besedo in ga pri priči požene na stran. Če oni seže po orožju, že zbeži in izgine. A s tem plemenitim barvilom ga imajo ljudje za preudarnega, umirjenega, dobrega človeka, ki hodi s svinčnico in šestilom, ne lovi dreka v letu in ne kupuje sporov za gotovino; ne daje dela sodiščem, drži se zase, miren je in tih. Tako, sinko, imajo zajca za lisjaka.
_M._ Meni se zdi, da je pameten tisti, ki reši svojo kožo; nekoč sem namreč prebral v neki zgodbi — ne vem, ali je bila pisana na roko ali natisnjena — da pravi beg reši vse življenje.
_C._ Po drugi strani pa vidiš moža časti, drznega in srčnega moža, ki niti za drobtino ne zaostaja za Rotamontejem, ki se z Orlandom meri prsi ob prsi in z Ettorrejem glava ob glavi; ki si ne pusti, da bi mu muha šla čez nos, in ima dejanja pred besedami; ki spravi vsakega cestnega razbojnika in kolovodjo v kozji rog ter ga prisili, da obe nogi vtakne v en čevelj. Krepko vihti kuhalnico, levjo dušo ima, še s smrtjo se spopade, nikoli ne stopi nazaj in zmeraj napada kakor oven;
a ko ga premažejo s tem barvilom, ga imajo vsi za predrznega razbijača, lahkomiselneža in nasilneža, prepirljivca, norca, jedko galico, nadlogo, požar, ki požiga hiše; za človeka, ki ob vsak kamen z nogo zadene, ki z vsako bilko išče prepir, ki nima razuma, ki je razuzdan in brez uzde, ki vsak dan napravi kakšno zmešnjavo, ne da miru sosedom in izziva še cestne kamne. Skratka, imajo ga za človeka, vrednega pesmi, vrednega vesla.
_M._ Tiho, saj imajo prav! Pameten in razumen je tisti, ki si pridobi spoštovanje brez meča. _C._ Potem je tu kakšen drobtinar, sestradanec, stisnjenec v pasu, smolnata mošnja, kotlarske klešče, trdoserec in zaprt trebuh, glodalec žebljev, sienski konj, posušena grenka pomaranča, zamašek iz plute, trnova koščica, skopuška mravlja iz skorša, uboga mati revščine, ki bo kakor brcajoč konj prej dal par brc kakor eno dlako iz repa.
Čemeren stiskač, ki preteče sto milj, pa mu ne uide niti novčič; ki stokrat ugrizne v en fižol in naredi sto vozlov na najmanjšem kovancu; ki nikoli ne gre na potrebo, da mu ne bi bilo treba jesti. A takoj mu priskrbijo to barvilo in rečejo, da je varčen človek;
da ne razmetava in ne zapravlja, kar ima, da ne pusti premoženju splavati po vodi, da je dober gospodar in ne pusti niti drobtinice pasti na tla. Nazadnje mu pravijo — čeprav le nekateri podleži —
mož, ki je natančen kakor šestilo, pa je v resnici kakor klešče. _M._ O, kakšna umazana pasma, ti, ki imajo srce med novčiči! Držijo diete, ki jim jih ni predpisal zdravnik, nosijo sto zaplat, vedno jih vidiš potrte, ravnajo s seboj kakor z beračem in hlapcem ter sredi obilja umrejo izsušeni.
_C._ Druga plat te medalje pa je človek, ki razsipa in zapravlja, ki bi ladji požrl dno in kovnici vso zalogo; razparana vreča, ki vrže stran vse, kar ima, in se ne meni za svoje premoženje.
Okrog njega vidiš sto zajedavcev in prisklednikov brez ene same vrline, on pa jih vse po vrsti zalaga. Brez razsodnosti drobi, brez razuma meče, daje psom in prašičem, njegovo imetje pa gre v dim;
a s tem barvilom si pridobi sloves širokosrčnega, vljudnega, plemenitega in prijaznega moža, ki bi ti dal še lastne oči, prijatelja svojih prijateljev, ki diši po kralju in nikomur ne odreče prošnje. S to lepo zvijačo izprazni skrinje in oskubi hišo.
_M._ Do grla laže, kdor katerega takih imenuje radodarnega. Radodaren je tisti, ki daje ob pravem času in na pravem kraju, ne pa da meče velike cekine ničvrednežem in burkežem; svoje ščite daje poštenemu revežu, ki ima vrline.
_C._ Poglej kakšnega takega požeruha, poln lonec, volnato ovco, Martina Cervenarja, ki skače in trka, hišo z dvojnimi vrati, obuvalo iz roževine, moža, ki ima doma rogovile;
takšnega »kar izvolite, gospod«, takšnega telička, izvirno sliko sramote in zvest posnetek njenega odtisa. Ko pa še njega pobarvajo, mu pravijo miren, dober človek, poštenjak, ki se drži svojih opravkov in se z vsemi dobro razume; do vseh je vljuden, za prijatelje ima hišo odprto, ne dela ceremonij in ne išče zamer, mehak je kakor kruh, sladek kakor med, z njim lahko delaš, kar hočeš. In medtem, ne da bi mu obraz za hip zardel, trguje z mesom in si rešuje kosti.
