Prevod

Nekoč je živela žena, ki si je silno želela čisto majhnega otročička, vendar ni vedela, kje naj ga dobi. Zato je šla k stari čarovnici in ji rekla: »Tako zelo si želim majhnega otroka! Ali mi lahko poveš, kje naj ga dobim?«

»Seveda, že najdeva rešitev!« je rekla čarovnica. »Tule imaš ječmenovo zrno. To ni takšno, kakršna rastejo na kmetovi njivi ali jih dajejo kokošim za hrano. Posadi ga v cvetlični lonček, pa boš videla nekaj posebnega!«

»Hvala ti!« je rekla žena, dala čarovnici dvanajst šilingov in odšla domov. Posadila je ječmenovo zrno in takoj je iz njega zrasla čudovita velika cvetlica. Bila je natanko takšna kakor tulipan, le da so bili njeni cvetni listi tesno stisnjeni skupaj, kot bi bila še v popku.

»Kako ljubka cvetlica!« je rekla žena in poljubila njene lepe rdeče in rumene cvetne liste. A ravno ko jo je poljubila, je v cvetlici glasno počilo in odprla se je. Zdaj se je videlo, da je res tulipan, toda sredi cveta, na zelenem stolčku, je sedela drobcena deklica, tako nežna in ljubka. Velika je bila komaj za palec, zato so jo imenovali Tommelise.

Za zibelko je dobila lepo lakirano orehovo lupino, za blazino modre venčne lističe vijolic, za odejo pa vrtnični listič. V njej je spala ponoči, podnevi pa se je igrala na mizi, kamor je žena postavila krožnik in ga obdala s celim vencem cvetlic, ki so s peclji segale v vodo. Po njej je plaval velik tulipanov list in Tommelise je sedela na njem ter plula z enega konca krožnika na drugega. Za vesli je imela dve beli dlaki iz konjske žime. Kako lepo je bilo to videti! Znala je tudi peti, in sicer tako nežno in ljubko, kakor tam še nihče nikoli ni slišal.

Neko noč, ko je ležala v svoji lepi posteljici, je skozi okno priskakala ostudna krastača; ena šipa je bila razbita. Krastača je bila grda, velika in mokra. Skočila je naravnost na mizo, kjer je Tommelise spala pod rdečim vrtničnim lističem.

»To bi bila krasna žena za mojega sina!« je rekla krastača. Pograbila je orehovo lupino, v kateri je spala Tommelise, in z njo skočila skozi razbito šipo na vrt.

Tam je tekla velika, široka reka, tik ob bregu pa je bilo močvirno in blatno. Tu je krastača živela s svojim sinom. Uf! Tudi on je bil grd in oduren, čisto podoben svoji materi. »Kvak, kvak, brekekekeks!« To je bilo vse, kar je znal reči, ko je zagledal ljubko deklico v orehovi lupini.

»Ne govori tako glasno, sicer jo boš zbudil!« je rekla stara krastača. »Še vedno nama lahko pobegne, saj je lahka kakor labodji puh! Postavila jo bova sredi reke na enega širokih lokvanjevih listov. Zanjo, ki je tako lahka in majhna, bo kakor otok! Od tam ne more pobegniti, medtem ko bova pod blatom uredila sprejemnico, kjer bosta živela in si ustvarila dom!«

V reki je raslo mnogo lokvanjev s širokimi zelenimi listi, ki so bili videti, kakor da plavajo na vodi. List, ki je bil najdlje od brega, je bil tudi največji. Do njega je priplavala stara krastača in nanj postavila orehovo lupino s Tommelise.

Drobna revica se je zbudila že zgodaj zjutraj. Ko je videla, kje je, je začela bridko jokati, kajti veliki zeleni list je z vseh strani obdajala voda in nikakor ni mogla priti na breg.

