Prevod

Nekoč je živel mož, ki je bil silno čemeren in srdit in se mu nikoli ni zdelo, da žena doma dovolj postori. Nekega večera ob košnji se je vrnil domov ter godrnjal, zmerjal in preklinjal, da se je kar bliskalo okoli njega. »Ljubi moj, ne bodi vendar tako hud, oče,« je rekla žena. »Jutri bova zamenjala delo: jaz pojdem s kosci kosit, ti pa lahko gospodinjiš doma.« Možu je bilo to po volji in je rad privolil. Zgodaj zjutraj si je žena oprtala koso na ramo in odšla s kosci na travnik. Mož pa se je lotil dela po hiši. Najprej je hotel stepsti maslo, a ko je nekaj časa stepal, je postal žejen, zato je šel v klet, da bi si natočil piva. Medtem ko ga je točil v skledo, je zaslišal, da je v hišo prišel prašič. S čepom v roki je kar najhitreje planil po kletnih stopnicah, da bi prašiču preprečil prevrniti pinjo;

ko pa je zagledal, da je prašič pinjo že prevrnil in zdaj cmokaje liže smetano, ki se je razlivala po tleh, ga je popadla takšna jeza, da je povsem pozabil na sod piva in se na vso moč pognal za prašičem. Dohitel ga je pri vratih in ga tako krepko brcnil, da je obležal na mestu. Šele tedaj se je spomnil, da še vedno drži čep v roki, a ko je prišel v klet, je iz soda izteklo že vse pivo.

Spet je šel v mlečno shrambo in našel še toliko smetane, da je napolnil pinjo, nato pa se je lotil stepanja, saj je hotel imeti za kosilo maslo. Ko je nekaj časa stepal, se je spomnil, da je krava še vedno v hlevu in ni dobila ne vode ne krme, čeprav je bil dan že precej visoko. Zdelo se mu je predaleč, da bi jo gnal na pašnik, zato je sklenil, da jo bo spustil kar na streho; hiška je bila krita s travno rušo in na njej je rasla visoka, bujna trava. Stala je ob strmem bregu in mož je menil, da bo kravo že spravil gor, če položi desko z brega na streho. A tudi pinje si ni upal pustiti same, saj se je njegov malček plazil po tleh; še prevrnil bi jo lahko, si je mislil. Zato si je pinjo oprtal na hrbet in šel ven, a preden bi kravo spustil na streho, jo je moral še napojiti. Vzel je vedro, da bi zajel vodo iz vodnjaka, ko pa se je nagnil čez rob, mu je smetana iz pinje stekla za vrat in nato v vodnjak. Bližal se je že čas kosila, masla pa še zmeraj ni imel, zato je sklenil, da bo skuhal kašo, in nad ognjišče obesil lonec vode. Ko je to opravil, mu je prišlo na misel, da bi krava lahko padla s strehe in si polomila noge ali vrat, zato je splezal na streho, da bi jo privezal. En konec vrvi ji je zavezal okoli vratu, drugega pa spustil skozi dimnik in si ga privezal okoli stegna, kajti voda v loncu je že vrela in moral je začeti mešati kašo. Medtem ko je to počel, je krava vendarle padla čez rob strehe in ga z vrvjo potegnila v dimnik; tam je obtičal, krava pa je zunaj ob steni visela med nebom in zemljo in se tudi ni mogla rešiti. Žena je čakala celo večnost, da bo mož prišel in jih poklical domov h kosilu;

a od njega ni bilo glasu. Nazadnje se ji je zazdelo, da vse skupaj že predolgo traja, in se je odpravila domov. Ko je zagledala, kako nesrečno visi krava, je stopila bliže in s koso presekala vrv; tisti hip je mož padel skozi dimnik in ko je žena vstopila, je tičal z glavo v loncu kaše.