_M._ Takšni danes živijo v obilju. Samo poglej katerega od njih, ko gre ponoči v krčmo: saj mu svetilka sveti kar skozi kosti! _C._ Človek živi odmaknjeno, ne druži se z malopridneži in barabami, izogiba se prepirom, noče glavobolov in noče tretjemu in četrtemu polagati računov. Vedno živi mirno, sam svoj gospodar; nihče ga ne budi, kadar spi, nihče mu ne šteje grižljajev, kadar je;
pa vendar se najde kdo, ki ga pobarva in mu pravi čudaški in divji, sokolji drek, ki ne diši in ne smrdi, ne slan ne začinjen, kisel, skorjast, brez okusa in brez ljubezni, nesrečnež, živina, izmeček, makaron brez soli.
_M._ O srečen tisti, ki živi v puščavi, ne vidi nikogar in nihče ga ne nadleguje! Naj govori, kdor hoče, jaz se držim dobro preizkušenega reka: bolje sam kakor v slabi družbi.
_C._ Po drugi strani pa najdejo družabnega človeka, ki je s prijateljem kakor meso z nohtom, dobrega in prijaznega tovariša, ki je preprost v občevanju. In s tem barvilom, kdo bi verjel, se najdejo taki, ki ga režejo in strižejo, šivajo in parajo, ga obdelujejo proti dlaki in mu za hrbtom sodijo;
pravijo mu predrznež, vsiljivec, prdec v hlačah, čelo kakor šilo, strgana vezalka med dobrimi, brezsramnež, peteršilj za vsako omako, ki bi rad solil vse, kar vidi, in vtaknil nos v vse, kar sliši; spletkar, ošabnež, nadležnik. Vzemi to nase in plačaj, ubogi človek!
_M._ To je še premalo, zasluži si hujše! Španec je že pred davnim časom razumel, ko je rekel: prevelika domačnost je vzrok zaničevanja. _C._ Če pa kakšen človek lepo govori, kramlja in pripoveduje, razkazuje bistroumnost in zgovornost, in kamorkoli ga dregneš ali obrneš, ga najdeš bistrega ter ti odgovori, kot je treba,
ga to barvilo tako spremeni, da dobi klobuk gostobesednega gobezdala, kanalizacijske cevi, človeka, ki bi še škržate preglasil, ki ima več besed kakor sraka in ti bobni po glavi ter vrta po možganih s tolikimi neslanostmi in litanijami, s tolikimi zgodbami o ljudožercu, s tolikim jadikovanjem in čvekanjem, da te, ko spravi jezik v tek, s tistimi usti kakor kokošja rit zasmradi, omami in spravi ob pamet.
_M._ V tej dobi oslov naredi, kar hočeš, pa boš zmeraj udaril mimo. _C._ Če pa drugi ostane tih in nem, molči, zamaši in zapahne usta ter jih prihrani za fige, če ga niti enkrat ne slišiš čivkniti, ga to barvilo spremeni v drugo barvo: pravijo mu Antuono bedak, mlačnež, kos teleta, mameluk, peklenski štor, zmeraj mrzel in leden kakor nevesta, ki je nesrečno prišla v hišo;
zato v tem zalivu ne vidim severnice: če govoriš, je slabo, če molčiš, še slabše. _M._ Danes človek res ne ve, kako naj ravna, ne ve, kako naj lovi; za popotnika ni uhojene poti. Srečen tisti, ki na tem svetu ugane pravo!
_C._ A kdo bi mogel do konca povedati vse učinke tega barvila? Brez dvoma bi potreboval tisoč let in še kovinski jezik ne bi zadostoval. Naj človek počne, kar hoče, naj ravna, kakor mu je všeč, v vsakem primeru mu spremenijo barvo: burkeža imenujejo šaljivec, ki ljudi razveseljuje;
vohuna človek, ki pozna skrivnosti vsega širnega sveta; lopova bister in spreten mož; lenuha človek mirnega značaja; požeruha ljubitelj dobrega življenja;
prilizovalca izvrsten dvorjan, ki pozna gospodarjevo razpoloženje in se mu zna prilagoditi; vlačugo vljudna ženska prijetnih manir; nevedneža preprost in dober človek.
In tako dalje, od enega do drugega, primerov je dovolj. Zato ni čudno, če na dvoru malopridni bujno poganja, dobri pa hira: gospodje se pustijo preslepiti barvam tega barvila in zamenjujejo eno za drugo, kot smo vedno videli, ter dobrega človeka zavržejo zaradi slabega.
_M._ Gorje tistemu, ki služi! O, bolje bi bilo, da bi ga mati rodila mrtvega: pluje skozi vihar in nikoli ne upa na pristanišče. _C._ Dvor je ustvarjen le za pregrešne ljudi; dobrega zmeraj drži daleč stran, odstrani ga s poti, ga odrine in brcne;
a pustiva te zgodbe, kajti ko se začnem praskati tam, kjer me srbi, ne bi končal ne jutri ne pojutrišnjem. Zato postaviva piko in nehajva zdaj, ko se sonce igra skrivalnice; ostalo bova opravila kakšen drug večer.
