Prevod

Ne zgodi se pogosto, da bi se kdo od gozdnih prebivalcev težko odločil, toda neka velika Klopotača je imela s tem hude težave. Živela je na južnem robu gozda, kjer je sonce sijalo svetlo in toplo, med skalami pa so bile prijetne razpoke, v katere so se lahko skrili ona ter vsi njeni prijatelji in sorodniki.

Zdelo se je zelo čudno, da je tako stara kača tako neodločna. Najbrž je imela malomarno mater, ki je ni prav vzgojila. Če je bilo tako, bi se nam res morala smiliti. A tudi to ne bi bilo pravo opravičilo, saj je bila vendar zdaj dovolj stara, da bi se vzgojila sama! Na repu je imela ropotuljo s sedmimi členki, osmi pa ji je že rasel, zato lahko vidite, da ni bila več mlada, čeprav so ji zaradi dobrega zdravja novi členki zrasli in se je levila pogosteje kakor nekatere njene prijateljice. Pravzaprav je imela že odrasle otroke in če se ne bi vrgli po očetu, bi bila to nadvse nebogljena družina. Na njihovo srečo je bil njihov oče zelo odločen kačon.

Da, zanje je bila to izredna sreča. Zanj pa morda ni bilo tako dobro. Njegova žena je bila vselej vesela, če se je kdo odločil namesto nje, in kadar je rekel: »Tole bova storila,« je odgovorila: »Da, dragi.« Kadar je rekel: »Tega ne bova storila,« je zamrmrala: »Ne, dragi.« Kadar pa je vprašal: »Kaj naj storiva?« je odvrnila: »Oh, ne vem. Kaj misliš, da bi bilo najbolje storiti?« Ni je prav pogosto spraševal za mnenje in nekateri v gozdu so govorili, da se z njo nikoli ne bi posvetoval, če ne bi vedel, da bo odločitev prepustila njemu.

Takšen red ni dober za nobeno družino in tudi tu se je zgodilo, kar bi se zgodilo kjer koli drugje. Ker je bilo vedno vse po njegovem, je postajal čedalje bolj sebičen, njegova žena pa je bila čedalje manj sposobna skrbeti zase. Večina ga je imela za zelo predanega moža. Morda je res bil. Lahko je biti predan mož, če je vedno vse po tvojem.

Nekega večera se gospod Klopotača ni vrnil domov. Nihče ni nikoli izvedel, kaj se je zgodilo z njim. Rdeča veverica je rekla, da je gospa Liščica rekla, da ji je največji mali Zajček povedal, da je Svizec slišal gospoda Vrana reči, da se mu zdi, da je videl nekoga, podobnega gospodu Klopotači, preganjati Poljsko miš proti kmetiji, vendar bi se lahko tudi motil. Vse to je bilo tako negotovo, da gospa Klopotača ni vedela nič več kot prej. To jo je hudo mučilo.

»Ko bi le zagotovo vedela,« je rekla prijateljici, gospe Progasti kači, »bi lahko kaj storila, čeprav res ne vem, kaj naj bi to bilo.«

Gospa Progasta kača ji je skušala pomagati. »Zakaj ne bi povabila katerega od svojih otrok, naj se vrne domov in živi s teboj?« je prijazno rekla, saj so bili letošnji otroci zdaj že dovolj stari, da so lahko skrbeli sami zase.

»Tudi na to sem pomislila,« je odgovorila gospa Klopotača, »ampak rada imam mirno življenje in saj veš, kako je. Mlade kače so pač mlade kače. Poleg tega mislim, da se ne bi hoteli vrniti.«

»No, zakaj pa potem ne bi živela sama?« »Oh, tako samotno je,« je z vzdihom odvrnila gospa Klopotača. »Vse me tako zelo spominja na moža in zaradi tega sem žalostna. Če bi živela kje drugje, bi bilo drugače.«

»Zakaj se potem ne preseliš?« je živahno rekla gospa Progasta kača. »Jaz bi se. Poišči si lepo razpoko v skali, ravno dovolj veliko za eno, ali pa si nekje tu blizu naredi prijetno luknjico v zemlji. Tako te bo zlahka našel, če se vrne. Jaz bi storila tako. Prav gotovo bi.«

Govorila je tako odločno, da je gospa Klopotača rekla, da se bo preselila, že jutri se bo. In prijateljica je odšla domov v prepričanju, da je vse dogovorjeno. To kaže, kako slabo je v resnici poznala gospo Klopotačo.

