Prevod

Rdeči lisjak je bil lepo vzgojen. Njegova mati je bila nadvse previdna in vsa predana svojim otrokom. Kadar je ušpičil kaj napačnega, se nikoli ni mogel izgovarjati, da ni vedel, kaj je prav. Morda je bil tako lahkomiseln po očetu, vendar mu nobeden od njegovih dveh bratov in treh sester ni bil podoben. Očeta se niso spominjali. Pravzaprav ga niso nikoli videli in mati je le redko govorila o njem.

Mati je sama skrbela za vseh šest otrok. Ko so se skotili, si je celo populila dlako s trebuha, da jim je mehko postlala gnezdo. Tako nebogljeni mladički so bili. Oči in ušesa so imeli še nekaj časa zaprta in vse, kar so znali, je bilo, da so se prevračali drug čez drugega in pili toplo mleko, ki ga je imela mati zanje.

Za dom so imeli tri brloge, vse na odprtem polju med gozdom in kmetijo. Včasih so živeli v prvem, včasih v drugem, včasih pa v tretjem. Neke noči, ko se je mati odpravila na lov, je povohala tla v bližini brloga in se nato vrnila. »Tod blizu je bil človek,« je rekla, »zato vas bom odnesla drugam.«

Lisičke je to silno vznemirilo in vsaka je hotela prva na pot, toda mati jih je utišala in rekla, da jih utegne kak človek ujeti, še preden se preselijo, če bodo tako glasne, in potem —. Ničesar več ni rekla, a po tem, kako je zamahnila z repom, so vedele, da bi bilo strašno, če bi jih ujel človek.

Medtem ko jih je enega za drugim nosila v drug brlog, so se tisti, ki so še ostali, pogovarjali o ljudeh. »Ko bi le vedel, zakaj so ljudje tako strašni,« je rekel prvi. »Gotovo zato, ker imajo velikanske gobce in ostre zobe.«

»Le kakšne barve je njihov kožuh?« se je vprašal drugi. Te mlade lisičke namreč niso videle še nikogar razen svoje matere. Če jim ne bi povedala, da imajo različne živali različno obarvane kožuhe, bi mislile, da so vsi natanko takšni kot ona: z dolgo rdečkasto rumeno dlako, po zadnjem delu hrbta precej prepredeno s sivino, z belim grlom, trebuhom in konico repa ter črnimi uhlji po zunanji strani. Vendar so bile trdno prepričane, da nobena druga žival nima tako čudovitega repa kakor ona, saj se je vsaka dolga rdečkasta dlaka končevala s črno konico, na koncu repa pa se je bohotil prelep, povsem bel čop. To jim je pravzaprav povedala sama.

Ko se je mati naslednjič vrnila, so štirje otroci, ki so še čakali, zavpili: »Prosim, povej nam, kakšne barve je človekov kožuh!« Bila je razumna in preudarna lisica in je vedela, da je mnogo pomembneje obvarovati otroke, da jih kdo ne ujame, kakor pa takoj odgovoriti na vsa njihova vprašanja. Poleg tega je imela, ko so izrekli vprašanje do konca, enega mladička že v gobcu in ga ni hotela odložiti samo zato, da bi govorila. In tudi to je bilo prav, veste, kajti govoriš lahko kadar koli, delo pa je treba opraviti takrat, ko je čas zanj.

Ko so bili varno in udobno nameščeni v drugem brlogu, je legla, da bi jih podojila, in medtem ko so pili mleko, jim je pripovedovala o ljudeh. »Ljudje,« je rekla, »so najstrašnejše živali na svetu. Druge živali vas bodo pustile pri miru, če niso lačne, človek pa vas bo preganjal tudi s polnim trebuhom. Seveda imajo štiri noge — saj jih imajo vse živali —, a hodijo samo po dveh. S prednjima nogama prenašajo stvari. Mi jih nosimo v gobcu, vendar je bila edina reč, ki sem jo kdaj videla človeku v gobcu, kratka rjava paličica, ki je na enem koncu gorela. To se mi je zdelo silno neumno, saj je moral hočeš nočeš vdihavati dim, pustil pa je tudi, da je paličica dogorela, in nato ogenj vrgel proč. Sicer pa so ljudje neznansko neumne živali.«

Eden od malih rdečih lisjačkov je za hip nehal piti in rekel: »Nisi nam povedala, kakšne barve je njihov kožuh.« »Edino dlako, ki jo imajo,« je rekla mati lisica, »imajo na glavi. Navadno jim raste po vrhu glave in zadaj, nekaterim pa tudi malo po spodnjem delu obraza. Lahko je črna, rdeča, rjava, siva ali bela. Lisasta pa ni nikoli.«

Otroci bi radi vprašali še marsikaj, toda mati lisica ni jedla že od prejšnjega večera in mudilo se ji je na lov.