_Colambruoso je zaprl usta v istem trenutku, ko je sonce zaprlo dan. Dogovorili so se, da se naslednje jutro vrnejo z novo zalogo zgodb, in odšli vsak na svoj dom, siti besed in polni teka._ _Konec drugega dne._ TRETJI DAN RAZVEDRIL ZA OTROKE.
Komaj je obisk sonca osvobodil vse sence, ki jih je sodišče noči držalo v ječi, so se princ, njegova žena in pripovedovalke vrnili na isto mesto, da bi veselo preživeli ure med jutrom in kosilom. Poklicali so godce in z velikim veseljem začeli plesati: Roggiero, Villanello, Zgodbo o ljudožercu, Sfessanio, Pretepenega kmeta, Ves dan s tisto golobičico, Tordiglione, Ples nimf, Ciganko, Muhavko, Mojo svetlo zvezdo, Moj sladki ljubezenski ogenj, Tisto, ki jo iščem, Klepetuljo in klepetuljico, Kar izvolite, gospod, Nizko in visoko, Chiaranzano s sunki stopal, Poglejte, v koga sem se zaljubil, Kradi, saj ti koristi, Oblake, ki plavajo po zraku, Hudiča v srajci, Živeti od upanja, Zamenjaj roko, Cascardo in Spagnoletto. Plese so sklenili z Lucio canazzo, da bi ustregli sužnji. Tako je čas minil, ne da bi se zavedeli, in prišla je ura kosila; na mizo je prišlo vse nebeško dobro, da morda še zdaj jedo. Ko so mize pospravili, je Zeza, ki je bila že nabrušena kakor britev, da pove svojo zgodbo, začela takole.
Izvirnik
Jornata II X LO COMPARE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Cola Jacovo aggrancato ha no Compare aleviento, che se le zuca tutto, nè potenno co arteficie, e stratagemme scrastaresillo da cuollo, caccia lo capo da lo sacco, e co mmale parole lo caccia da la casa._ _Fu bello veramente lo cunto ditto co grazia, e ssentuto co attenzione, de manera, che concorzero mille cose a darele zuco perchè piacesse; ma perchè ogne picca de tiempo, che se metteva ’n miezo da canto a canto teneva la schiava a la corda, e le deva li butte, però se sollecetaje Jacova de ire a lo tuorno, la quale mese mano a la votte de le filastroccole, per refrescare lo desederio de l’audeture, de chesta manera._ La poca descrezzione, Segnure, fa cadere la meza-canna da mano a lo
mercante de lo jodizio, e sgarrare lo compasso all’architetto de la crianza, e perdere la vusciola a lo marinaro de la ragione, la quale piglianno radeca ne lo terreno de la gnoranza, non produce autro frutto, che de vergogna, e de scuorno, comme se vede soccedere ogne ghiuorno; particolaremente accorze a no cierto facce-tosta de Compare, comme dirraggio. Era no cierto Cola Jacovo aggrancato de Pomegliano, marito de Masella Cernecchia de Resina, ommo ricco comme a lo maro, che non sapeva chello, che se trovava, tanto ch’aveva ’nchiuso li puorce, e tteneva paglia fi a ghiuorno. Co ttutto chesso, si bè n’aveva nè figlie, nè sfittiglie, e mmesurava li de quibus a ttommola, se correva ciento milia, non le scappava uno de ciento vinte a ccarrino, e ffacennose
male a patere, faceva na vita stentata da cane pe mettere da simmeto, e fare stipa; tutta vota sempre, che se metteva a ttavola pe mmantenere la vita, nc’arrevava pe rruotolo scarzo no male-juorno de Compare, che non lo lassava pedata, e comme s’avesse l’alluorgio ncuorpo, e l’ampolletta a li diente, sempre se consigniava all’ora de lo mazzeco, pe rremescarese co lloro, e co na fronte de pesaturo se l’azzeccoliava de manera ’ntuorno, che non ne lo poteva cacciare, co li pecune; e tanto le contava li muorze ’n canna, e tanto deceva mottete, e ghiettava mazze, si che l’era ditto; se te piacesse, dove senza farese troppo pregare, schiaffannose da miezo a mmiezo fra lo marito, e la mogliere, e comme se fosse abbramato, allancato, ammolato a rrasulo,
assajato, comme cane de presa, e co la lopa ncuorpo, co na carrera, che bolava, da dove viene da lo molino, menava le mmano comme a sonatore de Pifero, votava l’uocchie comme a gatta forastera, ed operava li diente comme a ppreta de macena, e gliottenno sano, e l’uno voccone non aspettanno l’autro, comme s’aveva buono chino li vuoffole, carrecato lo stefano, e fattone na panza comme a ttammurro, dapò visto la petena de li piatte, e scopato lo paese senza dicere, covernamette; dato de mano a n’arciulo, e sciosciatolo, zorlatolo, devacatolo, trincatolo, e scolatolo tutto a no sciato fi che ne vedeva lo funno, se ne pigliava la strata a fare li fatte suoje, lassanno Cola Jacovo, e Masella co no parmo de naso; lo quale vedenno la poca descrezzione de lo Compare,
