Waltey
Faeton vozi sončni voz
Ovid, Metamorphoses 2.150-2.400
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Faeton vozi sončni voz
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- Phaethon Drives the Sun Chariot
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Faeton vozi sončni voz
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Z mladim telesom se povzpne na lahki voz, stoji na njem in se veseli, da sme z rokami prijeti izročene vajeti, ter se zahvaljuje nejevoljnemu očetu. Medtem krilati Pirois, Eous in Eton, Sončevi konji, in četrti, Flegon, z ognjenim rezgetanjem polnijo zrak in s kopiti tolčejo ob zapore.
Ko jih Tetida, ki ni vedela za vnukovo usodo, odmakne in se odpre pot v brezmejno nebo, konji planejo naprej, z nogami udarjajo po zraku, trgajo oblake, ki jim stojijo na poti, in se dvigajo na krilih ter prehitevajo vzhodne vetrove, ki vstajajo iz istih krajev. A breme je bilo lahko, ne takšno, kakršno bi poznali Sončevi konji, in jarem ni imel običajne teže; kakor se zibajo ukrivljene ladje brez primernega bremena in jih zaradi prevelike lahkosti nestanovitno nosi po morju, tako voz brez vajenega tovora poskakuje v zrak, se silovito stresa in je, kakor da bi bil prazen.
Brž ko konji to začutijo, planejo in zapustijo utrjeno pot četverovprege ter ne tečejo več v prejšnjem redu. Mladeniča je strah; ne ve, kam naj obrne zaupane vajeti, ne ve, kje je pot, in tudi če bi vedel, jih ne bi obvladal. Tedaj so se ledene zvezde Medveda prvič ogrele od žarkov in se zaman skušale potopiti v morje, ki jim je prepovedano; tudi Kača, ki leži tik ob ledenem tečaju, prej od mraza otrpla in nikomur nevarna, se je razgrela in od vročine dobila nov bes.
Tudi ti, Bootes, si menda v zmedi zbežal, čeprav si bil počasen in so te zadrževali tvoji vozovi. Ko pa je nesrečni Faeton z vrha neba pogledal na zemljo, ki je ležala globoko, globoko pod njim, je prebledel in kolena so mu zadrhtela od nenadnega strahu, pred očmi pa se mu je sredi tolikšne svetlobe stemnilo. Zdaj bi si želel, da se nikoli ne bi dotaknil očetovih konj, zdaj obžaluje, da je spoznal svoj rod in uspel s prošnjo, zdaj bi rad veljal za Meropovega sina; tako ga nosi kakor ladjo, ki jo žene divji severnik in ji je premagani krmar izpustil krmilo ter jo prepustil bogovom in molitvam.
Kaj naj stori? Veliko neba je pustil za seboj, pred njegovimi očmi ga je še več! V mislih meri oboje, zdaj zre proti zahodu, ki mu ga usoda ne bo dovolila doseči, zdaj se ozira nazaj proti vzhodu; ne ve, kaj naj stori, odrevenel je, vajeti ne popusti, a jih tudi zadržati ne more in ne pozna imen konj. Prestrašen vidi tudi čudesa, posejana vsepovsod po pisanem nebu, in podobe velikanskih zveri.
Je kraj, kjer Škorpijon upogiba klešče v dva loka in z repom ter krakoma, ukrivljenima na obeh straneh, razteza ude čez prostor dveh ozvezdij. Ko deček vidi, da se z njega cedi črn strup in da mu z ukrivljeno ostjo grozi z ranami, ves iz sebe od ledene groze izpusti vajeti. Ko te padejo in se dotaknejo vrhov konjskih hrbtov, konji zaidejo s poti in brez vsakršne zavore po zraku drvijo v neznane predele; kamor jih žene zalet, tja brez reda hitijo, trkajo ob zvezde, pritrjene visoko na nebu, in vlačijo voz po brezpotjih.
Zdaj se vzpenjajo v višave, zdaj po strminah in poteh, ki padajo navzdol, drvijo bliže zemlji. Luna se čudi, da bratovi konji tečejo niže od njenih, ožgani oblaki pa se kadijo; plameni najprej zajamejo najvišje predele zemlje, ta poka, razpira razpoke in se suši, oropana sokov. Pašniki sivijo, drevje gori skupaj z listjem, suho žito pa daje gorivo lastnemu pogubljenju.
A to so majhne izgube: velika mesta propadajo z obzidji vred, požari spreminjajo cele dežele skupaj z njihovimi ljudstvi v pepel. Gozdovi gorijo z gorami, gorijo Atos, kilikijski Tavros, Tmolos in Ojta ter Ida, zdaj suha, prej pa bogata s studenci, Helikon devic in Haimos, ki se še ni imenoval Ojagrov; Etna neizmerno gori v podvojenem ognju, pa dvovrhi Parnas, Eriks, Kint in Otris ter Rodopa, ki bo naposled izgubila sneg, in Mimas, Dindim, Mikala in Kitajron, rojen za svete obrede.
