Prevod

Gospodična Polyphemus si je že od takrat, ko je bila še drobna zlatozelena gosenica, želela v družbo. Življenje je začela na javorovem listu z nekaj bratci in sestricami, ki so se hkrati z njo izlegli iz skupka sploščenih jajčec; njihova mati jih je bila odložila tja deset dni prej. Prvo, česar se je spominjala, so bili svetloba, barve in zvoki, ki so jo obdali, ko je tistega majskega jutra predrla lupinico. In prvo, kar je storila, je bilo to, da je pojedla lupinico, iz katere je pravkar prilezla. Nato se je seznanila z bratci in sestricami; mnogi so prav tako pojedli svoje jajčne lupinice, le dva sta se nemudoma lotila javorovih listov. Še dobro, da si je že tedaj vzela čas za spoznavanje, saj se je družina kmalu razkropila in nekaterih sestric ni videla nikoli več.

Svet se ji je zdel nadvse prijeten kraj za življenje. Toliko je bilo za pod zob! Pa še toliko vrst listja je imela rada: hrastovo, hikorijevo, jablanovo, javorovo, brestovo in še marsikatero drugo. Včasih si je zaželela, da bi imela troje ust namesto enih. Tiste dni ni imela veliko obiskov. Res je tu in tam prišla mimo kakšna druga gosenica, toda skoraj vse so bile tako lačne kakor ona in niso mogle govoriti, ne da bi nehale jesti. Seveda bi lahko govorile s polnimi usti, a ona je bila za kaj takega preveč olikana, poleg tega pa je pravila, da potem ne bi mogla tako uživati v hrani.

Nikar ne mislite, da je bilo narobe, ker ji je bilo toliko do jedi. Počela je le tisto, kar se od gosenice vrste Polyphemus pričakuje, in tudi vi bi morali ravnati enako, če bi bili taka gosenica. Ko je bila stara deset dni, je morala tehtati desetkrat toliko kakor tisto jutro, ko se je izlegla. Pri dvajsetih dneh je morala tehtati šestdesetkrat toliko, pri enem mesecu šeststodvajsetkrat toliko, pri petdesetih dneh pa štiritisočkrat toliko kakor ob izvalitvi. Vsak drobec njenega telesa je nastal iz hrane, ki jo je pojedla. Zato je bilo prehranjevanje tako pomembno, veste, in če bi si izbirala napačne vrste listja samo zato, ker so bile okusne, ne bi nikoli zrasla v tako lepo in veliko gosenico. Bolje bi bilo, da ne bi jedla ničesar, kakor da bi jedla napačno hrano, in tega se je dobro zavedala.

Kljub temu si je pogosto želela, da bi imela več časa za obiske, in si zamišljala, kako družabno bo živela prihodnje leto, ko bo dobila krila. »Takrat bom vse nadoknadila,« si je rekla, »ko bom nehala rasti in bom imela čas za igro.« Potem je pojedla še nekaj dobre, preproste hrane, saj je vedela, da gosenic, ki ne jedo, kakor je treba, ne čakajo srečni metuljski dnevi.

Petkrat si je vzela približno en dan oddiha in tedaj ni pojedla prav ničesar. To je bilo takrat, ko se je levila: zlezla je iz tesne stare kože in se pokazala kar se da sveža in čista v novi, ki jo je že čakala spodaj. Po zadnji levitvi je bila pripravljena zasnovati svoj zapredek in takrat je bila zares prelepa gosenica. Dolga je bila približno toliko kot majhen češnjev list in tako lepo zaobljena, kot je gosenica le lahko. Bila je svetlozelena, s sedmimi poševnimi rumenimi črtami na vsaki strani telesa in škrlatnorjavo liso v obliki črke V na zadnjem delu vsakega boka. Po telesu je imela veliko drobnih oranžnih izboklin, ki so se med premikanjem čudovito lesketale. Iz njih so poganjali drobceni šopki ščetin.