che comme a ssacco scosuto se ’nnorcava, cannariava, ciancolava, ’ngorfeva, gliotteva, devacava, scervecchiava, piuziava, arravogliava, scrofoniava, schianava, pettenava, sbatteva, sformava, e arresediava quanto nc’era a la tavola, non sapevano, che fare pe scrastarese da tuorno sta sango-zuca, sta pittema cordiale, sto ’nfettamiento de vrache, sta cura d’Agusto, sta mosca ’nsista, sta zecca fresa, sta susta, sto sopr’uosso, sto pesone, sto cienzo perpetuo, sto purpo, sta fasina, sto pisemo, sta doglia de capo; e non vedevano maje chell’ora de na vota magnare sciamprate, senza st’ajuto de costa, senza sta grassa de suvaro, tanto che na matina avenno saputo ca lo Compare era juto pe spalla de no commissario fora la terra, Cola Jacovo disse, o
che ssia laudato lo Sole Lione, ca na vota ’n capo de cient’anne nc’è toccato de menare le mmasche, de dare lo portante a le Ganasse, e de mettere sotta lo naso senza tanto frusciamiento de tafanario; perzò la corte mme vò sfare, io sfare mme voglio: Da sto munno de ’mmerda tanto n’aje, quanto scippe co li diente, pristo allumma lo ffuoco, che mo, che avimmo mazza franca de farece na bona pettenata nce volimmo sgoliare de quarche cosa de gusto, e de quarche muorzo gliutto: cossì decenno corze ad accattare na bona Anguilla de Pantano, no ruotolo de farina asciorata, e no buono fiasco de manciaguerra, e tornato a la casa; mentre la mogliere tutta affannata fece na bella pizza, isso frejette l’anguilla, ed essenno ogne cosa all’ordine, se sedettero a
ttavola; ma non foro accossì priesto sedute, che beccote lo pascone de lo compare a ttozzolare la porta, e affacciatose Masella, e bisto lo sconceca-juoco de li contiente lloro, disse a lo marito; Cola Jacovo mio, male s’appe ruotolo de carne a la chianca de li guste omane, che non nce fosse la jonta dell’uosso de lo dispiacere; maje se dormette a llenzola janche de sfazione, senza quarche pimmece de travaglio; maje se fece colata de gusto, se non ce ’mmattesse chioppeta de mala sfazione: eccote nzocato st’amaro muorzo, eccote annozzato ncanna sto mmagnare cacato: a quale Cola Jacovo respose, stipa ste ccose, che stanno ’ntavola, squagliale, sporchiale, ’ncaforchiale, che non parano, e po apre la porta, ca trovanno sacchejato lo Casale, fuorze averrà
descrezzione de partirese priesto, e nce darrà luoco da strafocarence sto ppoco de tuosseco. Masella, mentre lo Compare sonava ad arme, e scampaniava a grolia, ’mpizzaje l’anguilla dereto a no respuosto, lo fiasco sotta lo lietto, e la pizza fra matarazze, e Ccola Jacovo se schiaffaje sotta la tavola, tenenno mente pe no pertuso de lo trappito, che pennoliava fi ’nterra, lo Compare pe la chiavatura de la porta vedde tutto sto trafeco. Comme fu apierto, co na bella rasa, tutto sbagottuto, e sorriesseto trasette dinto, e demannato da Masella, che l’era socciesso; disse, mentre m’aje fatto stennerire co tanto spromiento e penzamiento fore la porta aspettanno lo stimmolo, e la venuta de lo cuorvo, che avisse apierto, m’è benuto pe li piede no
serpe, uh mamma mia, che cosa spotestata, e brutta; fa cunto, ch’era quanto l’Anguilla, ch’aje posta dinto lo stipo; io che mme vidde curto, e male parato, tremmanno comm’a ghiunco, avenno lo filatorio ncuorpo pe lo jajo, la vermenara pe la paura, lo tremmoliccio pe lo schianto, auzo la preta da terra quanto lo fiasco, ch’è sotta lo lietto, e ttuffete ’ncapo nne faccio na pizza comme chella ch’è fra li matarazze; e mentre moreva, e sparpetejava vedeva; ca mme teneva mente, comme fa lo Compare da sotta la tavola, non mm’è restato sango adduosso, tanto sto schiantuso, e atterruto. A ste pparole non potenno cchiù stare saudo Cola Jacovo, che non ne poteva scennere lo zuccaro, cacciato la capo fora de lo trappito comm’a ttrastullo, che s’affaccia a la scena, le