Stara krastača je medtem sedela spodaj v blatu in krasila svojo sobo s trstjem in rumenimi cvetovi blatnikov, da bi bila kar najlepša za novo snaho. Nato je z grdim sinom priplavala do lista, na katerem je stala Tommelise. Prišla sta po njeno lepo posteljico, da bi jo postavila v poročno sobo, še preden bi prišla nevesta. Stara krastača se je pred njo globoko priklonila v vodi in rekla: »Poglej, to je moj sin. Tvoj mož bo in prav lepo bosta živela spodaj v blatu!«

»Kvak, kvak! Brekekekeks!« je bilo vse, kar je znal reči sin. Nato sta vzela lepo posteljico in odplavala z njo, Tommelise pa je ostala čisto sama na zelenem listu in jokala, saj ni hotela živeti pri odurni krastači niti imeti njenega ostudnega sina za moža. Ribice, ki so plavale v vodi, so videle krastačo in slišale, kaj je rekla. Zato so pomolile glavice iz vode, da bi videle deklico. Brž ko so jo zagledale, se jim je zdela tako ljubka, da jih je močno zabolelo pri srcu ob misli, da mora k grdi krastači. Ne, to se ne sme zgoditi! V vodi so se zbrale okoli zelenega stebla, ki je držalo list, na katerem je stala, in ga z zobki pregriznile. List je nato odplaval po reki in odnesel Tommelise daleč proč, tja, kamor krastača ni mogla za njo.

Tommelise je plula mimo mnogih krajev. Ptički so sedeli v grmovju, jo gledali in peli: »Kako ljubka mlada gospodična!« List z njo je plaval vse dlje in dlje. Tako je Tommelise odpotovala v tuje dežele.

Ljubek bel metuljček je ves čas letal okoli nje in nazadnje sedel na list, ker mu je bila Tommelise tako všeč. Tudi ona je bila vesela, saj je krastača zdaj ni mogla več doseči, in vse okoli nje je bilo tako lepo. Sonce je sijalo na vodo, ki se je bleščala kakor najlepše zlato. Vzela je trak, ki ga je nosila okoli pasu, en konec privezala metuljčku, drugega pa pritrdila na list. Ta je zdaj drsel veliko hitreje, z njim pa tudi ona, saj je stala na njem.

Tisti hip je priletel velik majski hrošč. Zagledal jo je, jo v trenutku s krempeljcem objel okoli vitkega pasu in z njo odletel na drevo. Zeleni list pa je plaval naprej po reki in metuljček je letel z njim, saj je bil privezan nanj in se ni mogel osvoboditi.

Ojoj, kako se je uboga Tommelise prestrašila, ko jo je majski hrošč odnesel na drevo! A še bolj jo je žalostila misel na lepega belega metuljčka, ki ga je privezala na list. Če se ne bo mogel osvoboditi, bo vendar umrl od lakote. Toda majskemu hrošču za to ni bilo prav nič mar. Z njo je sedel na največji zeleni list na drevesu, ji dal jesti sladki cvetni med in ji rekel, da je zelo ljubka, čeprav ni niti malo podobna majskemu hrošču. Pozneje so prišli na obisk vsi drugi majski hrošči, ki so živeli na drevesu. Ogledovali so si Tommelise in gospodične hroščevke so vihale tipalke ter govorile: »Saj ima samo dve nogi, kako klavrno je to videti!« »Pa nobenih tipalk nima!« je rekla druga. »Tako tanka je v pasu, fej! Kakor človek je! Kako je grda!« so rekle vse hroščevke. Pa je bila Tommelise vendar tako ljubka! Tako se je zdelo tudi hrošču, ki jo je odnesel, a ker so vsi drugi govorili, da je ostudna, jim je nazadnje verjel tudi sam in je ni več maral. Lahko je šla, kamor je hotela. Odnesli so jo z drevesa in jo položili na cvet kamilice. Tam je jokala, ker je bila tako grda, da je majski hrošči niso hoteli imeti pri sebi, v resnici pa je bila najlepša, kar si jih je mogoče zamisliti, nežna in čista kakor najlepši vrtnični listič.

