Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost členitve: srednja Vsa Lidija šumi in po frigijskih mestih se širi glas o dogodku ter z govoricami zajema prostrani svet. Nioba jo je poznala že pred svojo poroko, ko je kot dekle živela v Meoniji in na Sipilu; vendar je kazen rojakinje Arahne ni opomnila, naj se ukloni nebeščanom in govori manj prevzetno.

Marsikaj ji je vlivalo samozavest: toda ne moževa umetnost ne rod obeh ne moč velikega kraljestva ji niso bili tako ljubi, čeprav ji je bilo vse to ljubo, kakor njeni otroci; in Niobo bi imenovali najsrečnejšo med materami, ko se ne bi sama imela za takšno. Kajti Manto, hči Tejrezija, ki je poznala prihodnost, je po mestnih ulicah, prevzeta od božanskega navdiha, preroško oznanjala: »Ismenijke, pojdite v velikem številu in Latoni ter njenima otrokoma darujte kadilo s pobožno molitvijo in si v lase spletite lovor.

Po mojih ustih vam Latona ukazuje.« Ubogale so in vse Tebanke so si po ukazu okrasile sence z zelenjem ter svetemu ognju darovale kadilo in molitve. Glej, prihaja Nioba, obdana z množico spremljevalk, bleščeča v frigijski obleki, pretkani z zlatom, in lepa, kolikor ji jeza dopušča: s premikom svoje skladne glave je stresla lase, razpuščene čez obe rameni, in obstala; ko se je vzravnana s prevzetnim pogledom ozrla naokrog, je rekla: »Kakšna blaznost je dajati prednost nebeščanom, o katerih ste le slišale, pred tistimi, ki jih vidite? Zakaj častite Latono pri oltarjih, moje božanstvo pa še vedno ostaja brez kadila? Moj oče je Tantal, edini, ki je smel sesti k mizi nebeščanov;

moja mati je sestra Plejad, moj ded je mogočni Atlas, ki na plečih nosi nebesni svod; moj drugi ded je Jupiter, s katerim se ponašam tudi kot s tastom. Mene se bojijo frigijska ljudstva, meni je podložna Kadmova kraljeva palača; obzidje, ki ga je sestavila lira mojega moža, in ljudstvo za njim sva podvrgla svoji oblasti. Kamorkoli v hiši obrnem oči, vidim neizmerno bogastvo. Temu se pridružuje še obraz, vreden boginje. Prištejte sedem hčera in prav toliko sinov, kmalu pa še zete in snahe.

Zdaj pa vprašajte, na čem temelji moj ponos, in si drznite predme postavljati titanido Latono, hčer nekega Koja, ki ji je nekoč prostrana zemlja, ko je hotela roditi, odrekla še tako majhen prostor. Vaše boginje niso sprejeli ne nebo ne zemlja ne vode: izgnanka sveta je bila, dokler se je Delos ni usmilil, ko je tavala, in ji rekel: ‘Ti kot tujka blodiš po kopnem, jaz pa po valovih,’ ter ji ponudil nestalno bivališče. Postala je mati dveh otrok: to je le sedmina tega, kar je rodilo moje telo.

Srečna sem: kdo bi to zanikal? In srečna bom ostala: kdo bi dvomil tudi o tem? Tolikšno obilje mi daje varnost. Prevelika sem, da bi mi Fortuna lahko škodovala; četudi mi veliko vzame, mi bo še veliko več pustila. Moji blagoslovi so že presegli vsak strah. Predstavljajte si, da bi bilo mogoče kaj odvzeti tej množici mojih otrok: vendar tudi osiromašena ne bom ostala le pri dveh, pri Latonini množici: koliko se s tem sploh razlikuje od matere brez otrok?

Pojdite, dovolj je obredov, brž pojdite in si iz las snemite lovor.« Snamejo ga in pustijo obrede nedokončane, a kolikor smejo, s tihim šepetom častijo boginjo. Boginja se je razsrdila in na najvišjem vrhu Kinta je svojima dvojčkoma spregovorila takole: »Glejte, jaz, vajina mati, ponosna, ker sem vaju rodila, ki bi se med boginjami uklonila edinole Junoni, doživljam dvom o tem, ali sem boginja; od oltarjev, kjer so me častili vse veke, me odganjajo, otroka moja, če mi vidva ne priskočita na pomoč.

Pa ni le to moja bolečina: Tantalova hči je strašnemu dejanju dodala še žalitve in si drznila vaju postaviti za svoje otroke; mene pa je imenovala brez otrok — naj se to obrne zoper njo! — in zločinka je pokazala, da ima očetov jezik.« Ko je vse to povedala, je Latona hotela dodati še prošnje. »Nehaj!« je rekel Feb. »Dolga tožba le odlaga kazen.« Enako je rekla Feba; in s hitrim poletom skozi zrak sta, skrita v oblakih, prispela do Kadmovega gradu.

Blizu obzidja je ležalo ravno, široko polje, ki so ga nenehno teptali konji in kjer so številna kolesa ter trda kopita zdrobila grude pod seboj. Tam je nekaj izmed sedmih Amfionovih sinov zajahalo krepke konje; sedeli so na odejah, škrlatnih od tirske barve, in jih vodili z vajetmi, obteženimi z zlatom. Med njimi je bil Ismen, ki ga je mati nekoč prvega nosila pod srcem; ko je svojega konja vodil po natančnem krogu in brzdal njegov penasti gobec, je zavpil: »Gorje mi!« Sredi prsi mu je tičala puščica; umirajoča roka je izpustila vajeti in počasi je zdrsnil vstran prek konjeve desne plečke.