Imela je tri pare pravih nog in več parov navideznih. Prave noge so bile na sprednjem delu telesa in so bile vitke. Pričakovala je, da jih bo obdržala za vedno. Navidezne noge so se imenovale panožice. Rasle so bolj zadaj in bile debele, nerodne ter brez sklepov; ko bo njen zapredek spreden, jih ne bo več potrebovala. Brez njih bi morala zadnji del telesa vleči za seboj kakor kača. Z njimi pa je zadnji del telesa lahko hodil prav tako kakor sprednji, le nekoliko počasneje. S pravimi nogami je vselej naredila nekaj korakov, potem pa počakala, da so jih panožice dohitele.

Ko se je vreme ohladilo, je gosenica Polyphemus začela po tleh iskati primeren prostor za svoj zapredek. Med odpadlim listjem je našla izvrstno vejico in sklenila, da ga bo pritrdila nanjo. Tedaj se je začelo njeno najtežavnejše delo: predla je puhasto gmoto sivobele svile, ki se je oprijemala vejice in enega od suhih listov ter bila skoraj natanko take barve kakor list. Mimo so prihajale druge gosenice in se ustavljale na klepetu, saj jim v času predenja zapredkov ni bilo treba jesti.

»Bolje bo, če zapredek pritrdiš na drevo,« je rekla bleda modrozelena gosenica Promethea. »Namesti ga v zvit list, tako kot jaz, in pecelj ovij s svilo, da ga utrdiš. Potem se boš lahko gugala ob vsakem pišu vetra, svila pa bo preprečila, da bi se list odtrgal.«

»Ampak jaz se nočem gugati,« je odgovorila gosenica Polyphemus. »Raje bi mirno ležala in premišljevala.« »Pritrdi ga na drevesno vejico,« ji je svetovala bledozelena gosenica Cecropia z rdečimi, rumenimi in modrimi izboklinami. »Potem te bo veter le narahlo pozibaval. Pritrdi ga na vejico in ga na obeh koncih lepo zoži, potem pa —«

»Da,« je rekla gosenica Polyphemus, »potem pa mi bodo modre šoje in siničke v zgornji konec tlačile pšenico, koruzo ali žir. Prav nič si ne želim svoje spalnice spremeniti v koruznjak.«

Prav tedaj je prišlo mimo še nekaj gosenic vrste Polyphemus in se strinjalo s svojo sorodnico. »Kar imejte svoje domove na drevju,« so rekle. »Me že vemo, kaj hočemo, prihodnje poletje pa bomo videle, katera je imela prav.«

Gosenice vrste Polyphemus so si zapredke spletle na tleh, kjer je veter nanosil odpadlo listje med kamne in kjer ni bilo verjetno, da bi nanje stopila kakšna krava ali ovca. Najprej gmota grobe svile, za katero so potrebovale pol dneva, nato notranji premaz z nekakšnim lakom, potem toliko svile, kolikor je je gosenica lahko spredla v štirih ali petih dneh, nazadnje še en notranji premaz z lakom — in zapredki so bili gotovi. Ko so se gosenice vrste Polyphemus udobno namestile za dolgo zimsko spanje, si je vsaka rekla približno takole: »Uboge gosenice na drevju! Kako jih bo zeblo! Upam, da bodo spomladi srečno prilezle na dan, a močno dvomim.«

In ko so gosenice vrst Cecropia in Promethea zadremale za čez zimo, so rekle: »Kakšna škoda, da so se tiste gosenice Polyphemus odločile ležati kar po tleh. No, saj smo jim svetovale, kaj naj storijo, zato me nismo nič krive.«

Vse so preživele čudovito zimo in se gugale, pozibavale ali mirno ležale, prav kakor so si bile izbrale. Zgodaj spomladi sta prišli kmetica in njena hčerkica nabirat divje cvetlice ter odgrnili listje med kamni. Izpod njega se je prikotalil zapredek, ki ga je spredla prva gosenica Polyphemus, in kmetica ga je pobrala ter odnesla s seboj. Morda bi našla še več zapredkov, če je deklica ne bi bila poklicala drugam.