Vse poletje je uboga Tommelise živela čisto sama v velikem gozdu. Iz travnih bilk si je spletla posteljico in jo obesila pod velik list kislice, da dež ni mogel padati nanjo. Iz cvetlic je nabirala sladki med in ga jedla, pila pa je roso, ki se je vsako jutro nabirala na listih. Tako sta minila poletje in jesen, nato pa je prišla zima, mrzla, dolga zima. Vse ptice, ki so ji tako lepo pele, so odletele, drevesa in cvetlice so oveneli, veliki list kislice, pod katerim je prebivala, se je zvil in od njega je ostal le rumen, suh pecelj. Strašno jo je zeblo, saj je imela raztrgano obleko, sama pa je bila tako nežna in drobna. Uboga Tommelise, gotovo bo zmrznila! Začelo je snežiti in vsaka snežinka, ki je padla nanjo, je bila, kakor če bi na nas vrgli celo lopato snega, kajti mi smo veliki, ona pa je merila komaj en palec. Zavila se je v suh list, vendar je ni ogrel; vsa se je tresla od mraza.

Tik ob gozdu, do koder je zdaj prišla, je ležala velika žitna njiva. Toda žito so že davno poželi in iz zmrznjene zemlje so štrleli samo še goli, suhi ostanki stebel. Ko je hodila med njimi, so bili zanjo kakor cel gozd. Oh, kako se je tresla od mraza! Tedaj je prišla do vrat poljske miši. To je bila majhna luknja pod strniščem. Tam je poljska miš živela na toplem in v udobju, imela je celo sobo polno žita, lepo kuhinjo in shrambo. Uboga Tommelise je stopila na prag kakor revna deklica, ki berači, in prosila za košček ječmenovega zrna, saj že dva dni ni zaužila niti grižljaja.

»Revica mala!« je rekla poljska miš, ki je bila pravzaprav dobrosrčna stara miš. »Pridi v mojo toplo sobo in jej z menoj!« Ker ji je bila Tommelise všeč, ji je rekla: »Čez zimo lahko ostaneš pri meni, vendar moraš skrbeti, da bo moja soba lepo čista, in mi pripovedovati zgodbe, saj jih imam zelo rada.« Tommelise je storila, kar je dobra stara poljska miš zahtevala, in tako ji je bilo prav lepo.

»Zdaj bova najbrž kmalu dobili obisk!« je rekla poljska miš. »Moj sosed me navadno obišče enkrat na teden. Še lepše živi kot jaz, ima velike dvorane in nosi čudovit črn žameten kožuh! Ko bi ga le dobila za moža, bi bila dobro preskrbljena. Le videti ne more. Pripovedovati mu moraš najlepše zgodbe, kar jih poznaš!«

Toda Tommelise ni bilo do tega. Soseda nikakor ni hotela za moža, saj je bil krt. Prišel je na obisk v svojem črnem žametnem kožuhu. Bil je zelo bogat in učen, je rekla poljska miš, njegovo domovanje pa je bilo več kot dvajsetkrat večje od njenega. Učen je že bil, toda sonca in lepih cvetlic sploh ni maral. Grdo je govoril o njih, saj jih nikoli ni videl. Tommelise je morala peti in zapela je pesmici »Majski hrošč, leti, leti!« in »Menih gre po travnikih«. Krt se je zaradi njenega lepega glasu zaljubil vanjo, vendar ni ničesar rekel, saj je bil zelo preudaren gospod.

Pred kratkim je skozi zemljo izkopal dolg rov od svojega do njunega doma in poljski miši ter Tommelise dovolil, da se po njem sprehajata, kadar želita. Opozoril pa ju je, naj se ne prestrašita mrtve ptice, ki leži v rovu. Bila je cela ptica s perjem in kljunom, ki je najbrž poginila šele pred kratkim, na začetku zime, zdaj pa je ležala pod zemljo prav tam, kjer je izkopal rov.

Krt je vzel v usta kos trhlega lesa, ki se v temi sveti kakor ogenj, ter stopal pred njima in jima svetil po dolgem, temnem rovu. Ko so prišli do mesta, kjer je ležala mrtva ptica, je široki smrček uprl v strop in odrinil zemljo, da je nastala velika luknja, skozi katero je lahko posijala svetloba. Sredi tal je ležala mrtva lastovka, z lepimi krili tesno stisnjenimi ob telo ter z nogami in glavo skritimi pod perjem. Uboga ptica je gotovo poginila od mraza. Tommelise se je zelo zasmilila, saj je imela rada vse male ptičke, ki so ji vse poletje tako lepo peli in žvrgoleli. Krt pa jo je dregnil s kratkimi nogami in rekel: »Zdaj nič več ne čivka! Kako klavrno mora biti, če se rodiš kot ptiček! Hvala bogu, da nobeden od mojih otrok ne bo takšen. Tak ptič nima ničesar razen svojega čivkanja in pozimi mora umreti od lakote!«

