Prevod

Jegulje in školjke so si bile tako različne, kot so si bitja sploh lahko. Ne le po videzu, temveč tudi po tem, kako so uživale življenje. Školjke so bile okroglolične, vsaka udobno nameščena v svoji lupini, ki jo je lahko po mili volji odpirala in zapirala. Nikoli si niso želele živeti kje drugje ali se podati čez rob svojih z biserovino obloženih lupin.

Jegulje pa so bile dolge, vitke in spolzke, na pogled še bolj podobne kačam kakor ribam. Vendar so novim znancem vselej skrbno pojasnile, da s kačami niso niti v sorodu. »Res je,« so govorile, »da plavuti ne nosimo tako kot večina rib, ampak navsezadnje je to le stvar okusa. Če bi jih nosile tako, bi nam bile strašansko napoti.« In prav takšne so bile jegulje — svojim prijateljem so bile vedno pripravljene vse pojasniti.

Bile so velike klepetulje. Govorile so o sebi in svojih prijateljih in prijateljih svojih prijateljev, pa o ribniku in vremenu in o tem, kakšno je blato, in kako je bilo vse skupaj včeraj in kako bo najbrž jutri, in ali res tako mislite in zakaj? Vodni gad je rad rekel, da je od vseh prebivalcev ribnika najlaže obiskovati prav njih, saj moraš le molčati in biti videti nadvse zavzet. Morda so bile tudi zato s školjkami tako dobre prijateljice.

Školjke so bile namreč tiha družina. Če školjka ni bila res prav zelo razburjena, ni nikoli rekla nič več kot »Da«, »Ne« ali »Res?« Bile so odlične poslušalke in med najbolj priljubljenimi prebivalci ribnika. Kdor je bil v stiski, se je zaupal školjkam, one pa so tako prijazno rekle »Res?« ali »Ah«, da je obiskovalec zagotovo odšel potolažen. Drugi, ki so potrebovali nasvet, so prišli k njim, razgrinjali svoje načrte in pripovedovali, kaj bi radi storili, školjke pa so rekle »Da«. Obiskovalci so nato odšli povsem odločeni in govorili: »Res nismo vedeli, kaj naj storimo, dokler se nismo pogovorili s školjkami, ampak one se popolnoma strinjajo z nami.« Školjke so znale tudi odlično čuvati skrivnosti, in ker so jegulje kar naprej izdajale skrivnosti, je bilo to še kako dobrodošlo.

Mama jegulja je bila sitna. To je celo sama priznala. In kadar jo je kaj težilo, je govorila in govorila in govorila, dokler se je niso naveličali poslušati še njeni lastni otroci. Zdaj jo je skrbela voda v ribniku.

»Mislim, da še zdaleč ni več tako čista kot lani,« je rekla, »in blato postaja naravnost umazano. V naši družini smo glede tega zelo izbirčni in mislim, da se bomo morda morali preseliti. Ampak selitve me je pošteno groza. Pri tako veliki družini, kot je moja, je s tem toliko dela, gospod jegulja pa mi pri otrocih prav nič ne pomaga.«

To je govorila mami blatni želvi, male jegulje pa so se medtem zvijale vse naokrog nje. Nato so jo začele nadlegovati, naj vendar že odrinejo, dokler jim ni ukazala, naj nemudoma odplavajo in se gredo igrat z mladimi pezdirki. »Bojim se, da bom morala oditi,« je rekla, »pa čeprav samo zaradi otrok. Rada bi, da vidijo kaj sveta. V tem ribniku je tako dolgočasno. Ste bili vi že kdaj zunaj njega?« je vprašala in se nenadoma obrnila h gospe blatni želvi.

