Prevod

Onkraj gozda, ob reki, se je razprostiralo močvirje, kjer so živeli Pižmovci. To je bilo tisto močvirje, kamor je mladi Žabec odpeljal nekaj otrok travniških prebivalcev, ko so se naveličali biti doma in so si zaželeli potovanja. Saj se spomnite: ko so šli z njim, so bili veseli in srečni, sonce je sijalo in pot se jim ni zdela dolga. Ko so se vračali, pa jih je zeblo, bili so mokri in utrujeni in pot se jim je zdela zares neznansko dolga. Nikoli jih ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi o njej kaj dosti povedali.

Nekaterim je všeč tisto, kar drugim ni, in mnenje o močvirju je vselej odvisno od tega, ali si Kobilica ali Žaba. A naj so si prebivalci želeli živeti tam ali ne, močvirje je bilo vedno prijetno na pogled. Spomladi so si visoki ameriški macesni ob njegovem robu nadeli nove obleke iz mehkih, igličastih zelenih listov, kalužnice so dvigale svoje svetle obraze proti soncu, na stotine srečnih drobnih bitij pa je švigalo med šopi grobe trave. V zraku je bil topel, vlažen vonj po zemlji, ob vrbah z mačicami pa se mu je pridihnila še rahla grenkoba.

Takrat so si močvirske Kokoške spletale gnezda, Mali martinci pa so z drobnimi, gizdavimi koraki tekali ob mirnih tolmunih. Poleti so čudoviti lepi čeveljčki rasli v družinskih skupinah, tam, na višjem in bolj suhem delu, pa so se razraščale bele konjske grive, visoka socvetja kremastih naprstcev in vitki vijoličasti sporiši. Jeseni je rogoz togo stal med svojimi rumenimi listi, na njem pa so posedali Rdečekrili škorčevci in Bobolinki ter načrtovali pot na jug.

Tudi ko so ptice odšle in je bil rogoz razcefran in obrabljen — tudi takrat je bilo močvirje zanimivo. Mehak sneg se je oprijemal rjavih semenskih glavic konjske grive in polnil odprte srebrnosive plodove svilnice. Med rjavimi šopi trave so se vile drobne sledi Miši in Nork, tu in tam pa so se dvigali stožčasti zimski domovi Pižmovcev.

Pižmovci so bili največji prebivalci močvirja in so živeli v najimenitnejših domovih. Res je sicer, da je v pretepu med Norko in Pižmovcem navadno zmagala Norka, vendar o tem ni nihče govoril, čeprav so vsi vedeli, da je tako. Pižmovci so bili za kaj takega preponosni, Norke prepametne, manjši prebivalci iz soseščine pa z omembo tega niso hoteli užaliti Pižmovcev. Pravijo, da je neka predrzna mlada Miš nekoč rekla nekaj o tem dovolj glasno, da so jo Pižmovci slišali, in da odtlej nobeden izmed njih ni več spregovoril z njo. Ko je naslednjič kakemu Pižmovcu voščila »Dober večer«, jo je ta samo pogledal, kakor da je sploh ne vidi ali kakor da bi bila palica, kamen ali kaj drugega neužitnega in nezanimivega.

Pižmovci so bili zelo priljubljeni, saj so bili prijazni sosedje in drugim nikoli niso kradli hrane. Zato jim nihče ni zavidal, čeprav so bili tako debeli in srečni. Njihovi otroci so večinoma lepo uspeli, četudi jih sploh niso strogo vzgajali. Saj veste, kadar morata oče in mati vsako poletje hraniti kakih petnajst otrok in skrbeti zanje, jima ne ostane prav veliko časa, da bi jih učila govoriti »prosim«, »hvala« in »oprostite«. Včasih so se mladi Pižmovci res pulili za stvari in se prepirali, kakor tisto noč, ko jih je petnajst obiskalo svoj stari dom in so vsi hoteli prvi vanj. Morda se spomnite, kako jih je moral oče tisto strašno noč našeškati s svojim luskastim repom, mati pa jih je poslala spat. Nikoli tega niso pozabili, in lahko ste povsem prepričani, da tudi njihovi starši ne. Staršem je strašno hudo, kadar se njihovi otroci prepirajo, in prav naporno je našeškati petnajst otrok naenkrat, še posebno če moraš za to uporabiti svoj rep.

