Prevod

V starem čebeljem drevesu je postajalo zelo tesno in matica mati je bila vse bolj nemirna. Za to je imela veliko razlogov. V drevesu je bilo na tisoče celic, pripravljenih za njena jajčeca, in že dneve je pridno odlagala v vsako po eno. V večje celice je odlagala jajčeca, iz katerih naj bi se izlegli troti, v manjše pa jajčeca za delavke. Jajčec za matice ni odlagala nikoli. Morda med svojimi otroki ni hotela imeti nobene matice, kajti v enem roju nikoli ne moreta biti dve, in ko se izleže nova, mora matica mati oditi in si poiskati drug dom. Takšen je zakon med čebelami.

Delavke pa so vedele, da morajo ves čas odraščati tudi mlade matice. Kaj bi se zgodilo z rojem, če bi se matici materi kaj pripetilo in ne bi bilo nikogar, ki bi odlagal jajčeca? Ko je torej odložila več tisoč jajčec za delavke in je prišel čas, da se iz njih izležejo mladički, so se odločile, da jih bodo nekaj spremenile v mlade matice. In to sploh ni bilo težko. Ko so odletele po med, so si žepke na zadnjih nogah napolnile s cvetnim prahom, rumenim praškom, ki ga najdemo v cvetovih. Tega naj bi zmešale z medom in vodo ter iz njega naredile kruh za mladičke, ki so se zdaj že prebudili in so bili na dnu svojih celic videti kakor drobceni beli črvički. Nato so pripravile še nekaj hrane, podobne kiselkastemu želeju, in jo dale v nekaj celic za delavke, da bi jo drobceni beli črvički oziroma ličinke jedli. Ličinke, ki jedo ta žele, zrastejo v matice in lahko odlagajo jajčeca. Tiste, ki jedo navadni kruh, pa postanejo troti ali delavke, kakor jim je namenila mati.

Ko so bile ličinke stare pet ali šest dni, so jih delavke zaprle v celice in jih nehale hraniti. Ličinke so namreč imele še drugo delo, ne le jesti. Splesti so si morale zapredke in v njih ležati, dokler niso odrasle in bile pripravljene priti med starejše čebele. Ko ličinka oziroma čebelji mladiček dokonča svoj zapredek in leži v njem, ji pravimo buba, ko pa buba povsem odraste ter se pregrize skozi zapredek in vosek, ji pravimo trot, delavka ali matica.

Zdaj je bila matica mati nemirna. Slišala je mlade matice, kako piskajo v svojih celicah, in vedela je, da hočejo priti ven in jo pregnati. Hotela je priti do njih in utišati njihovo piskanje, a delavke so se ji postavile na pot in ji to preprečile. Vedele so, da ne bi bilo dobro, če bi se matica mati srečala s svojimi kraljevskimi otroki, in ko so ti poskušali priti ven, so delavke vhode v njihove celice prekrile z novo plastjo voska. Pustile so le luknjice, skozi katere so lahko pomolili jezičke, da so jih hranile.

Zaradi tega je bila matica mati še bolj nemirna. »Če ne smem s svojimi otroki ravnati, kakor sama hočem,« je rekla, »bom zapustila drevo.« In začela je kar najhitreje hoditi sem ter tja, veliko je govorila in od nestrpnosti je bila že skoraj vsa iz sebe. Delavke so videle, kako ji je pri srcu, in nekatere so se odločile, da pojdejo z njo. Ko se je katera od njih odločila oditi z matico materjo, je to pokazala tako, da je tudi sama začela nemirno hoditi sem ter tja in veliko govoriti, včasih pa je še silno hitro utripala s krili. Potem se je šla napit medu, kajti čebele si pred rojenjem medne želodčke napolnijo, kolikor se le da. Tu in tam se je matica mati umirila in človek bi skoraj pomislil, da si je premislila in ne bo odšla. Potem pa jo je nenadoma spet obšel nemir in vse delavke, ki so nameravale oditi z njo, so se vedle prav tako. Od vznemirjenja so se tako ogrele, da je zrak v drevesu postal prav vroč.

Naposled je matica mati presodila, da je čas za odhod. Njene spremljevalke so se v drevesu zbrale okoli nje in se za hip povsem umirile. Nekaj delavk je že prej krožilo okoli drevesa, zdaj pa so priletele k vhodu in poklicale. Tedaj so vse poletele ven in nekaj minut lebdele v zraku, nato pa posedle na bližnji grm, da bi si odpočile. Prva čebela se je oprijela grma, naslednja se je oprijela nje in tako naprej, dokler se niso vse tesno držale druga druge v temno rjavi, migetajoči gmoti.

