Prevod

Mraz je škripal, nebo je bilo jasno in zvezdnato, vse je bilo negibno. »Bum!« so razbili lonec ob vratih, »paf!« so s streli pozdravljali novo leto; bil je silvestrski večer in pravkar je ura odbila polnoč.

»Tratarata!« je zatrobilo: prihajala je pošta. Velika poštna kočija se je ustavila pred mestnimi vrati. Pripeljala je dvanajst potnikov; več jih ni šlo vanjo, vsi sedeži so bili zasedeni.

»Hura! Hura!« je odmevalo iz hiš, kjer so ljudje praznovali silvestrovo in so pravkar vstali s polnimi kozarci ter nazdravljali novemu letu:

»Zdravja in krepkosti v novem letu!« so govorili. »Ženičko! Veliko denarja! Konec vseh sitnosti!« Da, takšne so bile njihove želje, kozarci so žvenketali in – pred mestnimi vrati je stala poštna kočija s tujimi gosti, dvanajstimi popotniki.

Kdo so bili ti ljudje? S seboj so imeli potne liste in prtljago, pa tudi darila zate in zame in za vse ljudi v mestu. Kdo so bili ti tujci? Kaj so hoteli in kaj so prinašali?

»Dobro jutro!« so rekli stražarju pri vratih. »Dobro jutro!« jim je odgovoril, saj je ura že odbila polnoč. »Vaše ime? Vaš stan?« je stražar vprašal prvega, ki je stopil iz kočije.

»Poglejte v potni list!« je rekel mož. »Jaz sem jaz!« Bil je pravi korenjak, oblečen v kožuh iz medvedjega krzna in obut v škornje za vožnjo s sanmi. »Jaz sem tisti mož, v katerega premnogi polagajo svoje upe. Pridi jutri, pa dobiš novoletno darilo! Šilinge in tolarje mečem med ljudi, da jih pobirajo, dajem darila, prirejam celo plese, enaintrideset plesov, več noči pač nimam na razpolago. Moje ladje so vklenjene v led, toda v moji pisarni je toplo. Trgovec na debelo sem in ime mi je Januar. S seboj imam samo račune!«

Nato je prišel naslednji. Bil je šaljivec, ravnatelj vseh komedij, maškarad in vsakršnih zabav, kar si jih je mogoče izmisliti. Njegova prtljaga je bila velik sod.

»Za pusta bomo iz njega izbili še marsikaj drugega kot mačko!« je dejal. »Zabavati hočem druge in tudi samega sebe, saj imam najkrajše življenje v vsej družini; le osemindvajset dni dočakam! No, morda mi primaknejo še en dan, a nič zato. Hura!«

»Ne smete tako glasno kričati!« je rekel stražar. »Seveda smem!« je odvrnil mož. »Jaz sem princ Karneval in potujem pod imenom Februarius!«

Zdaj je prišel tretji. Videti je bil kot poosebljen post, a se je držal ponosno, saj je bil v sorodu s »štiridesetimi vitezi« in je prerokoval vreme; vendar to ni posebno mastna služba, zato je hvalil postni čas. V gumbnici je imel za okras šopek vijolic, a bile so zelo drobne.

»Marec, marš!« je zavpil četrti in sunil tretjega. »Marec, marš! V stražarnico, tam je punč! Voham ga!« A to ni bilo res, hotel ga je potegniti za nos za prvi april; s tem je četrti začel. Videti je bil živahen fant; najbrž ni veliko delal, zato pa je praznoval veliko praznikov! »Moje razpoloženje gre gor in dol!« je rekel. »Dež in sonce, izseljevanje in vseljevanje! Tudi nadzornik selitev sem, pa pogrebnik, smejati se znam in jokati. V kovčku imam poletno obleko, a bilo bi hudo narobe, če bi jo že oblekel. Tu sem! Za posebne priložnosti nosim svilene nogavice in muf!«

Zdaj je iz kočije stopila dama. »Gospodična Maj!« se je predstavila. Bila je v poletni obleki in galošah; nosila je svileno obleko, zeleno kakor bukovo listje, v laseh je imela vetrnice, ob tem pa je tako dišala po dišeči perli, da je moral stražar kihniti. »Bog vas blagoslovi!« je rekla; takšen je bil njen pozdrav. Bila je ljubka! In pevka je bila, ne v gledališčih, temveč v gozdu; ne v šotorih, ne, po svežem zelenem gozdu je hodila in pela sebi v veselje. V šivalni torbici je imela »Lesoreze« Christiana Wintherja, saj so kakor bukov gozd sam, in »Drobne pesmi« Richardta, te pa so kakor dišeča perla.