Nikoli ne bi mogli povedati vsega, kar se je pripetilo malim rdečim lisičkam. Velikokrat so se preselile iz enega brloga v drugega; naučile so se jesti meso, ki jim ga je prinašala mati, namesto da bi pile mleko iz njenega telesa, se skupaj podile pred vhodom v svoj dom, mati pa jih je medtem opazovala z gozdnega roba, pripravljena, da jih opozori, če bi zagledala prihajati ljudi ali pse.

Brloge je skopala sredi polja zato, ker se jim tam ljudje ali psi niso mogli neopazno prikrasti, kakor bi se lahko v gozdu, vendar jo je skrbelo, da se bodo otroci tako zatopili v igro, da bodo pozabili paziti. Večino dneva so prespali, ponoči pa so bili vedno budni. Ko so dovolj odrasli, so začeli sami hoditi na lov. Mati lisica jim je dala obilo dobrih nasvetov, potem pa se ni več menila zanje. Odtlej je dremala na prisojnem pobočju, zvita v prelepo mehko rdečkasto rumeno kepo, s košatim repom ovitim okoli telesa, da ji je grel tačke in senčil oči pred svetlobo.

Šest bratov in sester se je potem le redko videlo. Lisicam gre v življenju bolje, če živijo same, in seveda so si želele, da bi jim šlo dobro. Najstarejši brat je bil tisti lahkomiselni. Mati je zanj storila vse, kar je mogla, pa je bil še zmeraj lahkomiseln. Na pamet je znal vsa pravila, ki ga jih je naučila, a se jih ni držal. Pravila so bila takšna:

»Kadar le moreš, teci po trdih, suhih tleh. Na mehkih, mokrih tleh tvoje tačke pustijo več vonja in psi tam laže sledijo tvoji sledi.

»Nikoli ne pojdi nikamor, če nisi prepričan, da lahko prideš tudi ven. »Pazi, da bo tvoj rep suh. Lisjak z mokrim repom ne more dobro teči. »Če te preganjajo psi, skoči na leseno ograjo in teci po njej ali pa zabredi v potok in hodi po njem.

»Za hrano se bodi vedno pripravljen potruditi. Kar najdeš že pripravljeno in te kar čaka, utegne biti vaba v pasti. »Na lovu vedno hodi. Lisjak, ki teče v drncu, gre mimo tistega, kar bi moral najti.«

Nekaj časa si jih je vsak večer ponavljal, ko se je odpravljal na pot. Potem je tu in tam kak večer izpustil. Nato jih je ponavljal samo še takrat, kadar se je prejšnji dan česa prestrašil. Nazadnje jih je povsem nehal ponavljati. »Zdaj sem že odrasel lisjak,« si je rekel, »in takšne reči so dobre samo za otroke. Saj menda znam poskrbeti zase.«

Pogosto je hodil iskat hrano proti kmetiji, včasih grozdje, včasih zelenjavo, včasih pa kaj izdatnejšega. Collie ga je že večkrat pregnal, toda Collie se je staral in redil in med tekom mu je moral jezik viseti iz gobca, zato se je Rdečemu lisjaku vse skupaj zdelo le zabavno. V mesečini je lahkotno tekel, njegovo vitko telo je skoraj lebdelo nad tlemi, prelepi rep pa je držal iztegnjen naravnost za seboj. Kratke, vitke noge so bile močne in se niso zlahka utrudile, in dokler je imel suh rep, je brez težav ušel Collieju. Včasih si je nabral veliko prednost, nato pa sedel in ga počakal. Zasoplemu psu je zatem klical predrznosti in se pognal naprej šele, ko se ga je Colliejev smrček že skoraj dotaknil.

