Prevod

Andover v New Jerseyju je bil v časih pred revolucijo ljubek in tih kraj — še danes ni bučno velemesto — in ker je ponujal le malo priložnosti za družabno življenje, so se ljudje več zbirali po točilnicah in popili več flipa, kot bi bilo prav. Med tistimi, ki se niso branili krepčilne kupice, so bili tudi trije dobri pajdaši, Bailey, Hill in Evans, kmetje iz okolice. Krčma jim je bila ljubša od cerkve, pa tudi cerkveni ljudje jih, po pravici povedano, niso posebno marali, saj so jih sumili, da gojijo najbolj prepovedane krivoverske nazore. Ko so nekoč ob kozarcih razpravljali o verskih vprašanjih, je eden izmed njih iz objestnosti predlagal, naj se tisti, ki bo prvi umrl, vrne iz groba in se pokaže drugima dvema — če bo le mogel — ter tako razreši vprašanje, ali obstaja posmrtno življenje.

Kmalu po tem dogovoru — kajti vsi trije so soglašali — je Hill zapustil ta svet. Prijatelja sta ga pogrešala, zlasti v krčmi, vendar nista pričakovala, da jima bo skušal kakor koli izkazati posebno naklonjenost, ki jo je čutil do svojih starih pajdašev. Minilo je nekaj tednov, a nobenega znamenja ni bilo, in preživela prijatelja sta med počasnim vračanjem domov v hišo, kjer sta oba živela, že vse redkeje mislila in govorila o pokojniku. Neke noči pa je hišo predramil strašen krik. Bailey je prižgal luč in pohitel k prijateljevi postelji. Našel ga je smrtno bledega; oklepal se je prsi, kakor da ga muči bolečina. »Bil je tukaj!« je zasopel Evans. »Še pravkar je stal tukaj.«

»Kdo?« je vprašal Bailey in po hrbtenici ga je spreletel srh. »Hill! Stal je tam, kjer si zdaj ti, in se me dotaknil z roko, ki je bila tako mrzla — mrzla —« Evans se je silovito stresel. Ko mu je Bailey odgrnil srajčni ovratnik, se je na koži ob rami pokazal odtis roke: bela roka, ki ji je manjkal en prst. Hill je bil izgubil prst. Po tisti noči sta redkeje zahajala v krčme, kajti Evans je znamenje tistega prikazenskega obiska nosil na telesu, dokler ni tudi sam odšel razvozlat velike skrivnosti.