Prevod
Na griču je stal mlin na veter, ponosen na pogled in ponosen tudi sam nase. »Prav nič nisem ponosen!« je govoril. »Sem pa zelo razsvetljen, zunaj in znotraj. Sonce in luno imam za zunanjo rabo, pa tudi za notranjo, poleg tega pa še stearinske sveče, svetilko na ribje olje in lojene svečke; mirno lahko rečem, da sem razsvetljen. Misleče bitje sem in tako lepo raščen, da me je veselje pogledati. V prsih imam dober mlinski kamen, imam štiri krila in ta mi sedijo vrh glave, tik pod klobukom; ptice imajo samo dve krili in še ti morajo nositi na hrbtu. Po rodu sem Holandec, to se vidi že po moji obliki; leteči Holandec! Tega prištevajo med nadnaravna bitja, vem, jaz pa sem vendar povsem naraven. Okrog trebuha imam galerijo, v spodnjem delu pa stanovanje; tam prebivajo moje misli. Mojo najmočnejšo misel, tisto, ki vodi in gospoduje, druge misli imenujejo mož v mlinu. Ve, kaj hoče, stoji visoko nad moko in zdrobom, a ima tudi svojo družico, ki ji pravijo mamica; ona je moje dobro srce. Ne teka brez glave naokrog, tudi ona ve, kaj hoče, in ve, kaj zmore; blaga je kakor sapica in močna kakor veter. Zna lepo pregovarjati in doseči svoje. Ona je moja mehka plat, očka pa moja trda; dva sta in vendar eno, tudi drug drugemu pravita ‘moja polovica’. Imata tudi otročaje: drobne misli, ki lahko zrastejo. Ti malčki zganjajo tak direndaj! Zadnjič sem v svoji zamišljenosti naročil ‘očku’ in njegovim pomočnikom, naj pregledajo mlinski kamen in kolesje v mojih prsih, ker sem hotel vedeti, kaj je narobe, saj je bilo nekaj narobe v meni in človek mora preiskati samega sebe; takrat so malčki zagnali strašanski hrup, ki se prav nič ne spodobi za nekoga, ki kakor jaz stoji visoko na griču. Ne smeš pozabiti, da si vsem na očeh: tudi ugled je neke vrste razsvetljava. A hotel sem povedati, da so malčki zagnali strašanski hrup! Najmanjši mi je švignil naravnost v klobuk in začel prepevati, da me je kar žgečkalo. Drobne misli lahko zrastejo, to sem že občutil, prihajajo pa misli tudi od zunaj, in te niso čisto mojega rodu, saj nikjer, do koder mi seže pogled, ne vidim nikogar svojega rodu, nikogar razen sebe. A tudi hiše brez kril, v katerih ni slišati mlinskega kamna, imajo misli; te prihajajo k mojim mislim in se z njimi zaročajo, kakor temu pravijo. Čudno, res, marsikaj je čudno. Nekaj me je obšlo ali se naselilo v meni; nekaj se je spremenilo v mlinskem mehanizmu, kakor da bi očka zamenjal svojo polovico, dobil še blažjo naravo, še ljubeznivejšo družico, tako mlado in dobro, pa vendar isto, le da sčasoma postaja nežnejša in boljša. Vsa grenkoba je izpuhtela; vse skupaj je zelo prijetno. Dnevi odhajajo in dnevi prihajajo, zmeraj naprej, proti jasnini in veselju, potem pa, da, tako je bilo izrečeno in zapisano, pride dan, ko bo z menoj konec, pa vendar nikakor ne bo konec! Podreti me morajo, da se dvignem nov in boljši, nehati moram obstajati, pa vendar še naprej biti! Postati čisto drug in vendar ostati isti! To težko razumem, pa naj bom še tako razsvetljen od sonca, lune, stearina, ribjega olja in loja! Moje staro tramovje in zidovje se mora znova dvigniti iz ruševin. Upam, da bom obdržal stare misli: očka v mlinu, mamico, velike in male, družino, kakor pravim vsem skupaj, eno in vendar tako številno, vso druščino misli, kajti brez nje ne morem! In tudi jaz moram ostati jaz, z mlinskim kamnom v prsih, s krili na glavi in balkonom okrog trebuha, sicer se ne bom mogel prepoznati, pa tudi drugi me ne bodo prepoznali in rekli: glej, tam je vendar mlin na griču, ponosen na pogled, pa vendar prav nič ponosen!«
Tako je govoril mlin; povedal je še marsikaj, a to je bilo najpomembnejše. In dnevi so prihajali in dnevi so odhajali, dokler ni prišel poslednji. V mlinu je izbruhnil požar; plameni so se dvignili, švigali ven in noter, lizali tramove in deske ter jih požirali. Mlin se je zrušil in za njim je ostal le kup pepela; dim se je podil nad pogoriščem in veter ga je odnašal.
Vse živo, kar je bilo v mlinu, je ostalo živo; v tem dogodku se mu ni nič zgodilo, še na boljšem je bilo. Mlinarjeva družina, ena duša, mnogo misli in vendar le ena, si je postavila nov, lep mlin, s katerim je bila lahko zadovoljna. Bil je povsem podoben staremu in ljudje so govorili: glej, tam vendar stoji mlin na griču, ponosen na pogled! Toda ta je bil bolje urejen, bolj v skladu s časom, kajti vse gre naprej. Staro tramovje, ki so ga razjedli črvi in trohnoba, je ležalo v prahu in pepelu; tisto mlinsko telo ni vstalo, kakor je mlin verjel, da bo. Besede je vzel dobesedno, vsega pa vendar ne smemo jemati dobesedno!