»Lep večer!« mu je nekoč rekel. »Upam, da ti nos služi bolje kakor noge.« To je bilo grdo od njega, veste, toda Collie je vedno ohranil mirno kri in je odvrnil samo: »Prav lepo se poti, hvala.« Tako je odgovoril zato, ker prav vlaga na pasjem smrčku omogoča psu, da voha in sledi vonjavam, za katere bitja s suhim nosom sploh ne vedo.

Nato je lisjak naredil dolg, lahkoten skok in spet odbrzel, Collie pa je moral leči, da bi prišel do sape. »Mislim,« je rekel, »da mi gre čuvanje ovac bolje od preganjanja lisjakov — in tudi precej lažje je.« Vendar Collie ni rad izgubljal in preostanek noči je prebedel ob misli, kako lepo bi bilo ujeti tega lisjaka. Vsake toliko je zaslišal Rdečega lisjaka lajati tam zunaj na polju in ob tem je od nestrpnosti trznil z repom.

Rdeči lisjak pa se je zdaj previdno bližal kmetiji in snoval, kako bi ujel purico. Vse popoldne je s svojega ležišča na pobočju opazoval jate puranov. Vsakič, ko je med dremežem odprl oči, jih je gledal, kako so hodili sem in tja po poljih, se oglašali drug drugemu z blagimi, tožečimi glasovi in pri vsakem koraku pozibavali glave naprej in nazaj. Če ne bi imel tako polnega trebuha, bi že takrat poskusil katerega ujeti. Sklenil je, da bo poskusil tisto noč, in odločil se je, da bi raje dobil tolsto svetlo purico kakor katero od njenih temnejših sester. Na to, da bi ujel starega purana, ni niti pomislil, saj je bil tako velik in močan in je bil videti tako srdit. Šele pred kratkim se je spet začel sprehajati s puranjimi materami in mladiči. Poleti niso imeli nič opraviti drug z drugim.

Ko je Rdeči lisjak prispel na kmečko dvorišče, jih je našel na prenočišču na spodnjih vejah jablane. Ob deblo je bila prislonjena dolga deska, da so se kokoši lahko povzpele nanjo. Kokoši so bile zdaj v kokošnjaku, deska pa je še vedno stala tam. Rdeči lisjak se je ozrl na vse strani. Noč je bila zvezdnata. Kmečka hiša je bila temna in tiha. Collieja ni bilo nikjer videti. Enkrat je zaslišal konja, ki je v spanju udaril s kopitom ob tla. Nato je spet vse utihnilo.

Rdeči lisjak se je tiho povzpel po poševni deski. Puran se je zganil. Rdeči lisjak je obstal z eno tačko v zraku. Ko je presodil, da puran trdno spi, je šel naprej. Puran se je spet zganil, drugi pa tudi. Rdeči lisjak je planil po tolsti svetli purici. Tudi ona je odskočila in z drugimi vred odletela visoko na vrh skednja. Rdeči lisjak je stekel po deski navzdol s petimi svetlorjavimi repnimi peresi v gobcu. Bil je silno jezen nase. »Če ne bi izgubljal časa z izbiranjem prav nje,« je rekel, »bi prav zlahka ujel katero od drugih.«

Plazil se je po sencah in preverjal, ali je hrup, ki so ga zagnali purani, prebudil kmeta ali Collieja. Hiša je bila tiha in temna. Collieja ni bilo doma. »Pogledal bom še h kokošnjaku,« je rekel Rdeči lisjak.

Počasi in previdno je stopal proti kokošnjaku. Velika vrata so bila zaprta in zapahnjena. Obšel ga je in stopil na perutninsko dvorišče. Tam je bila majhna odprtina, skozi katero je perutnina lahko hodila ven in noter. Rdečemu lisjaku se je uspelo splaziti skoznjo, vendar ne zlahka. Stiskala mu je telo in mečkala kožuh. Z zadnjima nogama se je moral zelo močno odrivati, da je sploh prišel skozi. Ko je bil notri, je potreboval nekaj časa, da je prišel do sape. »Še nikoli se nisem tlačil skozi kaj tako tesnega,« je tiho rekel, »ampak od nekdaj sem se znal splaziti skozi zelo majhno luknjo.«

Ugotovil je, da vsa perutnina prenočuje previsoko zanj. Morda bi lahko skočil in katero ujel, če bi bil kokošnjak večji, toda za enega njegovih imenitnih skokov ni bilo dovolj prostora. Šel je h gnezdom in tam našel veliko jajc. Strl jih je in pojedel. Iz kotičkov gobca so mu tekla v rumenih potočkih in mu vso dolgo dlako zlepila v lepljive pramene. Lahko si mislite, kako težko je jesti surova jajca iz lupine, če jih lahko držiš samo s tacami.