Skitiji njen mraz nič ne pomaga: gori Kavkaz, Osa s Pindom in Olimp, višji od obeh, v nebo segajoče Alpe in z oblaki oviti Apenini. Tedaj Faeton vidi, da svet na vseh straneh plameni, in ne prenese tolikšne vročine; skozi usta vdihava žgoči zrak kakor iz globoke peči in čuti, da se njegov voz razbeljuje; ne more več prenašati pepela in leteče žerjavice, od vsepovsod ga ovija vroč dim, in zakrit s smolnato temo ne ve, kam gre ali kje je, temveč ga nosi po volji krilatih konj.
Pravijo, da je tedaj kri privrela na površje teles in so zato etiopska ljudstva dobila črno polt. Tedaj se je Libija, ko ji je vročina izpila vlago, osušila; tedaj so nimfe z razpuščenimi lasmi objokovale izvire in jezera: Beotija išče Dirko, Argos Amimono, Efira Pirenine vode. Tudi reke, ki so jim bila dodeljena široko razmaknjena bregova, ne ostanejo varne: Tanais se je kadil sredi valov, pa stari Penej in tevtrantski Kaik, hitri Ismen s fegijskim Erimantom in Ksant, ki bo še enkrat gorel, ter rumeni Likormas in Meander, ki se poigrava v svojih zavitih valovih,
pa migdonski Melas in tajnarski Evrotas. Gorel je tudi babilonski Evfrat, gorel Oront, hitri Termodont, Ganges, Fazis in Ister. Alfej vre, Sperhejevi bregovi gorijo, zlato, ki ga Tag nosi v svoji strugi, se v ognju tali, in rečne ptice, ki so s pesmijo slavile mejonske bregove, so se razgrele sredi Kajstra. Nil je prestrašen zbežal na skrajni konec sveta in skril svoj izvir, ki je še danes skrit: sedem ustij leži praznih in prašnih, sedem dolin brez reke.
Ista usoda izsuši ismarska Hebros in Strimon ter zahodne reke Ren, Rono in Pad in Tibero, ki ji je bila obljubljena oblast nad svetom. Vsa tla pokajo in skozi razpoke prodira svetloba v Tartar ter straši podzemnega kralja in njegovo ženo. Tudi morje se krči in ravnina suhega peska je tam, kjer je bilo pravkar morje; gore, ki jih je prekrivala globoka voda, se dvigajo na plano in množijo raztresene Kiklade.
Ribe iščejo globine in usločeni delfini se ne upajo več dvigati iznad morja v zrak, kakor so bili vajeni; mrtva telesa tjulnjev s trebuhi navzgor plavajo na morski gladini. Pravijo, da se je celo Nerej z Dorido in hčerami skril v mlačne votline. Trikrat si je Neptun z mrkim obrazom drznil dvigniti roke iz vode, trikrat ni prenesel ognja v zraku. A rodovitna Zemlja, obdana z morjem, je sredi morskih voda in vsepovsod usahlih studencev, ki so se skrili v drobovje mračne matere, izsušena do vratu dvignila svoj potlačeni obraz, si položila roko na čelo in z močnim drhtenjem
stresla vse, nato pa se nekoliko pogreznila niže kakor navadno in s suhim glasom spregovorila: »Če ti je tako prav in sem si to zaslužila, zakaj tvoje strele mirujejo, najvišji med bogovi? Če že moram umreti od sile ognja, naj umrem od tvojega in naj mi njegov povzročitelj olajša pogubo. Komaj odpiram grlo, da izrečem že te besede« (vročina ji je dušila usta): »Glej moje ožgane lase in toliko, toliko žerjavice v očeh in po obrazu!
Takšne sadove mi vračaš, tako nagrajuješ mojo rodovitnost in služenje, ker prenašam rane ukrivljenega pluga in motik in me obdelujejo vse leto, ker živini dajem listje, človeškemu rodu blago hrano, žito, vam pa tudi kadilo? A naj bo, da sem si zaslužila pogubo: kaj so zagrešile vode, kaj tvoj brat? Zakaj morje, ki mu je pripadlo po žrebu, upada in se vse bolj oddaljuje od neba?