»Da, kot razumen gospod imate vso pravico tako reči,« je rekla poljska miš. »Kaj ima ptica od vsega svojega čivkanja, ko pride zima? Stradati mora in zmrzovati, pa naj se še tako postavlja!«

Tommelise ni rekla ničesar. Ko pa sta druga dva ptici obrnila hrbet, se je sklonila, razmaknila perje, ki ji je prekrivalo glavo, in jo poljubila na zaprte oči. »Morda mi je prav ona poleti tako lepo pela,« je pomislila. »Koliko veselja mi je prinesla, ljuba, lepa ptica!«

Krt je zdaj zamašil luknjo, skozi katero je sijala dnevna svetloba, in dami pospremil domov. Toda ponoči Tommelise nikakor ni mogla zaspati. Vstala je iz postelje, iz sena spletla veliko, lepo odejo, jo odnesla v rov in razgrnila okoli mrtve ptice. Ob njo je položila še mehek bombaž, ki ga je našla v sobi poljske miši, da bi ji bilo v mrzli zemlji toplo.

»Zbogom, lepa ptičica!« je rekla. »Zbogom in hvala za tvoje čudovito petje poleti, ko so bila vsa drevesa zelena in je sonce tako toplo sijalo na nas!« Nato je glavo naslonila na ptičje prsi, a se je v istem hipu močno prestrašila, kajti zazdelo se ji je, da v njih nekaj bije. To je bilo ptičje srce. Ptica ni bila mrtva, le otrpnila je, zdaj pa se je ogrela in spet oživela.

Jeseni vse lastovke odletijo v tople dežele, če pa se katera zamudi, tako prezebe, da pade na tla kakor mrtva. Obleži tam, kjer je padla, in mrzli sneg jo prekrije.

Tommelise se je vsa tresla, tako se je prestrašila, saj je bila ptica v primerjavi z njo, ki je merila komaj en palec, velikanska. Vendar je zbrala pogum, tesneje ovila bombaž okoli uboge lastovke, nato pa prinesla list kodraste mete, s katerim se je dotlej pokrivala sama, in ga položila ptici čez glavo.

Naslednjo noč se je spet prikradla k njej. Lastovka je bila zdaj povsem živa, vendar tako slabotna, da je le za hip odprla oči in pogledala Tommelise, ki je stala s kosom trhlega lesa v roki, saj druge svetilke ni imela.

»Hvala ti, ljubki mali otrok!« ji je rekla bolna lastovka. »Tako lepo sem se ogrela! Kmalu se mi bodo povrnile moči in spet bom lahko letela zunaj na toplem soncu!«

»Oh!« je rekla Tommelise. »Zunaj je tako mrzlo, sneži in zmrzuje! Kar ostani v svoji topli postelji, jaz bom skrbela zate!« Lastovki je prinesla vodo v cvetnem lističu. Ta je pila in ji pripovedovala, kako si je na trnovem grmu raztrgala eno perut, zato ni mogla leteti tako hitro kot druge lastovke, ki so odletele daleč proč v tople dežele. Nazadnje je padla na tla, ničesar več pa se ni spominjala in tudi ni vedela, kako je prišla sem.

Vso zimo je ostala tam spodaj. Tommelise je lepo skrbela zanjo in jo imela zelo rada. Ne krt ne poljska miš o tem nista izvedela prav ničesar, saj uboge, revne lastovke nista marala.

Brž ko je prišla pomlad in je sonce ogrelo zemljo, se je lastovka poslovila od Tommelise, ta pa je odprla luknjo, ki jo je nad njima napravil krt. Sonce je tako lepo posijalo k njima in lastovka jo je vprašala, ali bi šla z njo. Lahko bi ji sedla na hrbet in odleteli bi daleč v zeleni gozd. Toda Tommelise je vedela, da bi staro poljsko miš razžalostilo, če bi jo tako zapustila.