O, kako srečna je bila tedaj matica mati! Počutila se je spet mlado in si mislila: »Kako me imajo rade, te moje ljube delavke!« Z nožicami si je gladila telo, da bi bila kar najlepša, in z zadovoljstvom opazila, kako vitka postaja. »Mislila sem že, da ne bom nikoli več letela,« je rekla, »pa je vendar tako čudovito. Mislim, da bom za nekaj časa odletela malo po svoje.«

In res je sama odletela ter se precej lahkomiselno pomenkovala z metuljem, ko sta ponjo prišli dve delavki. »Lahko se vrneta k drugim,« jima je kraljevsko rekla in jima pomignila s tipalkami. »Pridem čez čas.«

»Ne,« sta rekli, »takoj moraš z nama, sicer se bomo vse vrnile v čebelje drevo. Ostati moraš z nami. Svoj delež moraš opraviti, kakor je treba.« In morala je iti, saj je globoko v sebi vedela, da morajo matice ubogati zakon prav tako kakor vsi drugi.

Ko je z delavkami že nekaj časa visela na grmu, so se vrnile tiste, ki so odletele naprej iskat nov dom za roj, in dale znamenje, naj jim druge sledijo. Odletele so k staremu deblu blizu rečnega brega in tam se je začelo pravo delo. Skozi odprtino na enem koncu so zlezle v prostorno notranjost in se nemudoma lotile čiščenja.

»Če kaj zares rada počnem,« je rekla neka delavka, ko je pred vhod odvrgla iver strohnelega lesa, »je to čiščenje doma.« »Jaz tudi,« je rekla njena sestra. »Ampak kakšen vik in krik vedno zaženejo troti, kadar se lotimo česa takega! Lep bi bil naš dom, če bi zanj skrbeli oni!«

»Vesela sem, da ni nobeden prišel z nami sem,« je rekla prva delavka. »Najbrž so vedeli, da jih ne želimo zraven.« »No, no!« je rekla matica mati, ki je prišla do njiju. »Tako pa ne smeta govoriti. Morda bi vedve raje živeli brez trotov in morda bi oni raje živeli brez vaju; jaz pa potrebujem oboje in ne bom dovolila nobenega prepiranja.« Nato je z visoko dvignjeno glavo odšla, delavki pa sta nehali godrnjati. Vedeli sta, da ima prav, in navsezadnje je bila njuna matica, četudi je morala tudi sama ubogati zakone.

Nato so na topolovih popkih nabrale smolo in z njo zamazale vse razpoke in luknjice v stenah svojega doma. Odprto so pustile le mesto, kjer naj bi hodile noter in ven. S smolo so prevlekle tudi nekaj težkih kosov lesa, ki so ležali na tleh njihovega doma, in ko je bilo to delo opravljeno, je bilo vse urejeno in pripravljeno za pohištvo, se pravi za satje.

Veste, kakšno je satje, in veste tudi, kako čebele pridejo do voska, iz katerega ga izdelujejo. Če pa jih ne poznate pobliže in jih še niste videli pri delu, si ne morete predstavljati, kako marljiva bitja so. Matica mati je bila, brž ko so bile celice pripravljene in je lahko spet začela odlagati jajčeca, prav tako zadovoljna in srečna kakor nekoč.

Nekega dne, ko je zavila okoli vogala sata, je naletela na delavko, ki je bila videti žalostna in potrta. »No, kaj pa je narobe?« jo je prijazno vprašala. »Si bolna?«

»Ne,« je odgovorila delavka. »Nisem bolna in utrujena tudi ne, samo rada bi že bila pri koncu.« »Pri koncu česa?« je vprašala matica. »Dela! Kar naprej je treba čistiti dom, mazati stene s smolo, delati vosek, graditi satje, nabirati med, pripravljati kruh in žele ter hraniti mladičke. In ko bodo ti dovolj veliki, bodo morali čistiti dom, mazati stene s smolo, delati vosek, graditi satje, nabirati med, pripravljati kruh in žele ter hraniti mladičke. Rada bi vedela, kdaj bo tega konec in bodo čebele lahko čas preživljale z igro.«

»Nikoli,« je rekla matica mati, in to zelo nežno, saj je videla, da delavka ni pri pravi pameti. »Tega ne bo nikoli konec. Če vse življenje ne bi počela drugega, kakor se igrala, bi si kmalu želela umreti, in prav bi bilo tako, saj na tem svetu ni prostora za lenuhe. Saj veš, da troti čez čas umrejo, ker ničesar ne delajo, in prav je, da je tako.«

»Se svojih jajčec nikoli ne naveličaš?« je vprašala delavka. »Ne,« je odgovorila matica mati, »ne naveličam se jih. Veš, toliko stvari imam, o katerih lahko razmišljam, in vesele misli olajšajo delo. Pa tudi jajčeca niso vedno iste vrste, veš, in to je zame prijetna sprememba. Dala ti bom vodilo, ki si ga velja zapomniti: ‚Dokler je čebela zdrava, ji vestno opravljeno delo prinaša veselje.‘«

»Morda pa je prav to narobe z menoj,« je rekla delavka in dvignila povešeno glavo. »Zadnje čase sem bila pri delu nemarna, kadar sem mislila, da me nihče ne gleda. Poskusila bom po tvoje.«

Ko je odšla, se je matica mati sama pri sebi nasmehnila in rekla: »Ubogi otrok! Ko delo ni več v veselje, je življenje zares žalostno. Toda še vsaka ličinka bi morala vedeti, da ne sme delati nemarno, kadar je nihče ne gleda.«