Waltey
Prva mreža malega pajka
025 THE LITTLE SPIDER'S FIRST WEB
Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson · Clara Dillingham PiersonO besedilu
Prva mreža malega pajka
- Vir
- Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson
- Avtor
- Clara Dillingham Pierson
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- English
- Čas branja
- 4 min branja
- Obseg
- 4 strani
- Naslov izvirnika
- 025 THE LITTLE SPIDER'S FIRST WEB
O izvirniku
Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson
Devetindevetdeset avtorskih zgodb o živalih na kmetiji, travniku, v gozdu, ob ribniku in ponoči. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson v jeziku English.
Besedilo
Prva mreža malega pajka
Prvo, česar se je spominjala naša mala Pajčica, je bilo to, da se je skupaj z množico drugih malih Pajčkov stiskala v drobceni rjavi hišici. Ta hišica ni imela oken in v njej je bilo zelo toplo, temno in zatohlo. Kadar je zapihal veter, so mali Pajčki slišali, kako šumi skozi bližnji gozd, in čutili, kako se njihova okrogla rjava hišica ziblje kakor zibelka. Pritrjena je bila na grm ob gozdnem robu, toda tega niso mogli vedeti, zato so se le zvijali in prerivali, jedli hrano, ki so jo našli v hišici, ter se spraševali, kaj vse to pomeni. Niti slutili niso, da je mati Pajkovka naredila rjavo hišico in vanjo spravila hrano za svoje pajčje mladičke, da bi jo jedli, ko se izležejo iz jajčec. Tudi jajčeca je položila vanjo, a mali Pajčki se niso spominjali časa, ko so zviti ležali v njih. Niso vedeli, kaj je bilo prej in kaj jih še čaka — mislili so, da je vse življenje le jesti, se zvijati in spati. Vidite, še veliko so se morali naučiti.
Nekega jutra so mali Pajčki ugotovili, da je hrane zmanjkalo, in so se prerivali ter kobacali bolj kot kdaj prej, saj so bili lačni in so hoteli še jesti. Nihče ni vedel, kaj natanko se je zgodilo, toda nenadoma je postalo svetlo in nekaj jih je padlo iz hišice. Vsi drugi so se skobacali za njimi in tam so obstali, mežikali v bleščečem soncu in čutili rahlo vrtoglavico, saj so stali na majavi mreži iz srebrnkastih niti.
Prav tedaj se je mreža začela še močneje tresti in nanjo je pritekla velika, prelepa mati Pajkovka. Oblečena je bila v črn in rumen žamet, njenih osem oči pa se je lesketalo in bleščalo v sončni svetlobi. O tako čudovitem bitju se jim ni nikoli niti sanjalo.
»No, otroci moji,« je vzkliknila, »vem, da ste gotovo lačni, in zajtrk vas že čaka.« Takoj so začeli jesti, mati Pajkovka pa jim je pripovedovala marsikaj o travniku in gozdu ter jim rekla, naj se igrajo, medtem ko bo ona delala in jim priskrbela hrano. Očeta Pajka, ki bi ji pomagal, ni bilo, in kot je sama rekla: »Otroci, ki rastejo, potrebujejo veliko dobre, preproste hrane.«
Lahko si mislite, kako lepo so se imeli mali Pajčki. Bilo jih je sto sedemdeset, zato niso utegnili postati osamljeni, niti kadar mame ni bilo doma. Tako so živeli kar nekaj časa in bili vsak dan večji in močnejši. Nekega jutra je mati Pajkovka rekla svoji največji hčerki: »Zdaj si že dovolj stara, da začneš delati, in naučila te bom plesti mrežo.«
Mala Pajčica se je kmalu naučila vleči srebrnkaste niti iz žepka v svojem telesu, kjer so nastajale in bile spravljene, in prav kmalu je eno na obeh koncih pritrdila na veje grma. Nato ji je mama naročila, naj se sprehodi do sredine svojega nitastega mostu ter sprede in pritrdi še dve niti, tako da je vse skupaj spominjalo na svetleč križ. Ko je bilo to opravljeno, ji je mama pokazala nekaj podobnega glavničku, kar je del pajčje noge, in jo naučila meriti ter napenjati nove niti iz sredine križa, dokler niso bile videti kakor napere kolesa.
