Prevod

Ko se je novi prvi pehotni polk Združenih držav na poti v garnizijo v Vincennesu ustavil v Marietti v Ohiu, so njegovi častniki tam za nekaj časa ustvarili prav vesel mali dvor. Mladi major Hamtramck — Indijanci so ga zaradi sključenih ramen zaničljivo imenovali »žaba na konju« — je še posebej užival v družbi Marianne Navarre, ki je bila gostja v hiši generala Arthurja St. Claira; toda stari general te naklonjenosti ni odobraval, saj je upal, da se bo z majorjem omožila njegova hči. Louisa pa je hrepenela po svobodi gozdov. Bila je spretna jezdeka in lovka, do Indijancev pa je gojila romantično naklonjenost.

Ko se je Joseph Brandt (Thayendanegea) s svojo strah zbujajočo četo utaboril blizu mesta, je prav ona — brez očetove vednosti in preoblečena v indijansko dekle — odnesla sporočilo, ki je bilo zaupano nekemu vojaku in je pleme vabilo, naj pošlje predstavnike na mirovni posvet v trdnjavo. Louisa in Brandt sta se nekaj let prej spoznala v Philadelphii, kjer sta oba študirala, in on se je ponovnega srečanja z njo razveselil, saj svoje naklonjenosti do nje ni nikoli skrival; spričo poguma, ki ga je pokazala, ko je tako prijezdila v sovražni tabor, pa je njegova naklonjenost prerasla v občudovanje. Ko je predala sporočilo, je rekla: »Plemeniti bojevnik, tvegala sem življenje, da bi se lahko srečala z vami. Nekoga morate poslati z menoj nazaj.« Brandt je odgovoril: »Spodobi se, da tako pogumno dekle varujem jaz sam,« in z njo odjezdil skozi stražarske vrste, pred očmi začudenih in nejevoljnih ljudi, naravnost do generalovih vrat. Kmalu zatem je Brandt uradno zaprosil za roko tega drznega dekleta, toda trmasti general o tem ni hotel niti slišati. Trdno je sklenil, da mora ljubiti majorja Hamtramcka, in ji to povedal tako glasno, da so njegove besede dosegle tudi Marianne, ki je sedela v svoji sobi in brala. Razkritje generalovih želja jo je globoko prizadelo; ker je dvomila, ali ji je bil major zvest, in se obenem bala, da bi jo imeli za vsiljivko, si je izmislila izgovor, da se je čim prej vrnila domov v Detroit, svojemu ljubemu pa ni pustila niti slovesa.

Nedolgo zatem je med naseljenci in Indijanci izbruhnila vojna, saj je Brandt zdaj poleg zamere svojega ljudstva hotel potešiti še osebno zamero; ko pa je premagal St. Claira, mu je vendarle prizanesel z življenjem v upanju, da bo general njegovo velikodušnost poplačal tako, da mu bo prepustil svojo hčer. Vsekakor je sklenil, da je »žaba na konju«, ki jo je imel za svojega tekmeca, ne sme dobiti. Ubogi major, ki mu za Louiso ni bilo prav nič mar in si ni znal razložiti Marianninega bega, je žaloval za njo, dokler se ni razširila govorica, da se je poročila; tedaj si je tudi sam, prav toliko iz kljubovanja kakor iz ljubezni, vzel ženo. Ko je bil že nekaj časa vdovec, je znova srečal Marianne in izvedel, da je še vedno neporočena. Spet ji je začel vneto dvoriti, toda njena ljubezen do njega je ugasnila, ko je izvedela za njegovo poroko. Pretvarjal se je, da ga to drugo razočaranje ne prizadene, in rekel: »Ker ne morem biti združen z vami v življenju, vam bom blizu v smrti.«

»Vojak ne more izbirati, kje bo umrl,« mu je odgovorila. »Nič zato. Počival bom v senci vašega groba.« In naneslo je tako, da sta bila v Detroitu res pokopana drug blizu drugega. Tako sta neumnost in trmoglavost generala St. Claira, ki je menil, da lahko mladim zapove, koga naj ljubijo, uničili srečo štirih ljudi in zanetili vojno.