Prevod

Leta 1786 je v North Bendu v Ohiu, blizu sotočja rek Miami in Ohio, stala majhna stavba, nad katero je plapolala zastava z zvezdami in progami. Bila je ena izmed utrjenih postojank, zgrajenih za varovanje izkrčenih zemljišč med prihajanjem naseljencev, vendar je bila prej trgovska postaja kakor utrdba, saj je bila vlada do rdečekožcev miroljubna. Francozi iz doline Misisipija pa se niso mogli sprijazniti s širjenjem oblasti saškega ljudstva, prav tako pa so Angleži v Kanadi zavidali blaginjo pokrajin, ki so jih šele pred kratkim izgubili. Ko se je razvedelo, da nameravajo Združene države s Šavniji skleniti pogodbo, so imeli tako Francozi kakor Angleži med njimi svoje odposlance.

Bilo je tisto blago vreme, ki se za nekaj časa vrne v oktobru, ko Cantantowit iz svojega domovanja na jugozahodu blagoslovi deželo z razkošnimi barvami, otožnimi vonjavami razkrajanja, nežnimi sapicami in mehko svetlobo — čas za mir; toda posadka v utrdbi se je zavedala, da je položaj negotov. Šavniji so se utaborili okoli njih in zrak sta polnila rezgetanje njihovih ponijev in lajež njihovih psov. Spustiti jih v utrdbo bi pomenilo izzvati pokol; pustiti jih zunaj, potem ko so jih sami povabili, pa napovedati vojno.

Polkovnik George Rogers Clarke iz Virginije, ki je poveljeval posadki, se je posmehoval strahu svojih mož in ni hotel prisluhniti njihovim prošnjam, naj srečanje odloži ali ga prestavi drugam. Ob dogovorjeni uri so odprli vrata in Indijanci so vstopili. Po ustaljenem obredu so pokadili pipo miru, vendar so bili rdečekožci čemerni in predrzni ter so očitno iskali povod za prepir. Clarke je pojasnil, da si belci želijo le miru, in pozval modrece, naj spregovorijo v imenu svojega plemena. Krepak poglavar je vstal, prezirljivo ošinil častnika in njegovo malo stražo ter z dolgimi koraki stopil do mize, za katero je sedel Clarke, in nanjo vrgel dva pasova iz vampuma — pas miru in pas vojne. »Ponujamo vam ta pasova,« je dejal. »Veste, kaj pomenita. Vzemite tistega, ki vam je ljubši.«

To je bila namerna žalitev in odkrito kljubovanje. Obe strani sta to vedeli in mnogi možje so zadrževali dih. Clarke je brezskrbno dvignil pas vojne s konico svoje palice in ga zalučal med zbrane poglavarje. Vsi v prostoru so planili na noge in zgrabili za orožje. Tedaj je Clarke s strogostjo, ki je mejila že na divjost, z ukazovalno kretnjo pokazal proti vratom in zaklical: »Psi, poberite se!«

Njegova prisebnost in navidezna samozavest sta Indijancem preprečili, da bi uresničili svoje zle namene, saj sta jih prepričali, da ima v bližini čete, s katerimi se niso bili pripravljeni spopasti. Z njegovo močjo in premetenostjo so že imeli grenke izkušnje, zato so v strahu, da jim je nastavil past, v zmedi pobegnili. Kmalu zatem je bila pogodba potrjena.