Prevod
Gabrielle de St. Pierre, hči poveljnika utrdbe Le Boeuf, današnjega Waterforda v Pensilvaniji, ki so jo Francozi postavili ob reki Ohio, je bila po rojstvu in vzgoji Parižanka, po lastni izbiri pa Američanka, saj je na tem samotnem obmejnem ozemlju uživala prav tolikšno svobodo kakor rdečelični mešanci z velikimi rokami in je bila pri svojih igrah divja kakor Indijanka. Ko se je nekega dne vračala z lova, je zagledala tri može, ki so se bližali po stezi, in ker je bilo takoj jasno, da niso Francozi, je njen vodnik položil puščico na tetivo in jo izstrelil; toda Gabrielle je bila prav tako hitra kakor on, saj je udarila po puščici v trenutku, ko je zapuščala lok, in ta se je neškodljivo zapičila v bukev ter zatrepetala. Mlajši izmed prihajajočih mož — bil je Harry Fairfax iz Virginije — je rekel svojemu vodji: »Spet si ušel smrti, George. Nebesa so poslala enega svojih angelov, da je odvrnil ta strel.«
Washington, kajti to je bil on, je lahkotno odgovoril, in ker ni bilo več nobenih sovražnih dejanj, so prišleki nadaljevali pot do utrdbe, kjer jih je St. Pierre prisrčno sprejel, čeprav je vedel, da so prišli v imenu Angležev zahtevati njegovo ozemlje in pozvati Francoze, naj se umaknejo proti jugozahodu. Dnevi, ki so jih prebili v jalovih pogajanjih, so za Fairfaxa minili vse prehitro, saj se je zaljubil v Gabrielle. V zaroko ni hotela privoliti, dokler čas ne bi preizkusil njegove ljubezni, vendar mu je v znamenje prijateljstva podarila kamnit prstan indijanske izdelave, v zameno pa prejela prstan, ki ga je nekoč nosila Fairfaxova mati.
Po vrnitvi diplomatov so Angleži sklenili svojo zahtevo uveljaviti z orožjem in Fairfax je bil med prvimi, ki so jih poslali na bojišče.
Na začetku vojaškega pohoda se je njegova četa spopadla s sovražnikom blizu reke Ohio in v vročici boja je utegnil opaziti nenavadno ravnanje enega izmed francoskih častnikov, komaj doraslega mladeniča, ter se mu začuditi: zdelo se je, da mu je bolj do tega, da bi zadržal streljanje svojih mož, kakor da bi si v boju pridobil kakršno koli prednost. Kmalu so Francozi popustili in Angleži so se z zmagoslavnimi vzkliki pognali naprej, da bi zavzeli bojišče, pri čemer so bolj surovi med njimi nemudoma začeli ropati ranjence. Ob kriku, ki je prosil za milost, je Fairfax planil tja, od koder je prihajal, odrinil roparskega vojaka in se sklonil nad drobno postavo, ki je ležala iztegnjena na tleh: nad mladega častnika, čigar nenavadno ravnanje ga je tako presenetilo. Že naslednji hip je na eni od vitkih rok prepoznal materin prstan. Bila je Gabrielle. Njen oče je padel v boju, ona pa je rešila svojega ljubega.
Čez čas je z zaročencem odšla na njegov dom v Williamsburg v Virginiji in postala gospodarica Fairfaxove graščine. Toda Angležev kot naroda ni nikoli marala in ko sta jo v poznejših letih njena krepka sinova prosila za dovoljenje, da se pridružita kontinentalni vojski, je rada privolila.