disse s’è accossì, è ppasticcio, mo si ch’avimmo chino lo fuso vi, mo avimmo fatto lo ppane vi, mò avimmo vinto lo chiaito, vi, se t’avimmo da dare, accusace a la Vagliva, si te avimmo fatto despiacere, fance na quarera a la Zecca, se te siente affiso, legame a curto, si aje quarche crapiccio, fance na cura co lo mutillo, se pretienne quarcosa, fance na secotata co na coda de vorpa, e schiaffance sso naso a Napole. Che termene, che muodo de procedere è lo tujo? pare che singhe sordato de descrizione, e che buoglie la rrobba nostra pe ffilatiello; te doveva vastare lo dito, e non pigliarete tutta la mano, ch’oramaje nce vuoje cacciare de sta casa co ttant’ammoinamiento: chi ha poca descrezzione tutto lo munno è lo sujo; ma chi non se mesura è mmesurato, e se tu
non aje meza-canna, nuje avimmo trapanature, e laganature, all’utemo saje ca se dice a buono fronte buono pesaturo, perzò ogne Rriccio a suo pagliariccio, lassannoce co li malanne nuostre; se cride d’oje nnante continuare sta museca nce pierde la paratura, ca non te resce a pilo, se te ’mmagene de corcarete sempre a sto mmuollo, aje tiempo, va ca l’aje, marzo te n’ha rraso, e te puoje pigliare lo palicco: se pienze ca chessa è taverna aperta a ssa canna fraceta, quanto curre, e ’mpizze; scordatenne, levatello da chiocca, è opera perza, è cosa de viento, e non c’è cchiù esca; ne ccaglio pe tene; avive abbestato li corrive, e li pecciune, avive allomato li pupille, avive scanagliate l’asene, avive trovato la coccagna; ora va tornatenne, ca non te vene
cchiù ffatta, e a sta casa puoje mettere nomme penna, ca non lieve cchiù acqua co lo fatto mio, ca si no spia pranzo, no sfratta-panelle, no arresidia tavole, no scopa-cocine, no licca-pignata, no annetta scotelle, no cannarone, na canna de chiaveca, ch’aje lo ciancolo, la lopa, lo delluvio, e lo sfonnerio ’ncuorpo, che darrisse ’mmasto a n’aseno funno a na nave, che te ’norcarisse l’urzo de lo Prencepe, nne frusciarrisse lo sangradale, ne te vastarria lo Tevere, ne l’angravio, e te mangiarrisse le brache de Mariaccio; va pe ss’autre Accresie, va a tirare la sciaveca, va adonanno pezze pe li monnezzare, va trovanno chiuove pe le llave, va abboscanno cera pe l’assequie, va spilanno connutte de latrine pe ’nchire ssa vozza, e sta casa te para fuoco,
ch’ogne uno ha li guaje suoje, ogn’uno sà, che porta sotto, ogn’uno sà, che le và pe lo stommaco: ca n’avimmo abbesuogno de ste ditte spallate, ne d’accunte fallute, e de ste lanze spezzate: chi se pò sarvare se sarva; besogna smammarete da sta zizzenella. Auciello pierde jornata, dessutele, mantrone, fatica fatica, miettete a l’arte, trovate patrone. Lo negrecato Compare, sentennose fare sta parlata fore de li diente, sta sbottata de posteoma, sta cardata senza pettenarulo; tutto friddo, e ghielato comme a mmariuolo trovato ’nfragante, comme a Pellegrino, c’ha sperduto la strata, comme a mmarinaro c’ha rotta la varca, comme a pottana, c’ha perduto l’accunto, comme a ppeccerella ch’ave allurdato lo lietto, co llengua ’nfra li diente, la capo vascia, la
varva ’mpizzata ’mpietto, l’uocchie a ppisciarielle, lo naso peruto, li diente jelate, le mmano vacante, lo core assotigliato, la coda fra le ccoscie, cuotto cuotto, zitto e mmutto, se nne pigliaje le zaravattole, senza votarese maje capo dereto, venennole a ssiesto chella nnorata settenza, _Cane no ’nvittato a nnozze_ _Non ce vaa ca coglie zzotte._ Risero tanto de lo scuorno de lo sbregognato Compare, che non s’addonavano ca lo Sole pe d’essere stato troppo prodeco de luce, era falluto lo banco, e puosto le chiave d’oro sotto la porta, s’era misso ’nsarvo, ma Cola Ambruoso, e Marchionno sciute co ccosciale de cammuscio, e ccasacche de saja frappata, a fare lo secunno motivo,
scetarono l’aurecchie tutte a ssentire lo spetaffio de st’Egroca, che ssecota. LA TENTA. EGROCA _Cola Ambruoso, e Marchionno._ _Col._ Fra tutte quante l’arte, o Marchionno, A la Tenta se deve, comme disse, Non saccio si fu guattaro, o si cuoco, Dare lo primmo vanto, e primmo luoco. _M._ Io nego conseguenzia, o Cola Ambruoso, Perchè chessa arte è llorda, Ca vaje co le mmanzolle