»Ne, ne morem!« je rekla Tommelise. »Zbogom, zbogom, dobra, ljubka deklica!« je rekla lastovka in odletela na sonce. Tommelise je gledala za njo in oči so se ji napolnile s solzami, saj je imela ubogo lastovko tako rada.

»Čiv, čiv!« je zapela ptica in odletela v zeleni gozd. Tommelise je bila zelo žalostna. Nikakor ni smela ven na toplo sonce. Tudi žito, posejano na njivi nad domom poljske miši, je zraslo visoko v zrak. Za ubogo deklico, ki je bila velika komaj za palec, je bilo kakor gost gozd.

»Zdaj moraš čez poletje sešiti svojo balo!« ji je rekla poljska miš, kajti sosed, dolgočasni krt v črnem žametnem kožuhu, jo je zasnubil. »Imeti moraš volnene in platnene reči! Ko boš krtova žena, boš potrebovala kaj za sedenje in spanje!«

Tommelise je morala presti na ročno vreteno, poljska miš pa je najela štiri pajke, da so noč in dan predli in tkali. Vsak večer je krt prišel na obisk in ves čas govoril, da sonce, ko bo poletja konec, ne bo več tako vroče sijalo. Zdaj je namreč tako žgalo zemljo, da je bila trda kakor kamen. Da, ko bo poletja konec, se bo poročil s Tommelise. A ona ni bila prav nič vesela, saj dolgočasnega krta ni marala. Vsako jutro ob sončnem vzhodu in vsak večer ob zahodu se je prikradla k vratom. Kadar je veter razmaknil žitne klase, da je lahko videla modro nebo, je premišljevala, kako svetlo in lepo je zunaj, in si silno želela, da bi spet videla ljubo lastovko. Toda ta se ni več vrnila, najbrž je letala daleč proč v lepem zelenem gozdu.

Ko je prišla jesen, je imela Tommelise vso balo pripravljeno. »Čez štiri tedne bo tvoja poroka!« ji je rekla poljska miš. Toda Tommelise je jokala in govorila, da dolgočasnega krta noče za moža.

»Nesmisel!« je rekla poljska miš. »Ne bodi trmasta, sicer te ugriznem s svojim belim zobom! Saj dobiš krasnega moža! Takega črnega žametnega kožuha nima niti kraljica! Njegova kuhinja in klet sta polni dobrot. Bogu se zahvali zanj!«

In tako je prišel čas za poroko. Krt je že prišel po Tommelise. Z njim naj bi živela globoko pod zemljo in nikoli več prišla na toplo sonce, saj ga ni maral. Uboga deklica je bila zelo žalostna. Zdaj se je morala posloviti od lepega sonca, ki ga je pri poljski miši vendar smela gledati z vrat.

»Zbogom, svetlo sonce!« je rekla in dvignila roke visoko v zrak. Stopila je tudi malo ven iz doma poljske miši, kajti žito je bilo zdaj požeto in ostala so samo še suha stebla. »Zbogom, zbogom!« je rekla in z drobnimi rokami objela majhno rdečo cvetlico, ki je rasla tam. »Pozdravi malo lastovko v mojem imenu, če jo boš videla!«

»Čiv, čiv!« se je tisti hip oglasilo nad njeno glavo. Pogledala je navzgor in zagledala malo lastovko, ki je ravno letela mimo. Brž ko je lastovka opazila Tommelise, se je silno razveselila. Deklica ji je povedala, kako nerada bi se poročila z grdim krtom in da bi morala potem živeti globoko pod zemljo, kjer sonce nikoli ne sije. Pri tem se ni mogla zadržati, da ne bi zajokala.

