Prevod

Nedaleč od doma Zajcev je bil še en rov, v katerem je živel Svizec, in sosedje so si bili zelo naklonjeni. Radi so imeli enako hrano, in ker je je bilo za vse dovolj, so pogosto skupaj kaj glodali ob gozdnem robu. Zajčki so ga imeli radi in so radi poslušali njegove zgodbe. Nekoč se je največji zajček nečesa prestrašil in pomotoma smuknil v Svižčev rov; tako se je med njima začelo veliko prijateljstvo.

Bila sta prav nenavaden par, kajti Zajček je bil majhen, uren in ljubek, Svizec pa je bil s svojim čokatim telesom, poraslim z gostim rdečkastim kožuhom, široko, ploščato glavo in kratkimi nogami precej neroden možic. Resda je znal hitro izginiti z obličja zemlje, če je bilo treba, a nikoli ni tekal naokrog in od samega veselja brcal z zadnjimi nogami kakor Zajci. Za kaj takega je bil preveč dostojanstven. Izhajal je iz starega rodu in še se je spominjal svojega deda. Le malo gozdnih prebivalcev je to lahko reklo zase; zato se seveda ni mogel razposajeno poditi kakor njegovi sosedje.

Morda bi se Svizec bolj zabaval, če ne bi pripadal tako staremu rodu. Vendar mu je misel, da se še spominja svojega deda, zbujala veliko zadovoljstvo in med pogovorom je pogosto kar mimogrede pripomnil: »Kakor je govoril moj ded,« ali pa: »To me spominja na nekaj, kar je nekoč storil moj ded.« Nekateri so pravili, da se s tem postavlja, vendar je prav mogoče, da so mu zavidali.

Kakor koli že, Svizec je bil vsekakor ošaben možic in ljudje ga ne bi marali, če ne bi bil obenem tako blag in prijazen sosed. Le enkrat so ga videli jeznega, in sicer takrat, ko ga je predrzna mlada Progasta veverica imenovala Lesni svizec. »Lesni svizec! Lesni svizec!« je godrnjal. »Ti mlada Košatorepka, jaz sem Svizec in rod Svizcev je živel v tem gozdu, še preden si ti sploh odprla oči. Lepo vzgojeni ljudje nam ne pravijo ‘lesni svizci’. Tega imena ne maramo. Moj ded ga ni mogel trpeti.«

Kmalu zatem je radovednim zajčkom pripovedoval o svojem dedu. Med pripovedovanjem je Svizec počival ob vhodu v svoj rov, sedel na zadnjih nogah in mahal s svojima nenavadnima prednjima tačkama, kadar je povedal kaj posebno pomembnega. In tole je bila njegova zgodba:

»Morda ste me že kdaj slišali govoriti o mojem dedu. Ah, to je bil Svizec, ki ga je bilo vredno videti! Bil je velik in še takrat, ko sem ga poznal jaz in je bil njegov črni kožuh po hrbtu že prepreden s sivimi dlakami, je bil še vedno čeden. Pa tudi pameten je bil. Očeta sem večkrat slišal reči, da je znal izkopati najgloblji in najboljši rov v vsem gozdu. In kako lepo se je vedel! V vsej okolici ni bilo Svizca, ki bi znal jesti tako glasno kakor on, in pravijo, da si ga je moja babica, ko ji je dvoril, izbrala zaradi imenitnega načina, kako je sedel vzravnan na zadnjih nogah. Otroci, povedali so mi, da sem mu zelo podoben.«

Prav tedaj je Rdečeglava žolna na drevesu nad Svižčevo glavo glasno potrkala: »Tr-r-r, tok-tok-tok!« Okrog kljuna je imela tak izraz, kakor da se ji hoče smejati. Svizec je počasi obrnil glavo in pogledal za njo, ko je odletela. »Prav čedna mladenka,« je dejal, »a slabo vzgojena. Morala bi vedeti, da se ne spodobi motiti tistih, ki govorijo. Kje sem že ostal, otroci?«

»Pripovedovali ste, kako lepo je vaš ded sedel vzravnan na zadnjih nogah,« je rekel najmanjši zajček. »Res je! Res je! Povedati vam moram, kako je moj ded tako dobro spoznal svet. Ko je bil še mladenič, je nekaj časa prebival ob kokošnjaku in tako poslušal pogovore prebivalcev kmečkega dvorišča. Nekoč jih je slišal pripovedovati, kako je kmet nekega zimskega dne čakal, da bo moj ded prilezel iz svojega rova. Seveda vsi veste, otroci, kako živimo Svizci: jeseni smo zelo debeli, in ko pride mraz, zaspimo v svojih rovih in čakamo na pomlad. Včasih se prebudimo in pretegnemo, vendar kmalu spet zaspimo. Ko pa pride pomlad, smo vitki in imamo zdrav tek.

»Kokoši so bile do mojega deda zelo vljudne in Črni petelin brahma je jasno pokazal, kako počaščeni so, da ga imajo med seboj. Rekli so, da so zelo veseli, ker je moj ded tisti zimski dan, ko ga je kmet opazoval, nekaj časa ostal zunaj rova, saj so si že močno želeli toplega vremena. Moj ded ni vedel, kaj s tem mislijo, vendar je bil prepameten, da bi to priznal, in je z vprašanji dognal, da bo še dolgo mraz, če Svizec na tisti določeni zimski dan zapusti svoj rov, zagleda svojo senco in se spet vrne vanj. Če pa svoje sence ne vidi in ostane zunaj, bo kmalu toplo.

»Zdaj vidite, otroci, kako pomemben je naš rod; pa vendar smo tako skromni, da sploh nismo vedeli, da delamo vreme, dokler niso Kokoši tega povedale mojemu dedu. A tako pač je! Resnično veliki ljudje pogosto mislijo najmanj nase.«

»In vi delate vreme?« je vprašal najmanjši zajček. »Mislim, da ga res,« je z nasmeškom odvrnil Svizec. »To je velika skrb. Večkrat se vprašam: ‘Naj naredim toplo ali naj naredim hladno vreme?’ To me tako skrbi, da včasih komaj kaj spravim vase.«

»Kako pa veste, kdaj pride dan, ko morate narediti vreme?« je vprašal najmanjši zajček. »Hm! No, eee! Žal moram povedati, da moj ded ni natančno izvedel, katerega dne nas opazujejo, zato moram to uganiti. A pomislite samo, da mi Svizci delamo vreme za vse druge prebivalce! Veliko pomeni pripadati takšnemu rodu. Prav lahko bi bil Podlasica, Lisjak, Sova ali Kobilar. In velika stvar je, če si poznal svojega deda.«

Zajčki so sedeli čisto pri miru in si želeli, da bi bili tudi sami poznali svojega deda, ko je največji nenadoma rekel: »Če bi vi tisti dan ostali zunaj svojega rova, kak drug Svizec pa bi se vrnil v svojega, kako bi vreme vedelo, kaj naj stori?«

»Otroci,« je rekel stari Svizec, »mislim, da vas kliče mama. Najbolje, da greste pogledat. Na svidenje.« In vljudno je pomahal s tačko.

Sedem zajčkov je odbrzelo, vendar jih mama ni klicala. Še tam je ni bilo, in ko so se vrnili, Svizca niso mogli najti. Čudili so se, kako se je mogel tako zmotiti. Rdečeglava žolna, ki je ravno tedaj priletela mimo, je nagnila glavo vstran in rekla: »Zmotil-da-se-je! Tr-r-r, tok-tok-tok! On že ne!«