Mala Pajčica je že povsem izgubila pogum in je rekla: »Naj dokončam kdaj drugič; zdaj sem že utrujena od dela.« Mati Pajkovka ji je odgovorila: »Ne, nočem imeti lenega otroka.«
Mala je rekla: »Nikoli mi ne bo uspelo, vem, da mi ne bo.« »No,« je rekla mama, »zdaj te bom pa morala po pajčje ošteti. Bila si prav tako lena, kakor so po besedah Drevesnega žabca včasih fantki in deklice. Bil je tam zgoraj pri kmečki hiši in pravi, da je tam videl otroke, ki ne marajo delati. Prebivalci travnika sprva skoraj niso mogli verjeti čemu takemu. Pravi, da so bili ti otroci čemerni in nesrečni, in nič čudnega! Lenuhi niso nikoli srečni. Poskusi dokončati mrežo, pa boš videla, ali nimam prav. Zdaj nisi več dojenček in moraš delati ter si sama priskrbeti hrano.«
Tako je mala Pajčica v mreži spletla kroge iz niti in te niti naredila lepljive, kakor storijo vsi skrbni pajki. Pojedla je proste konce in koščke, ki so ji ostali, da bi jih prihranila za drugič, in ko je bila mreža končana, je bila tako nežna in popolna, da so se njeni bratci in sestrice zgrnili okoli nje ter vzklikali: »O! O! O! Kako lepo!« Nato so prosili mamo, naj nauči še njih. Mala tkalka mreže je bila srečnejša kot kdaj prej in mama je začela učiti še druge otroke. Toda naučiti sto sedemdeset otrok traja zelo dolgo.
Izvirnik
025 THE LITTLE SPIDER'S FIRST WEB
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
The first thing our little Spider remembered was being crowded with a lot of other little Spiders in a tiny brown house. This tiny house had no windows, and was very warm and dark and stuffy. When the wind blew, the little Spiders would hear it rushing through the forest near by, and would feel their round brown house swinging like a cradle. It was fastened to a bush by the edge of the forest, but they could not know that, so they just wiggled and pushed and ate the food that they found in the house, and wondered what it all meant. They didn't even guess that a mother Spider had made the brown house and put the food in it for her Spider babies to eat when they came out of their eggs. She had put the eggs in, too, but the little Spiders didn't remember the time when they lay curled up in the eggs. They didn't know what had been nor what was to be--they thought that to eat and wiggle and sleep was all of life. You see they had much to learn.
One morning the little Spiders found that the food was all gone, and they pushed and scrambled harder than ever, because they were hungry and wanted more. Exactly what happened nobody knew, but suddenly it grew light, and some of them fell out of the house. All the rest scrambled after, and there they stood, winking and blinking in the bright sunshine, and feeling a little bit dizzy, because they were on a shaky web made of silvery ropes.
Just then the web began to shake even more, and a beautiful great mother Spider ran out on it. She was dressed in black and yellow velvet, and her eight eyes glistened and gleamed in the sunlight. They had never dreamed of such a wonderful creature.
"Well, my children," she exclaimed, "I know you must be hungry, and I have breakfast all ready for you." So they began eating at once, and the mother Spider told them many things about the meadow and the forest, and said they must amuse themselves while she worked to get food for them. There was no father Spider to help her, and, as she said, "Growing children must have plenty of good plain food."
You can just fancy what a good time the baby Spiders had. There were a hundred and seventy of them, so they had no chance to grow lonely, even when their mother was away. They lived in this way for quite a while, and grew bigger and stronger every day. One morning the mother Spider said to her biggest daughter, "You are quite old enough to work now, and I will teach you to spin your web."
The little Spider soon learned to draw out the silvery ropes from the pocket in her body where they were made and kept, and very soon she had one fastened at both ends to branches of the bush. Then her mother made her walk out to the middle of her rope bridge, and spin and fasten two more, so that it looked like a shining cross. After that was done, the mother showed her something like a comb, which is part of a Spider's foot, and taught her how to measure, and put more ropes out from the middle of the cross, until it looked like the spokes of a wheel.
The little Spider got much discouraged, and said, "Let me finish it some other time; I am tired of working now."
The mother Spider answered, "No, I cannot have a lazy child."
The little one said, "I can't ever do it, I know I can't."
"Now," said the mother, "I shall have to give you a Spider scolding. You have acted as lazy as the Tree Frog says boys and girls sometimes do. He has been up near the farm-house, and says that he has seen there children who do not like to work. The meadow people could hardly believe such a thing at first. He says they were cross and unhappy children, and no wonder! Lazy people are never happy. You try to finish the web, and see if I am not right. You are not a baby now, and you must work and get your own food."
So the little Spider spun the circles of rope in the web, and made these ropes sticky, as all careful spiders do. She ate the loose ends and pieces that were left over, to save them for another time, and when it was done, it was so fine and perfect that her brothers and sisters crowded around, saying, "Oh! oh! oh! how beautiful!" and asked the mother to teach them. The little web-spinner was happier than she had ever been before, and the mother began to teach her other children. But it takes a long time to teach a hundred and seventy children.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Mlada taščica, ki se je bala leteti
Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson · 8 min branja
3 skupnih tagov
Zgodba o otoku lokvanjevih listov
Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson · 6 min branja
3 skupnih tagov
087 THE NAUGHTY RACCOON CHILDREN
Živalske zgodbe Clare Dillingham Pierson · 10 min branja
3 skupnih tagov
Otrok, ki je jedel drobovino
Ezopove basni · 1 min branja
3 skupnih tagov