»O, seveda,« je odgovorila ta. »Kar pogosto grem ven in eden mojih sinov je šel na zelo dolgo potovanje na travnik. Šel je z nekimi dečki. Bilo je nadvse razburljivo.«

»Je to tisti s tistim — nenavadnim hrbtnim oklepom?« je vprašala mama jegulja. »Da,« je prijazno odvrnila mama blatna želva. »Zelo skromen je in o tem ne govori rad, jaz pa sem pravzaprav kar zadovoljna. Nekateri potujejo, pa se jim potem prav nič ne pozna. Človek ne bi nikoli uganil, da so sploh odšli od doma (mama jegulja se je spraševala, ali misli njo), pri njem pa je drugače. Na njem se poznajo sledovi širnega sveta.«

Mama jegulja se je nekoliko nelagodno zvila. »Mislim, da vam bom vendarle morala povedati,« je rekla. »Za trdno sem se odločila, da odidemo. Gospodu jegulji se zdi to neumno in bi raje ostal tukaj, jaz pa sem prepričana, da lahko najdemo boljši kraj, in misliti moramo na otroke. Misli, da mu je zanje prav toliko mar kot meni, pa bi jih bil vseeno pripravljen za vedno pustiti tukaj. Tu se je izvalil in zdi se mu, da je ribnik popoln. Včasih se pogovarjava o tem in takrat mu rečem: ‘Gospod jegulja, kje bi bili zdaj ti otroci, če ne bi bilo mene?’«

»In kaj vam potem odgovori?« je vprašala mama blatna želva. »Nič,« je odvrnila mama jegulja in se odločno zvila. »Saj nima kaj reči. Da, zagotovo se bomo preselili. Čakam samo še na primerno noč. Ne sme biti presvetla, sicer bi nas videli kopenski prebivalci; pa tudi pretemna ne, sicer mi ne bi videli njih. In trava mora biti rosna. Nikakor se ne smemo posušiti, veste, sicer bi vsi zboleli. Ampak prosim, draga gospa želva, nikomur ne govorite o tem. Ko pride čas, bi raje odšla potiho.«

Mama blatna želva si je torej zapomnila, da je to skrivnost, in ni povedala nikomur razen očetu blatni želvi, ta pa o tem ni govoril z nikomer razen z želvo grizavko.

»Ste rekli, da je to skrivnost?« je vprašala želva grizavka. »Da,« je rekel oče blatna želva. »Velika skrivnost je.« »Hm!« je rekla želva grizavka. »Zakaj pa ste potem povedali meni?«

Še istega dne, ko je oče zet prišel iskat devetnajst ali dvajset svojih pogrešanih otrok, mu je mama jegulja povedala za svoje načrte. »Mislila sem, da vas bo to zanimalo,« je rekla, »ampak nikomur drugemu ne bom omenila.«

»Lahko ste prepričani, da o tem ne bom govoril,« je rekel. In najbrž res ne bi povedal nikomur, če ne bi pozabil na obljubo in se o tem pogovarjal s polži. Pozabil je tudi povedati, da je to skrivnost, zato so polži brez zadržkov govorili o tem z raki in ličinkami mladoletnic.

Ličinke mladoletnic so se kmalu zatem igrale s paglavci in ena je nekaj zašepetala paglavcu naravnost pred vsemi drugimi, čeprav je prav dobro vedela, da je to nevljudno. »Glej, da nikoli ne poveš naprej,« je rekla na glas.

»M-m!« je odgovoril paglavec in vsi so vedeli, da to pomeni »Ne«, tudi če ne bi videli, kako je z zadnjimi nožicami zamahnil vstran. Seveda ni mogel odkimati, saj za kaj takega ni imel pravega vratu.

Potem so si hoteli skrivnosti pripovedovati še drugi paglavci in ličinke mladoletnic, zato so si kar naprej šepetali in glasno govorili: »Glej, da nikoli ne poveš naprej.« Kadar je ličinka mladoletnice kaj povedala paglavcu, je rekla: »Jegulje se bodo odselile.« Kadar pa je paglavec zaupal skrivnost ličinki mladoletnice, je samo premikal ustnice in govoril: »Ši-ši, ši-ši, ši-ši-ši. Samo pretvarjam se, veš.« Vendar je vedno na glas dodal: »Glej, da ne poveš naprej.« In ličinka mladoletnice je odgovorila: »M-m!«

Mama jegulja je spregovorila tudi z največjim žabcem in ga prosila, naj zanjo opazuje travo ter ji pove, kdaj bo dovolj rosna za selitev. Bal se je, da bi pozabil, zato je povedal svoji sestri in jo prosil, naj ga spomni. Njo pa je bilo strah, da bi pozabila, zato je o tem govorila s svojim prijateljem, zeleno-rjavim žabcem. Rumeno-rjavi žabec je pozneje rekel, da je izvedel od nje.