Eno jajce je bilo lahko in gladko. Močno je ugriznil vanj, da bi ga strl, in ko je počilo, je bilo votlo. V njem ni bilo niti kapljice česa užitnega, povrhu pa si je še malo porezal ustnico, tako da ga je bolelo, če je poskušal še kaj pojesti. Ko se je porezal, je poskočil in nekaj vzkliknil. Šanghajski petelin, ki ga je hrup prebudil, je rekel, da je zaklel: »Trnje in pasti!« Morda pa le ni bilo kaj tako grdega. Upajmo, da ne.

Šanghajski petelin je prebudil vso drugo perutnino. »Ne letajte s prečk!« je zaklical. »Ostanite, kjer ste! Ostanite, kjer ste! OSTANITE, KJER STE!« Drugi petelini so ponavljali »Kru-u-u-u«, kakor se oglašajo, kadar so v bližini jastrebi. Kokoši pa so kokodakale in kokodakale in kokodakale, dokler jim ni zmanjkalo sape. Ko so spet prišle do sape, so kokodakale naprej.

Rdeči lisjak je vedel, da je čas za odhod. Kmet bo gotovo slišal hrup. Skozi luknjo, po kateri je prišel noter, je pomolil glavo, se z zadnjima nogama odrival na vso moč in s prednjima grebel po tleh. Kožuh mu je mečkalo huje kot prej in tako tesno ga je stiskalo, da je komaj dihal. Saj je že noter komaj zlezel skozi luknjo, zdaj pa je imel v želodcu devet jajc, če ne štejemo tistega, kar mu je steklo iz kotičkov gobca, in je bil predebel, da bi se stlačil skoznjo.

Perutnina je videla, kaj se je zgodilo, in šlo ji je na smeh. Vse skupaj se ji je zdelo silno smešno, pa vendar bi ji bilo toliko ljubše, čim prej bi odšel. Rdeči lisjak je imel glavo zunaj in je videl, kako je v kmetovi sobi zasvetila luč. Nato je zaslišal odpiranje vrat in kmet je s svetilko v roki prišel proti kokošnjaku. Collie je pritekel izza hišnega vogala. Rdeči lisjak se je še zadnjič obupano napel, nato pa negibno obležal.

Ko ga je kmet prijel in mu okoli vratu zavezal vrv, ga je moral najprej potegniti nazaj v kokošnjak. Rdeči lisjak je bil čisto miren in krotek, kakršni so pripadniki njegovega rodu vselej, kadar jih ujamejo. Collie je poskakoval po zadnjih nogah in lajal na vse grlo. Perutnina je v svetlobi svetilke mežikala z okroglimi rumenimi očmi, kmetov hlapec pa je stekel po prazno kletko za piščance, da bi vanjo zaprli Rdečega lisjaka. Collie je bil navadno zelo vljuden, a ni pozabil, kako nesramen je bil Rdeči lisjak do njega, in zdaj se mu je ponudila imenitna priložnost, da mu vrne milo za drago.

»Dober večer!« je zalajal. »O, dober večer! Vesel sem, da si prišel. Nikar ne misli, da moraš že iti. Oprosti, ampak gobec ti je služil bolje kakor noge, kajne?«

Rdeči lisjak je zaprl oči in se delal, da ne sliši. Umazanija s tal kokošnjaka se mu je prilepila na z jajci zamazani kožuh in bil je videti prav klavrno. Zaprli so ga v kletko za piščance z lesenim dnom, da se ne bi mogel izkopati ven, on pa se je zvil v majhno kepo in si z repom zakril obraz. Collie se je še nekaj časa motal tam okoli, nato pa odšel spat. Ko ga ni bilo več, si je Rdeči lisjak očistil kožuh. »Tokrat so me ujeli,« je rekel, »a to se ne bo več ponovilo. Zdaj moram prežati na priložnost za pobeg. Gotovo bo prišla.«

In res je prišla. A to je že druga zgodba.