Bolj ko je gospa Klopotača tisto noč premišljevala o tem, bolj jo je bilo strah selitve. »Če se ne vrne,« je vzdihnila, »se bom spomladi morda spet poročila in potem se bom mogoče morala še enkrat preseliti. Mislim, da bom še koga vprašala, kaj naj storim.«

Zjutraj je torej začela spraševati prijatelje za nasvet. Vsi so ji rekli, naj se preseli, in odločila se je, da bo to storila. Potem pa se ni mogla odločiti, ali naj si izbere razpoko v skali ali si naredi luknjo v zemlji. Potreben je bil še en dan obiskovanja, da se je odločila za luknjo v zemlji. Četrti dan je porabila za iskanje najprimernejšega kraja za svoj dom, peti dan pa se je lotila dela.

Ko se je sonce dvignilo nad drevesne vrhove, ji je bilo že žal, da ni izbrala kakega drugega kraja, in zdelo se ji je najbolje, da neha delati in se o tem pogovori s katerim od prijateljev. Ko se je vrnila, se je morala leviti, saj ji je koža že nekaj časa postajala tesna in suha. To je bilo naporno delo in bila je preutrujena, da bi še naprej urejala svoj dom, zato je ležala na soncu in občudovala svoje lepo, dolgo, bleščeče rdečerjavo telo s črnimi lisami. Njena ropotulja je imela zdaj osem členkov, kajti kadar se klopotača levi, se na koncu repa vselej razkrije nov členek. Hitro je pomahala z njo, da bi slišala, kako zveni ropotulja z osmimi členki. »Čudovito!« je rekla. »Čudovito! Kakor semena divje kumare, ki se stresajo v svojem suhem, bodičastem ovoju.«

Nemogoče bi bilo povedati vse, kar se je zgodilo tisto jesen, ali opisati, kako zelo, zelo, zelo so se njeni prijatelji naveličali njenih prošenj za nasvet. Premislila si je večkrat, kot je semen v plodu svilnice, in edina stvar, o kateri je bila vedno prepričana, je bilo prehranjevanje. Kadar je zagledala hrano, ni čakala na nikogaršnji nasvet. Pojedla jo je, kakor hitro je mogla, in če je kaj dvomila, ali je to pametno, je dvome obdržala zase.

Ko je prišla zima, je ravno dokončala svoj novi dom, nazadnje pa je vendarle sprejela povabilo, naj prezimi v jami skupaj z drugimi kačami. Zvile so se druga ob drugi v velik klobčič in tam spale do pomladi. Ko je postajalo topleje, so se začele premikati ter se z zvijanjem in prepletanjem izvijati iz klobčiča.

Dva neporočena kačona sta jo zasnubila. Eden je bil postaven star kačon z dvanajstimi členki na ropotulji. Drugi je bil ravno njenih let. »Seveda se bom poročila!« je vzkliknila in jamice med nosnicami in ušesi so bile bolj kot kdaj prej podobne ljubkim vdolbinicam na licih. »Samo počakati morata, da se odločim, katerega bom vzela.«

»Oh, nikar,« sta odgovorila, »ne muči se s tem. Spopadla se bova in se odločila namesto tebe.« Boj je bil dolg in starejšemu kačonu sta se, še preden se je končal, odlomila dva členka ropotulje. Kljub temu je premagal drugega in ga pregnal. Ko se je vrnil po svojo nevesto, jo je našel objokano. »Kaj pa je?« je precej strogo vprašal.

»Oh, t-tisti u-ubogi drugi snubec!« je zaihtela. »M-mislim, da bom š-šla za njim. Zdi se mi, da ga imam m-morda r-raje.« »Ne, nimaš ga, gospa Klopotača,« je rekel postavni stari kačon, ki je pravkar zmagal v boju. »Nič takega ne boš storila. Poročila se boš z menoj in z njim ne boš nikoli več govorila. Ker sem v boju zate izgubil dva členka ropotulje, te nameravam imeti zase, in pravim ti, da me imaš zelo rada. Slišiš?«

»Da, ljubi,« je odgovorila in si ob travo obrisala oči, »zelo rada.« In skupaj sta živela nadvse srečno. »Tako zelo me spominja na prvega gospoda Klopotačo,« je govorila prijateljem. »Tako močan, tako odločen, tako hitro se odloči!«

Prijatelji pa so govorili drug drugemu: »No, bodimo hvaležni, da je tak. Dovolj nas je že nadlegovala s prošnjami za nasvete, ki jih nikoli ni upoštevala.«