»Zdaj prihaja mrzla zima,« je rekla mala lastovka. »Odletela bom daleč proč v tople dežele. Bi šla z menoj? Lahko mi sediš na hrbtu! Priveži se s trakom, ki ga nosiš okoli pasu, pa bova odleteli proč od grdega krta in njegove temne sobe, daleč čez gore v tople dežele, kjer sonce sije lepše kot tu, kjer je vedno poletje in polno čudovitih cvetlic. Kar odleti z menoj, ljuba mala Tommelise, ki si mi rešila življenje, ko sem prezebla ležala v temni podzemni kleti!«

»Da, šla bom s teboj!« je rekla Tommelise in sedla ptici na hrbet, z nogami na njeni razprti peruti. Trak je privezala na eno najmočnejših peres in lastovka je poletela visoko v zrak, čez gozdove in jezera, visoko nad velike gore, kjer vedno leži sneg. Tommelise je v hladnem zraku zeblo, zato se je zavlekla pod ptičje toplo perje in pomolila ven le glavico, da je lahko gledala vso lepoto pod seboj.

Tako sta prišli v tople dežele. Tam je sonce sijalo veliko svetleje kot pri nas, nebo je bilo dvakrat višje, ob jarkih in plotovih pa je raslo najlepše zeleno in modro grozdje. V gozdovih so visele limone in pomaranče, dišalo je po mirtah in kodrasti meti, po cesti pa so tekali ljubki otroci in se igrali z velikimi pisanimi metulji. Toda lastovka je letela še dlje in vse je postajalo lepše in lepše. Pod čudovitimi zelenimi drevesi ob modrem jezeru je stal bleščeče bel marmornat grad iz davnih časov. Vinska trta se je ovijala okoli visokih stebrov, čisto zgoraj pa je bilo mnogo lastovičjih gnezd. V enem od njih je prebivala lastovka, ki je nosila Tommelise.

»Tu je moj dom!« je rekla lastovka. »Ti pa si izberi eno od krasnih cvetlic, ki rastejo spodaj. Položila te bom vanjo in v njej ti bo tako lepo, kakor si le lahko želiš!«

»Kako čudovito!« je rekla deklica in zaploskala z drobnimi rokami. Na tleh je ležal velik bel marmornat steber, ki se je zrušil in prelomil na tri dele, med njimi pa so rasle najlepše velike bele cvetlice. Lastovka je s Tommelise poletela dol in jo položila na enega širokih cvetnih listov. Kako se je deklica začudila! Sredi cveta je sedel majhen možiček, tako bel in prosojen, kakor bi bil iz stekla. Na glavi je imel prelepo zlato kronico, na ramenih pa čudovita prozorna krila. Sam ni bil nič večji od Tommelise. Bil je angel cvetlice. V vsaki cvetlici je živel takšen možiček ali ženička, toda ta je bil kralj vseh.

»O, kako je lep!« je Tommelise zašepetala lastovki. Mali princ se je lastovke zelo prestrašil, kajti zanj, ki je bil tako droben in nežen, je bila velikanska ptica. Ko pa je zagledal Tommelise, se je silno razveselil. Bila je najlepša deklica, kar jih je kdaj videl. Zato je snel zlato kronico in jo položil na njeno glavo, nato pa jo vprašal, kako ji je ime in ali bi bila njegova žena. Tako bi postala kraljica vseh cvetlic! Da, to je bil pravi mož, čisto drugačen od krastačinega sina in krta s črnim žametnim kožuhom. Zato je lepemu princu rekla da. Iz vsake cvetlice je prišla dama ali gospod, vsi tako ljubki, da jih je bilo veselje gledati. Vsak je Tommelise prinesel darilo, najlepše od vseh pa je bil par čudovitih kril velike bele muhe. Pritrdili so jih Tommelise na hrbet in zdaj je tudi ona lahko letala s cveta na cvet. Kako veselo je bilo! Mala lastovka je sedela zgoraj v svojem gnezdu in jim pela, kakor lepo je le znala, toda v srcu je bila vendar žalostna, saj je imela Tommelise tako rada, da se nikoli ne bi hotela ločiti od nje.

»Ne boš se več imenovala Tommelise!« ji je rekel angel cvetlice. »To je grdo ime, ti pa si tako lepa. Imenovali te bomo Maja!« »Zbogom! Zbogom!« je rekla mala lastovka in znova odletela iz toplih dežel daleč nazaj na Dansko. Tam je imela majhno gnezdo nad oknom moža, ki zna pripovedovati pravljice. Njemu je pela »čiv, čiv!« in tako smo izvedeli vso zgodbo.