Prevod
Tudi dnevi v tednu so si nekoč zaželeli, da bi se razvedrili, se zbrali in priredili gostijo. Sicer je bil vsak dan tako zaposlen, da vse leto ni imel niti trenutka prostega časa; potrebovali so prav poseben, cel dan zase, in tak dan so res imeli vsako četrto leto: prestopni dan, ki ga dodajo februarju, da spravijo štetje časa v red.
Na prestopni dan so se torej sklenili zbrati na gostiji, in ker je februar pustni mesec, naj bi vsak prišel v pustni opravi po svojem okusu in nagnjenju; dobro bi jedli, dobro pili, imeli govore ter si v sproščenem tovariškem ozračju govorili prijetnosti in neprijetnosti. Starodavni junaki so si pri obedu metali oglodane kosti v glavo, dnevi v tednu pa so se nameravali obmetavati z besednimi poslasticami: besednimi igrami in navihanimi šalami, kakršne se utrnejo ob nedolžnih pustnih norčijah.
In prišel je prestopni dan in z njim njihovo srečanje. Nedelja, predsednica dni v tednu, je nastopila v črnem svilenem plašču; pobožni ljudje bi pomislili, da je oblečena v duhovnika in namenjena v cerkev; posvetnjaki pa so videli, da nosi domino in se odpravlja na zabavo ter da je žareči nagelj v njeni gumbnici majhna rdeča gledališka svetilka, ki oznanja: »Vse je razprodano, zdaj pa le poskrbite, da se boste zabavali!«
Za njo je prišel Ponedeljek, mladenič, sorodnik Nedelje in posebno vdan zabavam. Iz delavnice je odšel, je povedal, brž ko je nastopila stražarska parada.
»Moram ven, poslušat Offenbachovo glasbo; ta mi ne gre ne v glavo ne v srce, temveč me ščegeta v mišicah nog. Moram plesati, malo ponočevati, stakniti modrico pod očesom, jo prespati, potem pa naslednji dan spet prijeti za delo. Jaz sem mlaj tedna!«
Torek: Tirov dan, dan moči. – »Da, to sem jaz!« je rekel Torek. »Poprimem za delo, trgovcu pripnem Merkurjeva krila na škornje, po tovarnah preverjam, ali so kolesa namazana in se vrtijo, pazim, da krojač sedi na mizi, tlakovalec pa na tlakovcih; vsak naj opravlja svoje delo! Nad vsem bedim, zato sem prišel v policijski uniformi in se imenujem Policajtorek. Če je to slaba besedna igra, pa vi drugi poskusite najti boljšo!«
»Zdaj pridem jaz!« je rekla Sreda. »Stojim sredi tedna. Nemci mi pravijo gospod Mittwoch. V trgovini stojim kot prodajalski pomočnik, med drugimi spoštovanimi dnevi v tednu pa kot cvet! Če vsi skupaj korakamo v vrsti, imam tri dni pred seboj in tri za seboj, kakor častno stražo; zato pač moram verjeti, da sem najimenitnejši dan v tednu!«
Četrtek je prišel oblečen v kotlarja, s kladivom in bakrenim kotlom, znamenjema svojega plemenitega rodu. »Sem najvišjega rodu!« je dejal. »Poganskega, božanskega! V severnih deželah sem dobil ime po Toru, v južnih pa po Jupitru; oba sta znala grmeti in bliskati, in to je ostalo v družini!«
Nato je udaril po bakrenem kotlu in dokazal svoj visoki rod. Petek je bil preoblečen v mlado dekle in se je imenoval Freja, za spremembo pa tudi Venera, odvisno od jezika dežele, v kateri je nastopal. Sicer je bil tihega in blagega značaja, je povedal, danes pa razigran in svoboden; saj je bil prestopni dan, ki daje ženskam svobodo, da smejo po stari navadi same zasnubiti moškega in jim ni treba čakati, da kdo zasnubi njih.
Sobota je nastopila kot stara gospodinja z metlo in pripomočki za čiščenje. Njena najljubša jed je bila krušna kaša s pivom, vendar ni zahtevala, da bi jo ob tej slovesni priložnosti postavili na mizo za vse; želela je le, da bi jo dobila sama, in dobila jo je.
In tako so dnevi v tednu posedli za mizo. Tu je opisanih vseh sedem, pripravnih za žive slike v družinskem krogu; tam jih lahko uprizorite tako zabavno, kakor le zmorete, mi pa jih tu podajamo zgolj kot februarsko šalo, saj je februar edini mesec, ki dobi dodaten dan.