Tako se je zgodilo, da je nekega majskega jutra ob oknu dnevne sobe v beli kmečki hiši stala deklica in opazovala gospodično Polyphemus, kako počasi leze iz zapredka. Nekaj dni prej je v spodnji konec zapredka začela pronicati kisla, mleku podobna snov, ki je mehčala trdi lak in mehke svilene nitke, dokler se ni odprla drobna odprtina. Zdaj je bilo vse pripravljeno in gospodična Polyphemus se je prerinila na plano. Bila je zelo mokra, slabotna in nebogljena. »Oh,« si je rekla, »veliko lepše je biti pravkar izvaljena gosenica kakor pravkar izlegla nočna metuljčica. Ostalo mi je samo šest nog in s temi se bom le stežka prebijala naokrog. Hoji se bom morala kar odpovedati.«

To ji je vzelo ves pogum. Saj si lahko predstavljate, kako ji je bilo. Navajena je bila imeti toliko nog, vse prejšnje poletje pa se je veselila časa, ko bo lahkotno plavala po zraku in srkala med iz cvetlic. Vso zimo je sanjala o tem. Zdaj pa je bila tu — mokra in slabotna, s samo šestimi nogami in štirimi čisto majhnimi, zmečkanimi krili. Njeno telo je bilo tako veliko in debelo, da ga ni mogla dvigniti z okenske police. Najraje bi zajokala — vse skupaj je bilo tako žalostno in polno razočaranja. In tudi bi, če se ne bi spomnila, kako zelo jok skazi obraz. Ko je pomislila na to, je sklenila, da bo raje zadremala, in to je bilo nadvse pametno, kajti jok stvari vselej poslabša, spanec pa jih izboljša.

Ko se je prebudila, se je počutila veliko močnejšo in vedrejšo. Bila je bolj suha in telo se ji je zdelo lažje. To pa zato, ker so se tekočine iz njenega telesa pretakale v krila. Zaradi tega so rasla in čudovite barve na njih so začele jasneje žareti. »Le kako je s tem,« si je rekla. »Ali se nočni metulji zmeraj tako slabo počutijo, ko prvič pridejo na dan?«

Ko bi le vedela, da se je prav tisti hip po vsem gozdu na veje, liste in kamne oprijemalo na stotine nočnih metuljev, prav tako nebogljenih, kakor je bila sama. Veliko metuljev vrste Polyphemus se je pravkar izleglo, saj je v njihovi družini navada, da vsi zapustijo zapredke približno ob istem jutranjem času. Morda bi bila potrpežljivejša, če bi to vedela, kajti hude čase je res nekoliko lažje prenašati, če veš, da jih prestajajo tudi vsi drugi. Seveda imajo drugi vedno kakšne težave, toda bila je mlada in nekaj časa je zares verjela, da je edina nesrečna nočna metuljčica na svetu.

Ves dan so se ji krila raztezala in ravnala. Ko se je stemnilo, je bila že skoraj pripravljena na polet. Tedaj jo je kmetica nežno prijela za krila in jo prestavila na notranjo stran žične mreže na oknu. Ko so v hiši pogasnili vse luči, so gospodično Polyphemus obsijali mesečevi žarki ter razkrili njeno prelepo peščeno obarvano telo in krila s temnim robom na sprednjem paru ter svetlejšim na zadnjem.

Na zadnjih krilih so bila temna očesca s prosojnimi mesti v sredini, skozi katera se je dalo prav lepo videti. »Rada bi letela,« je zavzdihnila gospodična Polyphemus, »in mislim, da bi tudi lahko, če ne bi bilo te grozne mreže.« Ni vedela, da jo je kmetica namestila tja zato, da bi jo obvarovala pred nočnimi pticami, dokler se povsem ne okrepi.

