Prevod

Tri mame zetov in nekaj školjk se je zgodaj zjutraj družilo pod lokvanjevimi listi. Z njimi je bila tudi mama jegulja. »Da,« je rekla, »vesela sem, da sem spet med starimi prijatelji, pa tudi otroci so tukaj srečnejši. Kot pogosto rečem gospodu jegulji, nikjer ni tako lepo kot doma. Pot je bila naporna, vendar me to ne moti. Zdaj smo že spočiti, potovanja pa nas toliko naučijo. Človek bi si mislil, da ste že strašno naveličani biti ves čas v vodi. Jaz hočem, da moji otroci spoznajo svet. Zdaj poznajo travo, drevesa, zrak in suha tla. Malo otrok njihove starosti ve več kot oni. Tisti dan, ko nas ni bilo doma, smo se zadržali v potoku, zato so občutili tudi tekočo vodo. Bila je čista — to ji že moram priznati — vendar to ni bil kraj za jegulje, zato smo se vrnili.«

Kdo ve, kako dolgo bi še govorila, če je ne bi nekdo poklical stran. Brž ko je odšla, so se mame zetov začele pogovarjati o njej.

»Torej misli, da smo gotovo naveličane biti ves čas v vodi,« je rekla ena. »Mene to niti približno ne utrudi toliko, kot bi me utrudilo vlačenje po deželi, pri katerem bi si ob tla obrabila plavuti.«

»Res?« je rekla školjka, h kateri se je med govorjenjem obrnila. »No, pa vam povem, kaj mislim jaz,« je rekla druga mama zetov. »Mislim, da svoje družine ne bi vlačila naokrog spoznavat travo in drevesa, če sama ne bi tako rada potovala. Neke noči bodo spoznali sove ali ljudi, pa bo po njih!«

»Jaz tega prav nič ne odobravam,« je rekla prva. »Prav gotovo ne bi hotela, da bi moji sinovi spoznavali te reči, saj morajo zrasti v dobre graditelje gnezd in skrbnike mladičev. Njihovim očetom sem posebej naročila, naj jih vzgojijo v skrbne gospodinjce. Z mojimi hčerami je drugače.«

Dolgo ni nihče spregovoril; nato je neka školjka rekla: »Kako različne so si matere!« Zete je kar presenetilo, da je školjka povedala toliko. To je kazalo, kako zelo jo stvar zanima, in nič čudnega. Školjka, ki vzgaja otroke, mora to početi sama in jim biti hkrati oče in mati, to pa je seveda težko delo. Težko je tudi zato, ker roditelj male školjke, kadar je ta poredna, nikoli ne more reči, da je porednost podedovala po kom drugem.

»Pa tudi očetje so si različni,« je vzkliknila ena izmed postavnih mam zetov. »Jaz pravim, da je očetovo mesto ob gnezdu in da, če tam dobro opravlja svoje delo, ne bo imel veliko časa za razmišljanje o potovanjih ali za pohajkovanje ob bregu.« Školjke so se spogledale in molčale. Nekateri so menili, da so mame zetov lene.

Prav tedaj je počasi priplavala mama rakov in se pogosto ustavljala, da bi si odpočila. Noge so ji bile skoraj neuporabne, toliko malih rakov se jih je oklepalo.

»No, poglejte jo,« je rekla ena izmed mam zetov. »Samo poglejte jo. Na začetku prejšnje zime je odložila jajčeca in si jih pritrdila na noge. Rekla je, da jo je preveč strah, da bi se jim kaj zgodilo, če bi jih pustila same, in da je to tako ali tako navada v njeni družini. Zdaj so se izvalili in njeni otroci se je oklepajo prav tako.«

Mama rakov se je vzdihujoč ustavila. »Ali ni strašansko vroče?« je rekla. »Nam se ne zdi,« so odgovorile mame zetov, školjke pa so zamrmrale: »Ne.«

»Naj vam vzamem nekaj otrok,« je rekla ena izmed mam zetov. »Morda vam je vroče in ste utrujeni zato, ker jih nosite.« Mama rakov je zarila repne plavuti v blato in razprla klešče pred svojo družino. »Oh, ne, hvala,« je rekla. »Pri nikomer drugem ne bi bili zadovoljni, samo pri meni.«

»Potem vam mora biti težko,« je vljudno rekla druga mama zetov. Pri sebi je razmišljala, kako hitro bi otresla male rake, če bi bili njeni otroci.

