Prevod

Pred davnimi časi, ko je Bog še sam hodil po zemlji, je bila zemlja veliko rodovitnejša kakor danes: klasje takrat ni obrodilo petdeseternega ali šestdeseternega, temveč štiristoteri do petstoteri sad. Zrna so rasla po bilki od spodaj do vrha: kolikor dolga je bila bilka, toliko dolg je bil tudi klas. A ljudje so pač taki, da v izobilju ne cenijo več blagoslova, ki prihaja od Boga, temveč postanejo brezbrižni in lahkomiselni. Nekega dne je šla neka žena mimo žitnega polja in njen otročič, ki je poskakoval ob njej, je padel v lužo in si umazal oblekico. Mati je tedaj odtrgala prgišče lepega klasja in mu z njim očistila obleko. Ko je Gospod, ki je prav tedaj šel mimo, to videl, se je razsrdil in rekel: »Odslej naj žitna bilka ne nosi več klasa: ljudje niso več vredni nebeškega daru.« Ljudje, ki so stali v bližini in to slišali, so se prestrašili, padli na kolena in ga rotili, naj vendar pusti vsaj nekaj na bilki: čeprav si sami tega ne zaslužijo, naj to stori zaradi nedolžnih kokoši, ki bi sicer morale poginiti od lakote. Gospod, ki je predvidel njihovo bedo, se jih je usmilil in jim izpolnil prošnjo. Tako je na vrhu ostal klas, kakršen raste še danes.