Prevod

Saj gotovo poznaš povečevalno steklo, tisto okroglo stekelce, podobno steklu v očalih, ki vse poveča stokrat? Če ga podržiš pred očesom in pogledaš kapljico vode iz ribnika, vidiš več kot tisoč čudnih živalic, ki jih sicer v vodi nikoli ne opaziš, vendar so tam in zares živijo. Videti je skoraj kakor poln krožnik kozic, ki skačejo druga med drugo, in tako požrešne so, da druga drugi trgajo roke in noge, konce in robove, pa so vendar vesele in zadovoljne, vsaka po svoje.

Nekoč je živel star mož, ki so mu vsi pravili Krible-Krable, saj mu je bilo tako ime. Iz vsake stvari je hotel izvleči najboljše, in kadar nikakor ni šlo, si je pomagal s čarovnijo.

Nekega dne je sedel, držal povečevalno steklo pred očesom in opazoval kapljico vode, zajeto iz lužice v jarku. Ojoj, kako je v njej vse gomazelo in mrgolelo! Vseh tisoč drobnih živalic je poskakovalo in skakalo, se vleklo med seboj in žrlo druga drugo.

»Saj to je vendar ogabno!« je rekel stari Krible-Krable. »Ali jih ni mogoče pripraviti do tega, da bi živele v miru in vsaka skrbela zase!« Tuhtal je in tuhtal, a ni šlo, zato je moral poseči po čarovniji. »Malo jih moram obarvati, da jih bom razločneje videl!« je rekel in v kapljico vode kanil nekaj, kar je bilo videti kakor kapljica rdečega vina, a je bila čarovniška kri, najimenitnejše vrste, za dva skilinga; in vse čudne živalice so postale po vsem telesu rožnato rdeče, da je bilo videti kakor celo mesto golih divjakov.

»Kaj pa imaš tam?« je vprašal drug star čarovnik, ki ni imel imena, in prav v tem je bila njegova imenitnost. »Če uganeš, kaj je,« je rekel Krible-Krable, »ti bom to podaril; vendar ni lahko dognati, če ne veš!«

In čarovnik brez imena je pogledal skozi povečevalno steklo. Res je bilo videti kakor celo mesto, v katerem so vsi ljudje tekali naokrog brez obleke! Bilo je grozljivo, še grozljiveje pa je bilo gledati, kako so drug drugega suvali in odrivali, kako so se ščipali in cukali, grizli drug drugega in vlekli na plan. Kar je bilo spodaj, je moralo na vrh, in kar je bilo na vrhu, je moralo dol! »Poglej! Poglej! Njegova noga je daljša od moje! Baf! Stran z njo! Tam je nekdo, ki ima za ušesom majhno bulico, čisto nedolžno bulico, pa ga muči, zato naj ga muči še bolj!« In kljuvali so vanjo, ga vlekli in ga požrli zaradi tiste drobne bulice. Nekdo je sedel čisto pri miru kakor mlada devica in si želel le miru in pokoja, pa je morala tudi devica na plan; vlekli so jo, trgali in jo požrli!

»To je nadvse zabavno!« je rekel čarovnik. »Kaj pa misliš, da je to?« je vprašal Krible-Krable. »Ali lahko uganeš?« »Saj je očitno!« je rekel drugi. »To je vendar København ali kako drugo veliko mesto, saj so si vsa podobna. Veliko mesto je!«

»To je voda iz jarka!« je rekel Krible-Krable.