Med njimi je bil tudi neki stari samski Pižmovec, ki je od nekdaj živel le zase in je prevečkrat dosegel svoje, da bi bilo to dobro zanj. Če bi se bil poročil, ne bi bilo tako in bi se bil navadil popuščati še komu drugemu. Bil je postaven možak z mehkim, kratkim, rdečerjavim kožuhom, ki je na hrbtu prehajal v skoraj črno, na trebuhu pa v svetlo sivo barvo. Na njegovem dolgem, ploščatem, luskastem repu je bilo zelo malo dlak, in večina teh je rasla v dveh resah, ena po sredini zgornje strani, druga po sredini spodnje. Drobna ušesa so mu komajda kukala iz kožuha na glavi, bil pa je tako debel, da se je res zdelo, kakor da sploh nima vratu. Če bi si ogledali njegove tačke, bi komaj verjeli, da zna plavati, saj so bile plavalne kožice med prsti zelo, zelo majhne, pa tudi tačke niso bile velike.

Kakor vsi drugi Pižmovci je tudi on uporabljal veliko dišave, ki pa ni bila ravno prijetna, saj je bila zelo močna in mošusna. Sam je menil, da je čisto prava, in tako je bilo še najbolje, kajti ni si mogel pomagati, da je ne bi nosil s seboj. Lahko si predstavljate, kako mučno bi bilo gledati Pižmovca, ki bi hodil naokrog z vihanim nosom in se ves čas pritoževal nad lastno dišavo.

Nihče se ni spominjal časa, ko v močvirju ne bi bilo Pižmovcev. Svizec, ki je živel blizu gozdnega roba, je pravil, da je njegov ded pogosto govoril o tem, kako jih je gledal pri igri v mesečini. Neka stara Klopotača, ki je bila že večkrat poročena in je imela na ropotulji štirinajst členkov, pa je dejala, da se spominja Pižmovcev tam še iz časa, preden je prvič slekla kožo. In prav nič čudnega ni bilo, da so imeli Pižmovci radi močvirje, ko pa je njihov rod tam živel že tako dolgo.

Nekega dne sredi poletja je kmet s svojimi delavci prišel v močvirje z lopatami, krampi in merilnimi vrvicami. Vsi so nosili visoke gumijaste škornje, hodili so sem ter tja, merili in se pogovarjali, izruvali nekaj grmičkov borovnic in v mehko, gobasto zemljo zabili precej količkov. Potem je na kmetiji zazvonil zvonec za kosilo in so odšli. Dan je bil turoben in oblačen, zato je bilo nekaj Pižmovcev zunaj. Če bi sijalo sonce, bi ostali v svojih rovih. Priplavali so do količkov, jih ovohavali in glodali ter se spraševali, zakaj so jih ljudje postavili tja.

»Jaz vem,« je rekel mlad Pižmovec, ki se je tisto pomlad poročil in si uredil svoj dom. »Vem, zakaj so zabili te količke.« »O, poslušajte ga!« je vzkliknila njegova žena. »On ve in nam bo vse povedal.«

»Tega mi ni nihče povedal,« je rekel mladi mož. »Sam sem se domislil. Svizec je nekoč dejal, da ljudje polagajo v zemljo majhne koščke krompirja, da iz njih zrastejo celi veliki krompirji, in tu so naredili nekaj podobnega. Veste, kmet si je zaželel ograje, zato je v zemljo zataknil te količke, in še pred zimo mu bo zrasla lepa ograja.«

»Hm!« je rekel samski Pižmovec. Zdelo se je, da namerava povedati še kaj, toda mlada žena ga je pogledala s tako namrščenim kosmatim čelom, da je stisnil usta, kolikor jih je le mogel — povsem jih nikoli ni mogel zapreti — in ni rekel nič več.