Skozi okno je vel veter, sladko dišeč po cvetovih divje češnje in šmarne hrušice, uboga gospodična Polyphemus pa se je ozirala proti gozdu, kjer je živela še kot gosenica, in si želela, da bi bila varno tam. »Kaj mi koristijo krila, če jih ne morem uporabljati,« je rekla. »Nekaj bi rada pojedla. Iz žične mreže ne moreš sesati medu. Ko bi bila spet srečna gosenica in bi na drevju jedla listje!« Ni bila prva nočna metuljčica, ki si je zaželela, da bi bila spet gosenica, a kmalu si je premislila.

K njej je prifrfotal drug nočni metulj vrste Polyphemus, čeden mladenič s prav takimi vzorci, kakršne je imela sama, le da je bil temnejših barv. Njegovo telo je bilo vitkejše, tipalnice pa prelepe in peresaste. Ona je bila zajetna in je imela tanke tipalnice.

»Ah!« je rekel. »Sem si mislil, da vas bom kmalu našel.« »Res?« je odvrnila. »Le kaj vam je dalo to misliti?« »Moje tipalnice, seveda,« je rekel. »Vedno mi povedo, kje naj najdem prijatelje. Saj tudi sami veste, kako je s tem.«

»Jaz?« je rekla in se nekoliko premaknila. »Pravkar sem prišla iz zapredka. Danes se prvič predstavljam družbi.« »Torej niste še nikogar spoznali?« je vprašal. »Ah, čuden je ta svet — zelo čuden. Svetujem vam, da ste zelo previdni pri izbiri prijateljev. Toliko slabih nočnih metuljev je na svetu, veste.«

»Dober večer,« se je v bližini oglasil tretji glas in na mrežo je sedel še en nočni metulj vrste Polyphemus s peresastimi tipalnicami. Gospodični Polyphemus se je sladko nasmehnil, drugega metulja pa je prav grdo ošinil s pogledom. Že tisti hip bi se bil vnel prepir, če ne bi prav tedaj priletel četrti metulj. Prihajali so drug za drugim, dokler ni bilo na zunanji strani mreže devet čednih mladeničev, na notranji pa gospodična Polyphemus, ki se je trudila vse zabavati in jim preprečevati prepire. Bila je silno ponosna, da se jih je toliko zbralo na njenem prvem družabnem večeru. Vseeno pa bi ji bilo, je pomislila, še lepše, če bi lahko prišel tudi kdo od tistih, ki jih je poznala še iz goseničjih dni, da bi videl, koliko pozornosti je deležna. Neke gosenice nikoli ni marala. Kako si je želela, da bi jo tista zdaj videla!

Toda družabno življenje človeka zelo utrudi in gostom je bilo težko preprečevati prepire. Kadar se je z enim zapletla v pogovor o javorjih, je zagotovo pristopil drugi in pripomnil, da je imel kot gosenica vedno raje bukve. Potem sta se tista dva na drugi strani mreže srdito gledala, ona pa si je v naglici izmišljala, kaj bi še rekla.

Nazadnje so se tisti zunaj začeli pretepati. Le eden, najčednejši med vsemi, je rekel, da ima svoje tipalnice preveč rad, da bi se s kom pretepal. »Kaj pa, če bi se med pretepom odlomile?« je rekel. »Do konca življenja ne bi mogel ničesar več vohati.« Bil je zelo pameten, drugih osem mladeničev pa se je v resnici pretepalo zaradi gospodične Polyphemus: kadar koli se jim je zazdelo, da ji je kateri najbolj všeč, so se začeli zaletavati vanj.

Proti jutru se je kmetica prebudila in pogledala gospodično Polyphemus. Ko je videla, da je že dovolj močna za letenje, je odprla mrežo in jo spustila na prosto. Do tedaj so bili trije s peresastimi tipalnicami že mrtvi, trije so se z zlomljenimi krili nemočno oklepali mreže, dva pa sta bila tako zaposlena s pretepanjem, da sploh nista opazila, kako je gospodična Polyphemus odletela. Čedni veliki mladenič, ki ni maral pretepov, je odšel z njo in odtlej sta živela v gozdu. Toda njej od takrat ni bilo nikoli več do družabnega življenja.