»Zdaj prihaja gospa, mlada gospa!« so zaklicali iz kočije in že je prišla, mlada in uglajena, ponosna in ljubka. Takoj se je videlo, da je rojena za praznovanje »sedmih spečih«. Na najdaljši dan v letu je prirejala gostijo, da bi bilo dovolj časa za vse številne jedi. Lahko bi si privoščila lastno kočijo, a je vendar prišla s poštno kakor drugi, da bi pokazala, da ni prevzetna. Tudi sama ni potovala, spremljal jo je mlajši brat Julius.

Bil je krepak, poletno oblečen in s panamskim klobukom na glavi. S seboj je imel le malo prtljage, saj je bila v vročini tako nadležna. Imel je samo kopalno čepico in kopalne hlače; to pa res ni veliko.

Zdaj je prišla mamka, gospa August, prodajalka sadja na sode, lastnica številnih zabojev za shranjevanje živih rib, kmetovalka v veliki krinolini. Bila je debelušna in razgreta, pri vsem je sodelovala in je sama nosila vrč piva delavcem na polje. »V potu svojega obraza je treba jesti svoj kruh,« je govorila, »tako piše v Svetem pismu; potem pa lahko priredimo ples v gozdu in žetveno gostijo!« Bila je prava mamka.

Zdaj je spet prišel moški, slikar po poklicu, mojster barv. Gozd je to dobro občutil: listje je moralo spremeniti barvo, in kadar je mojster tako hotel, je bilo prelepo; gozd je kmalu postal rdeč, rumen in rjav. Mojster je žvižgal kakor črni škorec, bil je marljiv delavec in je okoli svojega pivskega vrčka ovijal rjavozelene hmeljeve vitice. To je bil lep okras in za okrasje je imel dobro oko. Zdaj je stal tam z lončkom barve, ki je bil vsa njegova prtljaga.

Za njim je prišel posestnik, ki je mislil na mesec setve, na oranje in obdelovanje zemlje, pa tudi nekoliko na lovske užitke. Imel je psa in puško, v torbi je imel orehe, hrust, hrust! S seboj je vozil silno veliko prtljage in angleški plug. Govoril je o kmetijskem gospodarstvu, a od vsega kašljanja in sopenja ni bilo veliko slišati – prihajal je namreč November.

Bil je nahoden, strašno nahoden, tako da je namesto robca uporabljal kar rjuho, pa bi moral kljub temu spremljati dekleta v službo, je dejal. Toda prehlad bo gotovo minil, ko bo začel sekati drva, in to je tudi nameraval, saj je bil žagarski mojster svojega ceha. Večere je preživljal ob izdelovanju drsalk; vedel je, da bodo čez nekaj tednov ljudje potrebovali to zabavno obuvalo.

Zdaj je prišla zadnja, stara mamica z loncem žerjavice. Zeblo jo je, toda oči so ji sijale kakor dve svetli zvezdi. Nosila je cvetlični lonček z majhno smrečico. »Negovala jo bom in skrbela zanjo, da bo do božičnega večera velika, segala bo od tal prav do stropa in na njej bodo zrasle prižgane svečke, pozlačena jabolka in papirnati izrezki. Lonec žerjavice greje kakor lončena peč; iz žepa vzamem knjigo pravljic in glasno berem, da vsi otroci v sobi utihnejo, lutke na drevescu pa oživijo in mali voščeni angelček čisto na vrhu zamahne s šelestečimi zlatimi krilci, zleti z zelenega vršička in poljubi male in velike v sobi, pa tudi revne otroke, ki stojijo zunaj in pojejo božično pesem o zvezdi nad Betlehemom!«

»Zdaj pa lahko kočija spet odpelje!« je rekel stražar. »Ducat jih imamo. Naj pripelje nova potovalna kočija!« »Naj najprej teh dvanajst lepo vstopi!« je dejal stotnik, ki je bil na straži. »Drug za drugim! Potne liste obdržim jaz; vsakemu velja en mesec, ko ta mine, pa bom vanj zapisal, kako se je kdo vedel. Izvolite, gospod Januar, blagovolite vstopiti!«

In je vstopil. – – Ko bo leto naokrog, ti bom povedal, kaj je teh dvanajst prineslo tebi, meni in vsem nam. Zdaj tega še ne vem, najbrž pa tudi sami ne vedo – kajti živimo v čudnih časih!