»Hočeš mi reči,« je rekla Pižmovka, ki je pravkar poslala pet otrok iz svojega rova, da bi naredila prostor za nove mladiče, »da bodo tu gojili ograjo, ko pa je tako mokro? Ograje rastejo na višjem svetu.«

»Prav to sem rekel,« je odgovoril mladi mož in udaril z repom po vodi, da bi se zdel pomembnejši. »No,« je rekla zaskrbljena mati, »če bodo tu začeli gojiti ograje in podobne reči, se bom preselila. Vsi moji otroci se bodo hoteli igrati okoli nje in kaj lahko se zgodi, da bodo pojedli njene korenine in zboleli.«

Potem so se ljudje vrnili in vsi Pižmovci so stekli proti svojim rovom, se potopili v vodo, da bi prišli do njihovih vhodov, nato pa zlezli po dolgih hodnikih, ki so jih izkopali v breg, vse do velikih sob, kjer so preživljali večino dni in imeli svoje mladiče.

Tisto noč je mladi mož prvi prišel na plano in se takoj odpravil k vrsti količkov. Medtem ko je njegova žena spala, je sam bedel in premišljeval, zdaj pa se je bal, da je preveč govoril. Ugotovil je, da količki niso nič zrasli in da so ljudje ob njih začeli kopati globok jarek. Bal se je, da bodo sosedje kazali nanj s tačkami in ga spraševali, kako raste ograja, ni pa bil dovolj pogumen, da bi stopil prednje in povedal, da se je zmotil. Odšel je po rečnem bregu in se vso noč hranil sam, medtem ko so njegova žena in sosedje brskali in čofotali po močvirju ali plavali v reki blizu svojih domov. Mladi Pižmovci so se valjali in prevračali v mesečini ter bili videti kakor kosmate rjave žoge. Ko se je začelo daniti, se je prikradel nazaj v svoj rov.

Vsak dan so ljudje prihajali delat v visokih gumijastih škornjih in vsak dan je bilo več jarkov, močvirje pa je bilo bolj suho. Ko so vse cvetlice dozorele v seme in je gozdno drevje ogolelo, se je močvirje spremenilo v suho zemljo in Pižmovci tam niso več našli vode, v kateri bi lahko čofotali. Neke noči, ki je bila zelo, zelo temna, so se zbrali, da bi se pogovorili o zimi.

»Čas je, da začnemo graditi hiše za mrzle dni,« je rekel star Pižmovec. »Še nikoli nisem začel tako zgodaj, toda letos bo zima zgodnja.« »Da, pa dolga tudi,« je pristavila njegova žena, ki je trdila, da gospod Pižmovec nikoli ničesar ne pove dovolj odločno.

»Mrzla bo,« je rekel drug Pižmovec, »in morali bomo zgraditi debele stene.« »Zakaj?« je vprašal mali Pižmovec. »Pst!« je rekla njegova mati. »Vprašanje je,« je rekel stari Pižmovec, ki je prvi spregovoril, »kje bomo gradili.«

»Zakaj?« je vprašal mali Pižmovec in potegnil mamo za rep. »Psst!« je rekla mati. »Tu ni vode, razen v jarkih,« je rekel najstarejši Pižmovec, »in ob njih seveda ne bi gradili.«

»Zakaj ne?« je vprašal mali Pižmovec. Tokrat je mamo celo dregnil v bok. »Pssst!« je rekla. »Kolikokrat te moram opomniti? Ali ne veš, da naj bi se mlade Pižmovce videlo, ne pa slišalo?«

»Ampak mene se ne vidi,« je zacvilil. »Tako temno je, da se me ne vidi, zato me pač morate slišati.« Seveda je moral biti kaznovan, potem ko je tako govoril z materjo in s svojo porednostjo prekinjal vse druge, zato ga je mati poslala spat. Za mlade Pižmovce je to zelo hudo, kajti ponoči se, saj veste, najbolj zabavajo.