Sempre de galla, vetrejuolo, e alumma, Comm’a ppetena justo de gargiumma. _C._ Anze è la cchiù ppolita Fra tutte l’esercizie; Cosa de n’ommo appunto, Che vo parere nietto, ed è ssedunto. _M._ Mme darraje a rrentennere, Che sia de Sproffomiero, O de Ragammatore, Và tornatenne, và, ch’aje fatto arrore. _C._ Io te voglio provare, E mmantenere dinto de no furno,
Ca l’arte de Tentore È ccosa de Segnore; Chesta a lo juorno d’oje s’usa fra tutte, Co chessa l’ommo campa, Ed è tenuto ’ncunto; Aggia mbroglie a lo cuorpo, Aggia vizie a lo pietto, Ca co la Tenta cuopre ogne ddefietto. _M._ Comme nc’entra lo vizio de la vita, Co la tenta de lana, e ccapisciola? _C._ Comme se vede ca non saje de cola: Tu te cride ca parlo
De tegnere cauzette, o pezze vecchie, La Tenta, che dic’io, E d’autra cosa, ch’inneco, o verzino, Tenta, che fa parere a le pperzone Lo colore moriello ’ncarnascione. _M._ Io sto dinto no sacco, Non te ’ntenno spagliosca, Ca sto pparlare tujo ’mpapochia, e ’nfosca. _C._ Vi ca si tu mme ’ntienne, Te ’mmezzarraje Tentore, O pure de canoscere chi tegne; E averraje gran gusto
Mparare st’arte nova, arte, che corre Fra le gente cchiù scautra; Arte che piglia a ppatto No scarrafone, che te para gatto. Siente, sarà na forca de tre cotte, Che scopa quanto ’mmatte, e quanto allumma, Che n’auza quanto vede, Ch’azzimma quanto trova. Ora chi sà sta Tenta, No le da nomme ’nfamme De latro marejuolo, De furbo marranchino,
Ma dirrà, ca se serve De lo jodizio, e caccia li denare Da sotta terra, abbusca, e ssarria buono A ccampare fi dinto de no vosco. Che s’approveccia, ed è no buono fante, Saraco, tartarone, e precacciuolo, Corzaro de coppella, Che non perde la coppola a la folla. E ’n somma co sta tenta Cossì bella, e galante: Piglia nomme d’accuorto no forfante. _M._ Aglie, tu mme vaje ’nchienno pe la mano:
Chesta è n’arte de spanto, Ma n’arte, che non resce a poverielle, Si non a cierte masaute, A li quale è cconciesso de chiammare Venenno da lontano asciutte, asciutte, Gagie li grancie suoje, li furte frutte. _C._ Nce sarrà no potrone, vota facce, No jodìo, caca-vrache, na gallina, No poveriello d’armo, Core de pollecino, Sorriesseto, atterruto, Agghiajato, schiantuso,
Che tremma comm’a ghiunco, Sempre fila sottile, Sempre ha la vermenara, Lo filatorio ’ncuorpo, E le face paura l’ombra soja, S’uno lo mmira stuorto Fa na quatra de vierme; Si n’autro l’ammenaccia, tu lo vide Comm’a cquaglia pelata, Deventa muorto, e spalleto, Le manca la parola, E ssubeto le veneno li curze
Si chillo caccia mano assarpa, e sbigna, Ma co sta tenta nobbele Lo teneno le gente Pe perzona prodente, Posata, ommo da bene, Che bace co lo chiummo, e lo compasso, Nè ppiglia strunze ’n vuolo, Ne a denare contante Compra le ccostiune, Non eje esca de corte, Se fa lo fatto sujo, E cquieto, e ccagliato,
De sta manera, o figlio, È tenuto pe Vorpa no coniglio. _M._ Me pare, che la ’ntenne Chi se sarva la pelle, Ca na vota lejette A na storia, non saccio Si fatta a mmano, o a stampa, Ch’un bel fuir tutta la vita scampa. _C._ Ma po dall’autra parte Vide n’ommo de punto, Un ommo arresecato, ommo de core, Che non cede mollica a Rotamonte,
Che sta da toccia a toccia co n’Orlanno, Che sta da tuzzo a tuzzo co n’Attorre, Che non se fa passare La mosca pe lo naso, ed ha li fatte Nnante, che le parole, Che fa stare a sticchetto, e fa che mmetta Duje piede into na scarpa Ogne taglia cantone, e capo parte, Votta buono le ’mmescole, Ave armo de Leone, S’accide co la morte, Nè dà maje passo arreto, e sempre ’nveste
Comm’a no caperrone; Ma s’è misso a sta tenta È ttenuto da tutte Pe no scapizza cuollo ’mpertenente, Temerario, ’nsolente, No toccuso, no pazzo, vetrejuolo, No tentillo, no fuoco scasa case, Che te mette lo pede ad ogne preta, Che te cerca l’arrisse co lo spruoccolo, N’ommo senza raggione, Una perzona rotta e senza vriglia, Che non è ghiuorno, che non fa sgarriglia,
Che fa stare ’nquiete li vecine, Che provoca le pprete de la via, Nsomma è stimato n’ommo, che bedimmo Digno de rimme, digno de no rimmo. _M._ Zitto, c’hanno raggione, Perchè perzona sapia, ed agghiustata È chi se fa stimare senza spata. _C._ Ecco nc’è no spizeca, Uno muorto de famme, Uno stritto ’ncentura, Una vorza picosa, una tanaglia De caudararo, cacasicco, e stiteco,
