Prevod

Nekaj velikih ladij so poslali daleč na sever, proti severnemu tečaju, da bi tam odkrili, kje se kopno konča in se začne morje, ter preizkusili, kako daleč lahko prodre človek. Že leta in leta so plule tod med meglo in ledom ter prestajale hude tegobe; zdaj se je začela zima, sonce je zašlo; mnogo, mnogo tednov se bo tu zlilo v eno samo dolgo noč; vse naokrog je bilo eno samo ledeno prostranstvo; vsaka ladja je bila trdno privezana nanj; sneg je ležal visoko in iz samega snega so sezidali hiše v obliki panjev, nekatere velike kakor naše starodavne grobne gomile, druge komaj tolikšne, da so lahko sprejele dva ali štiri može; vendar ni bilo temno, severni sij je žarel rdeče in modro, bil je kakor večen, veličasten ognjemet in sneg se je svetil, noč je bila tu en sam dolg, žareč somrak; ob najsvetlejših urah so prihajale trume domačinov, nenavadnih na pogled v svojih kosmatih kožuhih in na saneh, sestavljenih iz kosov ledu; prinašali so velike kupe kož in z njimi so tla snežnih hiš dobila tople preproge; kože so postale odeje in pernice, s katerimi so si mornarji postlali pod snežno kupolo, medtem ko je zunaj prasketalo od mraza, kakršnega pri nas ne poznamo niti v najhujši zimi. Pri nas so bili še jesenski dnevi in tam zgoraj so mislili nanje; spominjali so se sončnih žarkov doma in rdečerumenega listja, ki je viselo na drevesih. Ura je kazala, da je večer in čas za spanje, in v eni od snežnih hiš sta dva moža že legla k počitku; mlajši je imel s seboj svoj najljubši, najdragocenejši zaklad od doma, ki mu ga je pred odhodom dala babica: Sveto pismo. Vsako noč mu je ležalo pod vzglavjem, že od otroških let je vedel, kaj piše v njem; vsak dan je prebral odlomek in na ležišču so mu pogosto prihajale na misel svete besede, ki so ga tako tolažile: »Če bi si nadel peruti jutranje zarje, če bi prebival ob skrajnem morju, bi me tudi tam vodil in me trdno držal s svojo desnico!« In ob teh besedah resnice in v veri je zaprl oči; prišel je spanec in prišle so sanje, razodetje duha v Bogu; duša je živela, medtem ko je telo počivalo; čutil je to, bilo je kakor napevi starih, ljubih, znanih pesmi; tako blag, tako poletno topel dih ga je objel in s svojega ležišča je videl, kako se nad njim nekaj sveti, kakor da bi snežno kupolo od zunaj prežarjala svetloba; dvignil je glavo: tista bleščeča belina ni bila ne stena ne strop, temveč velika krila, ki so rasla angelu iz ramen, in ozrl se je v njegov mili, sijoči obraz. Iz listov Svetega pisma, kakor iz lilijine čaše, se je dvignil angel, široko razprostrl roke in stene snežne koče so se okoli njiju sesedle kakor lahka, prosojna koprena megle; naokrog so se razprostirala domača zelena polja in griči z rdečerjavimi gozdovi v mirni sončni svetlobi čudovitega jesenskega dne; štorkljino gnezdo je bilo prazno, a na divji jablani so še visela jabolka, čeprav je listje že odpadlo; rdeči šipkovi plodovi so se svetili in škorec je žvižgal v zeleni kletkici nad oknom kmečke hiše, kjer je bil njegov pravi dom; škorec je žvižgal, kakor so ga naučili, in babica je okoli kletke obešala kurjo češnjico, kakor je to vselej počel njen vnuk; in kovačeva hči, tako mlada in tako lepa, je stala ob vodnjaku in vlekla vodo iz njega, pokimala babici, babica pa ji je pomahala in pokazala pismo iz daljnih krajev; prav tisto jutro je prispelo iz mrzlih dežel, od daleč na severu, od samega severnega tečaja, kjer je bil njen vnuk — v Božjih rokah. In smejali sta se in jokali, on pa je pod ledom in snegom, tam v svetu duha, pod angelovimi krili vse to videl in slišal ter se smejal z njima in jokal z njima. In iz pisma sta na glas prebrali tudi besede Svetega pisma: »Ob skrajnem morju me bo njegova desnica trdno držala!« Kakor prelepa hvalnica je to zvenelo naokrog in angel je pustil, da so njegova krila kakor tančica objela spečega — sanj je bilo konec — v snežni hiši je bilo temno, a Sveto pismo mu je ležalo pod glavo, vera in upanje pa sta bila v njegovem srcu. Bog je bil z njim in dom je bil z njim — »ob skrajnem morju!«