Starejši so se dolgo in dolgo pogovarjali o tem, kaj naj storijo. Kakor vselej so tudi tokrat natanko vedeli, kakšna zima jih čaka, in da morajo takoj začeti graditi. Nekatera leta so počakali še cel mesec, toda takrat so pričakovali pozno in milo zimo. Nazadnje je najstarejši Pižmovec odločil namesto vseh. »Jutri ponoči se bomo preselili,« je rekel. »Odšli bomo v močvirje na drugi strani gozda in si tam zgradili zimske domove.«

Vsi Pižmovci so bili žalostni, ker bodo morali oditi, in za trenutek je zavladala taka tišina, da bi skoraj lahko slišali, kako se seme svilnice odtrga iz plodu in odjadra proč. Potem je tišino pretrgal osoren glas. »Jaz ne bom šel,« je rekel. »Tu sem se rodil in tu bom živel. Nikoli še nisem zapustil tega močvirja in nikoli ga ne bom.«

Niso mogli videti, kdo govori, a so vedeli, da je samski Pižmovec. Najstarejši Pižmovec je pozneje dejal, da je bil tako presenečen, da bi ga lahko prevrnili s travno bilko. Seveda ga ne bi mogli, ker je bil tako debel in težak, vendar je tako rekel in to pove, kako se je počutil.

Drugi Pižmovci so mu prigovarjali in prigovarjali in prigovarjali, a nič ni pomagalo. Bratje so mu govorili, da je povsem nesmiselno ostati, da se bo drugim to zdelo čudno in da bi moral oditi skupaj z drugimi sorodniki. Toda nič ni pomagalo. »Vi bi morali ostati,« jim je odgovarjal. »Naša družina je od nekdaj živela tu.«

Ko so mu pižmovske matere govorile, kako osamljen bo in kako bo pogrešal pogled na drage malčke, ki se razposajeno igrajo v mesečini, je pomežiknil in rekel: »No, to bom pač moral prenesti.« Potem je zavzdihnil, one pa so odšle in si govorile, kako nežno srce ima in kakšna škoda je, da se ni nikoli poročil. Ena izmed njih je govorila, kot da bi bil pred leti zaljubljen vanjo, vendar druge o tem niso nič vedele.

Pižmovski očetje so ga opozarjali, da mu ne bo imel kdo pomagati, če bo kakšna Norka hotela začeti prepir z njim. »Takrat bom že sam poskrbel zase,« je rekel in prav srdito pokazal svoje močne glodavske zobe.

Šele ko so mu prigovarjale ljubke mlade pižmovske hčere, se je začel spraševati, ali naj res ostane. Večino nekega dne je prebedel v premišljevanju in se spominjal žalostnega pogleda v njihovih očeh, ko so mu rekle, da ga bodo pogrešale. Bil je tako vznemirjen, da je naslednjo noč pojedel le tri majhne korenine. Ubogemu staremu samcu je bilo tedaj težko, toda tako zelo je bil vajen doseči svoje, narediti, kar si je zadal, in nikomur popustiti, da je nazadnje vendarle ostal.

Drugi so odšli, on pa je začel graditi svojo zimsko hišo ob največjem jarku. Postavil jo je med grmovje, da bi mu to pomagalo obdržati hišo na mestu, če bi se voda v jarku kdaj razlila čez rob. Gradil jo je z usti: prinašal je velike zalogaje travnih korenin in ločja ter jih odlagal na sredo kupa. Včasih so ostali tam, včasih pa so se skotalili navzdol. Če so se skotalili, jih ni nikoli prinesel nazaj, saj je vedel, da bodo koristni tudi tam, kjer so bili. Ko je bila hiša končana, je imela obliko borovega storža, obrnjenega s pecljem navzdol. Ko jo je namreč zgradil do višine visoke svilnice, je dokončal še dolgo pobočje, po katerem je dotlej tekal navzgor, da je bilo videti enako kakor druge strani.

Nato je začel od spodaj kopati rov vanjo. Vedel je, da bi moral biti vhod pod vodo in da bi se moral do njega potopiti. Prejšnje zime je delal tako in ob potopu z repom glasno plosknil po vodi. Zdaj vode ni bilo dovolj, da bi se potopil vanjo, in kadar je skušal ploskniti po njej, mu je rep segel do dna jarka in se umazal z blatom. Vhod si je moral urediti, kakor je pač najbolje znal, potem pa je pojedel toliko notranjosti svoje hiše, da si je napravil udobno sobo, ter skozi streho izvrtal majhno luknjo za svež zrak.