Uno roseca chiuove, No cavallo senese, No cetrangolo asciutto, No suvaro suino, uosso de pruno, Na formica de suorvo speluorcio, Mamma de la meseria poveriello, Che comme a no cavallo caucetaro Nnanze darrà no paro de panelle, Che no pilo de coda. No grimmo, ed aggrancato, Che corre ciento miglia, Nè le scappa no picciolo,
Che darrà ciento muorze a no fasulo, Che farrà ciento nodeca A na meza decinco, E che non caca maje pe no mmagnare, Ma se remmedia subeto sta tenta, E se dice, ch’è n’ommo de sparagno; Che non ghietta, o sbaraglia chello ch’ave, Che non face la rrobba Ire pe l’acqua abascio, Ch’è buon’ommo de casa, E ghire non ne fa mollica ’nterra, All’utemo è chiammato
(Ma da certe ccanaglia) Ommo, ch’è no compasso, ed è trenaglia. _M._ O che sporchia sta razza C’hanno lo core dinto a li tornise, Fa diete non dette da lo miedeco, Porta ciento pezzolle, Sempre lo vide affritto Se tratta da Guidone, e da Vajasso, E mmore sicco ’n miezo de lo grasso. _C._ Ma lo revierzo po de ssa medaglia È di chi spanne, e spenne Darria funno a na nave,
Darria ’mmasto a na zecca Sacco scosuto, jetta quanto tene, Che non fa cunte de la rrobba, ch’ave. Le vide ciento attuorno Scorcogliune, aliviente; Senza nulla vertute, Ed isso a botta fascio le rrefonne: Sfragne senza jodizio, Votta senza raggione, Dace a cane, ed a ppuorce, E se nne vace ’nfummo: Ma co sta tenta acquista openione
De n’armo liberale, De cortese, magnannemo, e gentile, Che te darria le bisciole, Ammico de l’ammice, Puzza de Rrè, maje nega a chi le cerca, E co sta bella rasa Sfratta le ccasce, e sfronnola la casa. _M._ Nne mente pe la canna Chi chiamma liberale uno de chisse. Liberale è chi dace a ttiempo, e lluoco, Nè ghietta pataccune A gente senza bore, ed a boffune,
Ma refonne li scute, A povero nnorato, e c’ha bertute. _C._ Vide no magna magna Pignato chino, piecoro lanuto, Martino cervenara, sauta, e ttozza, Una casa a doje porte, cauzature, Che bene da cornito, Ed ha casa a fforcella; Uno accorda messere, uno tauriello; Ch’è quatro oregenale De la ’nfamia, e retratto de la copia; E tinto isso perzine
Lo chiammano quieto, ommo da bene, Galant’ommo, che fa lo fatto sujo, E se la fa co tutte, E co ttutte cortese, Tene la casa aperta pe l’ammice, Non va co zeremonie, ne co ppunte, Cuotto comm’a lo ppane, Doce comm’a lo mmele, Nne faje chello che buoje, E ’n tanto senza fare Niente la faccia rossa, Fa mercato de carne, e ssarva l’ossa.
_M._ Chisse oje campano a grassa, Uno de chisse schitto Vede, se và de notte a la taverna, Pocca pe l’ossa luce la lanterna. _C._ N’ommo sta reterato, Ne ppratteca co guitte, e co berrille, Fuje le scommerziune, Non bò doglie de capo, Non vole dare cunto A lo tierzo e lo quarto, Vive sempre cojeto, Patrone de se stisso,
Non ave chi lo sceta quanno dorme, Ne le conta li muorze quanno magna; Puro nc’è chi lo tegne, E lo chiamma foriesteco, e ssarvaggio, Na ’mmerda de sproviero, Che n’addora, no ffete, No spurceto, no nzipeto, Custeco, corecone, N’ommo senza sapore, e senz’ammore, Sciaurato, bestiale, Catarchio, maccarone senza sale. _M._ O felice chi stace a no desierto,
Ca non vede, nè abbotta; Dica chi vole, io trovo No mutto assaje provato, Meglio sulo, che mmale accompagnato. _C._ Ma po dall’autra banna Trovano commerzevole, Che se fa carne, ed ogna co l’ammico. No buon compagno affabele, Che ttratta a la carlona, E co sta Tenta, chi lo ccredarria, Trova chi lo retaglia, e fforfecheja, Cose, e scose, e llavora a ppilo ’mmierzo,
E le facce la causa da dereto; Chiammannolo, sfrontato, miette ’nnante, Pideto ’nvraca, fronte a ppontarulo, Strenga rotta ’ndozzana, Sfacciato, petrosino d’ogne ssauza, Che bo mettere sale a cquanto vede Che bo dare de naso a cquanto sente, Ntramettiero, arrogante, mpacciariello, Auzane chesso, e spienne, o poveriello. _M._ Nce vole chesto, e ppeo; Lo Spagnuolo la ’ntese, Che disse, ha no gran piezzo,