Neke noči ni bilo ne pretemno ne presvetlo, trava pa je bila vsa mokra od rose. Tedaj je mama jegulja rekla otrokom: »Zdaj se pa nehajte zvijati in me poslušajte, prav vsi! Preselili se bomo, ker je tukajšnje blato tako umazano. Odhajate v širni svet in hočem, da si zapomnite vse, kar boste občutili in videli. Morda nikoli več ne boste imeli take priložnosti.«

Male jegulje so bile tako vznemirjene, da niso mogle biti pri miru, zato je morala počakati, da so se nehale zvijati. Ko so se umirile, je nadaljevala. »Vse jegulje gremo — vaši strici in tete in bratranci in sestrične — vi otroci pa se morate držati starejših. Pazite, kam se zvijate, in ne lezite drugim na rep.«

Prva je zlezla iz vode in se elegantno zvila po bregu navzgor, čeprav je bil tam precej strm. »Po tej poti sem šla,« je rekla, »ker sem imela občutek, da moramo prav tod.« Ob teh besedah je čvrsto stisnila usta. Gospodu jegulji se je zdela druga pot boljša. Da so prišle do obale, so se morale prebiti skozi množice prebivalcev ribnika, saj so vsi ostali budni in jih opazovali. Starejši so klicali: »Zbogom, pogrešali vas bomo!« in mahali s plavutmi, nogami ali repi, s čimer je bilo pač najpriročneje. Mlajši so dražili male jegulje in jih skušali zadržati; govorili so jim, koliko zabave bodo zamudile in da si bodo gotovo še želele nazaj v ribnik. Ko so prilezle na breg, so jih tam čakale žabe in blatne želve, zato je minilo še precej časa, preden so se lahko odpravile na pot. Ena od malih jegulj je manjkala in mama se je morala vrniti ponjo. Ugotovila je, da jo neki navihani mladi zet drži za rep.

Ko so bile naposled vse skupaj na bregu, je oče jegulja vprašal ženo: »Si prepričana, da žerjavi in ribji orli ne vedo za našo selitev? Kajti če vedo —«

»Vem,« je rekla. »Grozno bi bilo, če bi izvedeli; pa še tako pozni smo z odhodom. Zdaj se bomo morali ustaviti pri prvi vodi, ki jo najdemo, naj nam bo všeč ali ne.« Mirno je obležala in razmišljala. »Občutek imam,« je rekla, »da bi morali v to smer.« In tako so se podale tja ter kar se da previdno vlekle svoje rumene trebuhe po tleh, medtem ko je bilo njihove temnozelene hrbte z dolgimi obrobami hrbtnih plavuti v travi komaj opaziti. Še dobro, da so imele tako mastno in debelo kožo, kajti včasih so morale čez hrapava mesta, ki so jih strašno odrgnila in celo privzdignila drobne luske v koži, dolge obrobe trebušnih plavuti pa so se jim obrabile in skoraj scefrale. »Če bi imele luske na zunanji strani,« je rekel njihov oče, »tako kot druge ribe, vam jih ne bi več veliko ostalo.«

Mama jegulja je bila zelo utrujena in ni dosti govorila. Njene prijateljice so se začele bati, da je zbolela. Naposled je spregovorila: »Ne razumem,« je rekla, »kako so vsi izvedeli, da se bomo preselili.«

»Saj nisi nikomur povedala?« je vprašal gospod jegulja. »Seveda ne!« je rekla; in v to je res verjela. Toliko je namreč govorila, da se ni mogla več spomniti, kaj vse je rekla. Pri tistih, ki preveč govorijo, je vedno tako.