Ko je bila hiša končana, je podnevi spal v njej, ponoči pa se je potikal zunaj. Spal je v njej, toda korenin, iz katerih je bila narejena, ni jedel, dokler voda v jarku ni povsem zamrznila. Vedel je, da ga čaka dolgo, dolgo obdobje, ko ne bo mogel izkopavati svežih korenin in bo moral živeti od teh.

Ponoči se mu je zdelo močvirje tako prazno in samotno, da skoraj ni vedel, kaj bi počel. Ob jedi ni užival in Mišim se je pogosto pritoževal, da mu korenine ne teknejo tako kakor tiste, ki so jih jedli v njegovi mladosti. Poskusil je jesti tudi druge reči, vendar se mu niso zdele nič boljše. Kadar je sijala svetla mesečina, je sedel na najvišji šop trave, kar jih je našel, in premišljeval o svojih dedih in babicah. »Če ne bi bili pojedli svojih hiš,« je nekoč rekel neki Miši, »bi jih bilo to močvirje polno.«

»Ne, pa ne bi bilo,« je odgovorila Miš, ki mu pravzaprav ni hotela ugovarjati, a je menila, da se zelo moti. »Če hiš ne bi pojedli, bi jih podrl veter, potolkel dež in odnesle poplave. Tako je bolje. Kdo pa si želi, da bi vse ostalo enako na veke vekov? Jaz že raje vidim, da drevesa tu in tam odvržejo liste in poženejo nove, kakor da bi nosila vedno iste stare, tudi ko so že razcefrani in obledeli.«

Samskemu Pižmovcu to ni bilo preveč všeč, vendar teh besed ni mogel pozabiti. Kadar se je podnevi zbudil, je premišljeval o njih, ponoči pa še bolj. V resnici je bil zelo nesrečen, in ker ni imel nikogar drugega, o komer bi lahko razmišljal, je preveč razmišljal o sebi ter začel verjeti, da je šepav in bolan. Ko je sedel na šopu trave in se spominjal vseh hiš, ki so jih njegovi stari starši zgradili in pojedli, je postal zelo žalosten ter vzdihoval, dokler se mu niso tresli debeli boki. Želel si je, da bi lahko prespal zimo kakor Svizec ali vsaj del nje kakor Skunk, a kakor hitro je nastopila noč, so se mu oči na stežaj odprle in spet je bil — buden.

Ko je prišla pomlad, je mislil na prijatelje, ki so odšli v drugo močvirje, in vedel je, da se lanski otroci zdaj poročajo in si kopljejo svoje rove. Ubogi stari samec si je želel k njim, vendar je bil tako vajen narediti, kar je rekel, da bo naredil, in tako nerad je komu dal vedeti, da se je zmotil, da se je odločil ostati, kjer je bil, brez dovolj vode za potapljanje in s komaj dovolj vode za plavanje. Nihče ne ve, kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi prišel kmet zorat starega izsušenega močvirja, da bi na njem posadil zeleno.

Tedaj je samski Pižmovec odšel. V svoj novi dom je prispel zgodaj zjutraj, matere pa so svojim otrokom dovolile ostati pokonci, dokler se ni povsem zdanilo, da bi jih lahko dobro videl. »Kajne, da je tu prijetno?« so vzklikale. »Ali ti ni tu bolj všeč kakor na starem kraju?«

»O, čisto v redu je,« je odgovoril, »vendar ne pozabite, da sem se preselil samo zato, ker sem se moral.« »O, seveda, to razumemo,« je rekla ena izmed mater, »a upamo, da ti bo tu zares všeč.«

Pozneje ji je mož rekel: »Ali ne veš, da je z veseljem prišel? Čemu taka vljudnost?« »Ubogi stari možak,« je odgovorila. »Tako čudaški je, ker živi sam, in smili se mi. Samo poglej, kako jé.«

In res ga je bilo vredno gledati, kajti korenine so mu sladko teknile in, čeprav tega ni nameraval, je bil zelo srečen — veliko srečnejši, kakor bi bil, če bi dosegel svoje.