La muccia chella es causa de despriezzo. _C._ Si n’ommo pe bentura Parla sperlito, chiacchiara, e ttrascorre, E fa pompa de ’nciegno, e de loquela, E dovonca lo tuoche, e lo revuote Lo truove spierto; e te responne a ssiesto; Sta Tenta l’arreduce de manera, Che n’auza no cappiello De no parabbolano cannarone, De na canna de chiaveca, D’uno, che darria nvasto a le ccecale, C’ha cchiù parole, che non ha na pica,
Che te ’ntrona la capo, e te scervelleca, Co tante paparacchie, e ffilastoccole, Tanta cunte dell’uorco E co tanta taluorne, e bisse visse, Che quanno mette chella lengua ’nvota, Co na vocca de culo de gallina Te ’nfetta, te stordisce, e t’ammoina. _M._ A sta età de sommarre, Fa quanto vuoje, ca sempre tu la sgarre. _C._ Ma s’un autro se stace zitto, e mmutto, Caglia, appila, ed ammafera, E se stipa la vocca pe le ffico,
Ne lo siente na vota pipitare, Sta tenta te lo muta de colore, Ca nn’è chiammato Antuono babbione, Muscio, piezzo d’Anchione, mammalucco, Comm’a cippo de ’nfierno, Sempre friddo, e ghielato, Comme la Zita, che male nce venne; Tanto che pe sto Guorfo Trammontana io non veo; Si parle è tristo, e si non parle è ppeo. _M._ Veramente oje lo juorno Non saje comme trattare,
Non saje comme pescare, Non c’è strata vattuta a chi cammina, Viato chi a sto munno la ’nnevina. _C._ Ma chi porria maje dire fi a lo rummo L’affette de sta Tenta? Ca nce vorria mill’anne senza fallo, Nè vastarria na lengua de mitallo: Facciase, che se voglia, Tratta comme te piace, ad ogne muodo Se le cagna colore, ed è chiammato Lo Boffone faceto, Che dà trattenemiento;
Lo spione, che ssape lo ccostrutto D’Agebilebo munno; Lo forfante ’ncegnuso, e ssaracone; Lo pigro ommo fremmateco; Lo cannaruto ommo de bona vita; L’adulatore bravo cortesciano, Che canosce l’omore De lo patrone, e che le vace a bierzo, La pottana cortese, e de buon tratto; Lo gnorante ch’è ssemprece, e da bene: Cossì de mano ’n mano, Va descorrenno, e ssuffece,
Perzò n’è mmaraveglia s’a la corte Lo tristo pampaneja Lo buono se gualeja, Perchè so li signure Gabbate da sta Tenta a li colure, E fanno cagno, e scagno, Comme sempre s’è bisto, Lassanno l’ommo buono pe lo tristo. _M._ Negrecato chi serve, O che meglio la mamma L’avesse fatto muorto, Corre borrasca, e mmaje no spera puorto.
_C._ La corte è fatta sulo Pe gente viziosa, Che nne tene lo buono sempre arrasso, E lo leva de pede, e botta, e sbauza; Ma lassammo sti cunte, Ca mentre mme se raspa a dove prode, No scomparria pe ccraje, ne pe ppescrigno; Perzò facimmo punto, e ’nsoperammo, Mo che lo sole joqua a ccovalera, Che farrimmo lo riesto n’autra sera. _Chiusero tutte a no stisso tiempo la vocca Colambruoso, e lo juorno lo Sole, pe la quale cosa appontato de tornare la matina
appriesso co nnova monizione de Cunte, se ne jettero a le ccase lloro sazie de parole, e ccarreche d’appetito._ _Scompetura de la Jornata seconna._ TERZA JORNATA DE LI TRATTENEMIENTE DE LI PECCERILLE. Non cossì priesto foro liberate pe la visita de lo Sole tutte l’ombre, che erano carcerate da lo Tribunale de la notte, che ttornate a lo medesemo luoco lo Prencepe, e la mogliere ’nsiemme co le ffemmene, pe ppassare allegramente chell’ore, che s’erano poste ’n miezo fra la matina, e l’ora de mangiare: fecero venire li votta fuoche, e commenzaro co gusto granne ad abballare, facenno Roggiero, Villanella, lo Cunto dell’Uorco, Sfessania, lo Villano vattuto, tutto lo juorno
co chella Palommella, Tordiglione, Ballo de le Ninfe, la Zingara, la Crapicciosa, la mia chiara stella, lo mio doce ammoroso fuoco: Chella, che bao cercanno, la Cianciosa, e cianciosella, l’Accorda messere, Vascia, ed auta, la Chiaranzana co lo sponta pede. Guarda de chi me jette a ’nnammorare, Rape, ca t’è utele, le Nnuvole che pe l’aria vanno, lo Diavolo ’ncammisa, Campare de speranza, Cagna mano, Cascarda, Spagnoletta, chiodenno li balle co Lucia canazza, pe dare gusto a la schiava. E cossì se ne corze lo tiempo, che non se n’addonaro, e benne l’ora de lo mazzeco, dove venne tutto lo bene de lo Cielo, che ancora magnano; e llevato le tavole, Zeza, che stava ammolata a rrasulo pe contare lo cunto sujo, decette de chesta manera.
Nadaljuj z branjem