Za njim je Sipil, ko je skozi zrak zaslišal zven tulca, popustil vajeti, kakor krmar, ki sluti dež in ob pogledu na oblak beži ter razpne vsa viseča jadra, da mu ne bi ušla niti najrahlejša sapica. Toda ko je popuščal vajeti, ga je dohitela puščica, ki ji ni mogel uiti; trepetaje se je zapičila visoko v tilnik, iz grla pa mu je štrlela gola železna ost. Tako nagnjen naprej se je prek konjevih drvečih nog in grive zvalil na tla ter zemljo omadeževal z vročo krvjo.

Nesrečni Fajdim in Tantal, ki je podedoval dedovo ime, sta po končani običajni vaji prešla k mladeniškemu urjenju v z oljem bleščeči rokoborbi; že sta v tesnem rokoborskem prijemu pritisnila prsi ob prsi, ko je puščica, izstreljena z napete tetive, oba prebodla, kakor sta bila objeta. Hkrati sta zastokala, hkrati od bolečine sključena položila telesi na tla, hkrati leže še zadnjič zavila z očmi in hkrati izdihnila duši.

Alfenor ju zagleda in si razpraska prsi ter se bije po njih; priteče, da bi v objemu dvignil njuna mrzla uda, in pade med tem dejanjem bratske ljubezni: kajti Delijec mu je s smrtonosno ostjo prebodel srce globoko v prsih. Ko jo je izvlekel, se je na kavljih iztrgal del pljuč in skupaj z dušo je kri brizgnila v zrak. Damasihtona z nestriženimi lasmi pa ni zadela le ena rana. Zadet je bil tam, kjer se začenja golen in kjer kitasto koleno tvori mehki zgib med kostmi.

Medtem ko je z roko skušal izvleči pogubno puščico, mu je druga do peres prodrla skozi grlo. Kri jo je iztisnila, nato pa v visokem loku bruhnila navzgor in daleč skozi prebodeni zrak. Zadnji, Ilionej, je dvignil roke v prošnji, ki mu ni mogla pomagati, ter rekel: »O bogovi, vsi skupaj,« ne vedoč, da ne bi smel vseh prositi, »prizanesite mi!« Lokostrelec je bil ganjen, a puščice ni bilo več mogoče priklicati nazaj. Vendar je umrl od najmanjše rane, saj mu puščica ni globoko prodrla v srce.

Glas o nesreči, žalost ljudstva in solze domačih so materi razodeli tako nenaden padec; čudila se je, da so bogovi to zmogli, in jezila, da so si kaj takega drznili, da imajo tolikšno oblast. Kajti oče Amfion si je že potisnil meč skozi prsi in s smrtjo končal življenje in bolečino hkrati. Gorje, kako drugačna je bila ta Nioba od tiste Niobe, ki je še malo prej odgnala ljudstvo od Latoninih oltarjev in z visoko dvignjeno glavo korakala skozi mesto, zavidanja vredna svojim, zdaj pa pomilovanja vredna celo sovražniku.

Skloni se nad mrzla telesa in brez reda deli poslednje poljube vsem svojim sinovom. Od njih dvigne proti nebu podplute roke in reče: »Hrani se, kruta Latona, z našo bolečino, hrani se in nasiti svoje prsi z mojim žalovanjem: ‘Nasiti svoje divje srce,’ je rekla, ‘s sedmerim pogrebom tudi mene nesejo v grob. Raduj se in zmagoslavno slavi, sovražnica. Pa zakaj zmagoslavno? Meni, nesrečnici, jih ostaja več kakor tebi, srečnici: tudi po tolikšnih pogrebih te prekašam.’« To je rekla in zazvenela je tetiva napetega loka.

Zvok je prestrašil vse razen Niobe same: nesreča ji je dala drznost. V črnih oblačilih so pred mrtvaškimi ležišči bratov stale sestre z razpuščenimi lasmi. Ena izmed njih je vlekla iz telesa puščico, ki je tičala v drobovju, in umirajoča omahnila z obrazom na brata; druga je skušala potolažiti nesrečno mater, a nenadoma je umolknila in se vsa zvila od rane. Usta je zaprla šele, ko jo je zapuščal dih.

Ta se zgrudi med zaman begom, ona umre na sestri, ta se skriva, drugo bi videl trepetati. Ko jih je šest umrlo, zadetih z različnimi ranami, je ostala še zadnja. Mati jo je z vsem telesom in vso obleko zakrila ter zavpila: »Pusti mi eno, najmanjšo, od tolikih prosim le za najmanjšo, le za eno!« A medtem ko prosi, umre tista, za katero prosi. Brez otrok je obsedela med mrtvimi sinovi, hčerami in možem ter otrpnila od nesreče. Veter ji ne premakne niti lasu, na obrazu je barva brez krvi, oči v žalostnem obličju strmijo negibno; nič živega ni več v njeni podobi.

Tudi v notranjosti ji jezik otrdi skupaj s trdim nebom in žile se ne morejo več premikati; ne vrat se ne more upogniti ne roke se ganiti ne noga stopiti; tudi drobovje v njej je kamen. Vendar joče. Ovita v vrtinec silnega vetra je bila odnesena v domovino. Tam, zasidrana na gorskem vrhu, se raztaplja v solzah in še zdaj iz marmorja lijejo solze.