»Res mi je,« je odgovorila njihova mama. »Težko je, saj sem jajčeca nosila na nogah ves čas, ko je bilo mrzlo, in še potem, dokler ni bilo spet zelo toplo; zdaj, ko so se izvalili, pa se me otroci oklepajo s kleščami. Pa vendar nimam srca, da bi jih otresla, uboge malčke!« Dvignila je najprej eno nogo in nato drugo, da bi pokazala svoje bingljajoče otročiče.

»Ne vem, kaj bo z njimi, ko bom odvrgla oklep,« je rekla. »Kmalu ga bom morala, saj v njem komaj še diham. Moja sestra je svojega zamenjala že pred časom in njen novi se že utrjuje.«

»Oh, nič jim ne bo,« je vedro rekla ena izmed mam zetov. »Očetje mojih otrok mi pravijo, da se ti presenetljivo hitro naučijo skrbeti zase.«

»Toda moji otroci še ne znajo hoditi,« je rekla mama rakov, »in tudi plavati ne znajo.« »In kaj potem?« je vprašala mama zetov, ki ji je že začelo zmanjkovati potrpljenja. »Saj se lahko naučijo, kajne? Vsak ima osem nog, poleg tistih s kleščami, ali ne? Ali to ni dovolj za začetek? In ali nimajo tudi repnih plavuti?«

»Menda res,« je vzdihnila njihova mama, »ampak zdi se, da nočejo nikamor. Zdaj jih moram uspavati in se še sama poskusiti malo odpočiti, saj je sonce že visoko.«

Naslednjo noč se je prebudila in se spomnila, kaj so ji rekle mame zetov, zato je sklenila poskusiti otresti otroke. »To je v vaše dobro,« je rekla in zamahnila najprej z eno nogo, nato z drugo. Ko je osvobodila štiri noge in se postavila nanje, da bi otresla še preostale štiri, so njeni otroci prilezli nazaj k njej in se je spet oprijeli z močnimi drobnimi kleščami. Tedaj je odnehala. »Ljubi moji malčki!« je rekla. »Pa vendar si tako želim, da bi hodili, namesto da vas moram nositi.«

»Nočemo!« so zavpili. »Ne znamo.« »No, no!« je rekla njihova mama. »Seveda ne znate.« Naslednjo noč pa so jo morali izpustiti, saj je njihova mama odvrgla oklep. Ko ga je slekla, je šibka in nemočna obležala na dnu ribnika, njeni otroci pa so ležali okrog nje. Zares so se zelo grdo vedli. »Pridi sem, da se te primem,« je zavpil eden. »Ne morem hoditi,« je rekel drugi, »ker ne znam.«

Nekateri so bili tako sitni, da so kar ležali na hrbtu, brcali z vsemi osmimi nogami in kričali: »Ne bom poskusil!« Bilo je grozno!

Mama rakov je bila prešibka, da bi se premaknila, in ko je mimo prišel Modri stari rak, ga je ogovorila. »Moji otroci nočejo hoditi,« je rekla, »tudi kadar jim naročim.« Vedel je, da je tako zato, ker jih tudi prej, kadar jim je kaj naročila, ni prisilila, da bi jo ubogali.

»Bom videl, kaj lahko storim,« je rekel, »toda vi ne smete reči niti besede.« Ritensko je stopil do njih, obraz pa je imel ves čas obrnjen k njihovi materi, kar je bilo vljudno od njega. »Ali hočete, da vas tukaj najdejo jegulje?« je rekel s svojim najbolj osornim glasom. »Če nočete, raje zbežite.«

Kakšno kobacanje je nastalo! Tako ali drugače jo je vsak mali rak ucvrl stran. Nekateri so šli naprej, nekateri postrani, nekateri pa nazaj. Nekateri sprva niso najbolje usklajevali svojih nog, a so kmalu ugotovili, kako gre. Celo največji sitneži, ki so ležali na hrbtih, so se prevalili in jo popihali.

Modri stari rak se je obrnil k njihovi materi. »Desetnogih otrok ni težko naučiti hoditi,« je rekel, »če se tega lotiš na pravi način.«

Mali raki so se kmalu spet zbrali in med njihovim pogovorom je mimo prišla ena od njihovih številnih tet, z vsemi otroki, ki so ji viseli na nogah. Tedaj so mali raki, ki so se pravkar naučili hoditi, pokazali s kleščami na svoje bratrance in sestrične ter rekli: »Pst! Jaz se že ne bi pustil nositi mami! Dojenčki!«