Prevod

Nekoč je živela žena, ki je imela enega samega sina, ta pa ni bil večji od palca, zato so mu pravili Tommeliden. Ko je prišel v leta, ko naj bi človek že imel kaj pameti, mu je mati rekla, naj gre snubit, saj se ji je zdelo, da je že čas, da začne misliti na ženitev.

Ko je Tommeliden to slišal, se je silno razveselil. Pripravila sta voz in se odpeljala, mati pa si ga je posadila v naročje. Namenjena sta bila na kraljevi dvor, kjer je živela strašansko velika princesa; toda ko sta prevozila kos poti, je Tommeliden izginil. Mati ga je dolgo iskala in klicala ter jokala, ker ga ni bilo in ga nikakor ni mogla najti. »Pip, pip!« se je oglasil Tommeliden;

skril se je bil konju v grivo. Potem je prilezel na plan in moral materi obljubiti, da tega ne bo več počel. Ko sta se peljala še kos poti, pa je Tommeliden spet izginil. Iskala ga je in klicala ter jokala, a o njem ni bilo ne duha ne sluha. »Pip, pip!« se je oglasil Tommeliden in slišala ga je, kako se smeje in hihita, najti pa ga nikakor ni mogla. »Pip, pip, saj sem tukaj!« je rekel Tommeliden in prilezel konju iz ušesa. Spet je moral obljubiti, da se ne bo več skrival, toda ko sta prevozila še kos poti, ga znova ni bilo nikjer;

ni si mogel pomagati. Mati ga je iskala, jokala in klicala; toda izginil je in se ni prikazal, in naj ga je še tako iskala, ga nikakor ni mogla najti. »Pip, pip, saj sem tukaj!« se je oglasil Tommeliden. A sploh ni mogla razbrati, kje je, saj se ga je komaj slišalo. Iskala ga je, on pa je govoril: »Pip, tukaj sem!« ter se smejal in naslajal nad tem, da ga ni mogla najti; kar naenkrat pa je konj kihnil in izkihnil Tommelidna, ki se mu je bil ugnezdil v eno izmed nosnic. Mati ga je tedaj vzela in vtaknila v vrečo;

ni vedela, kaj drugega naj stori, saj je uvidela, da si ne more pomagati. Ko sta prispela na kraljevi dvor, je bila kmalu zaroka, kajti princesi se je zdel čeden fantič, in tudi do poroke ni minilo dolgo.

Ko so na poročnem slavju sedli h kosilu, je Tommeliden sedel za mizo ob princesi; vendar se mu je godilo prav slabo, kajti ko je hotel začeti jesti, ni dosegel do mize in gotovo ne bi dobil niti grižljaja, če ga princesa ne bi dvignila nanjo. Zdaj je šlo vse lepo in prav, dokler je lahko jedel s krožnika, potem pa so prinesli veliko, veliko skledo kaše; do njenega vrha pa ni mogel seči;

a Tommeliden si je znal pomagati: sedel je na rob sklede. Toda </noinclude> sredi kaše je bilo masleno jezerce; do njega ni mogel seči, zato je moral sesti prav na njegov rob;

pa je nenadoma princesa segla z veliko žlico, da bi v maslo pomočila zajeten grižljaj kaše, in pri tem zadela ob Tommelidna, da je padel v masleno jezerce in utonil.