Če pa te ne gane ne bratova ne moja naklonjenost, se usmili vsaj svojega neba. Poglej na obe strani: oba tečaja se kadita. Če ju ogenj poškoduje, se bodo vaše palače zrušile. Glej, še Atlas se muči in komaj na ramenih drži razbeljeni nebesni svod. Če propadejo morja, zemlje in nebeško kraljestvo, se bomo spet zlili v prvotni kaos. Reši iz plamenov, kar je še ostalo, in poskrbi za obstoj sveta.« Tako je dejala Zemlja, saj ni mogla več prenašati vročine niti dalje govoriti; umaknila je obraz vase in v votline bliže sencam podzemlja.
Vsemogočni oče pa je poklical bogove za priče, tudi tistega, ki je dal voz, da bo brez njegove pomoči vse doletela strašna poguba, ter se povzpel na najvišjo trdnjavo, od koder navadno razgrinja oblake čez prostrano zemljo, od koder pošilja grom in luča bliskajoče strele. A tedaj ni imel ne oblakov, ki bi jih lahko razgrnil čez zemljo, ne dežja, ki bi ga poslal z neba.
Zagrmi in z desnico ob ušesu zavihti strelo ter jo vrže v voznika; hkrati mu vzame življenje in ga vrže z voza ter z divjim ognjem ukroti ogenj. Konji se prestrašijo, skočijo vsak v svojo smer, iztrgajo vratove iz jarma in pustijo pretrgane vajeti. Tu ležijo uzde, tam od ojesa odtrgana os, drugje napere polomljenih koles, daleč naokrog pa so raztreseni ostanki razbitega voza.
Faeton pa, ki mu plamen požira rdečkaste lase, se vrti v padcu in ga nosi po zraku v dolgem loku, kakor je včasih videti zvezdo na jasnem nebu, ki sicer ne pade, a se lahko zdi, da je padla. Daleč od domovine, na drugem koncu sveta, ga sprejme veliki Eridan in mu umije kadeči se obraz. Zahodne najade položijo telo, ki se še kadi od trokrakega plamena, v grob in v kamen vklesajo tudi te verze: TU LEŽI FAETON, VOZNIK OČETOVEGA VOZA: ČEPRAV GA NI OBVLADAL, JE PADEL V VELIKEM PODVIGU.
Oče pa, nesrečen v bridkem žalovanju, si je zagrnil in skril obraz; in če smemo verjeti, pravijo, da je en dan minil brez sonca: požari so dajali svetlobo in tako je bilo v nesreči tudi nekaj koristi. Klimena pa je, potem ko je izrekla vse, kar je bilo ob tolikšnem gorju mogoče izreči, žalostna in obupana, z raztrganimi oblačili na prsih preiskala ves svet; najprej je iskala mrtvo telo, nato kosti in jih našla — a pokopane na tujem bregu!
Vrgla se je na grob, ime, ki ga je prebrala v marmorju, oblila s solzami in ga grela z golimi prsmi. Nič manj ne žalujejo Heliade in smrti prinašajo nepotreben dar, solze; s pestmi se bijejo po prsih in noč in dan kličejo Faetona, ki ne bo slišal njihovih bridkih tožb, ter ležijo ob grobu. Luna je štirikrat sklenila rogova v poln krog; one pa so po svoji navadi — ponavljanje jim jo je ustvarilo — znova tožile. Med njimi se je Faetusa, najstarejša od sester, ko je hotela leči na zemljo, potožila, da so ji noge otrpnile. Ko je svetla Lampetija skušala priti k njej, jo je zadržala nenadna korenina.
Tretja si je hotela z rokami razmršiti lase, pa je trgala listje; ena toži, da ji deblo oklepa noge, druga, da se ji roke spreminjajo v dolge veje. Medtem ko se čudijo, jim lubje objame dimlje, počasi obda trebuh, prsi, ramena in roke, ven gledajo le še usta, ki kličejo mater. Kaj naj stori mati, razen da, kamor jo žene srce, hiti sem in tja in jih poljublja, dokler še sme?
To ji ni dovolj; telesa skuša iztrgati iz debel in z rokami lomi nežne veje; iz njih pa kapljajo krvave kaplje kakor iz rane. »Nehaj, prosim, mati,« zavpije vsaka, ki jo rani, »nehaj, prosim: v drevesu trgaš naše telo. Zdaj pa zbogom« — lubje prekrije zadnje besede. Odtlej iz njih tečejo solze in na soncu se strjujejo v jantarne kaplje z novih vej; bistra reka jih sprejema in jih pošilja latinskim ženam za okras.
Pri tej čudežni preobrazbi je bil navzoč Stenelov sin Kiknos, ki ti je bil, Faeton, sicer soroden po materini krvi, a še bližji po srcu. Zapustil je svojo oblast — vladal je namreč ligurskim ljudstvom in velikim mestom — ter s tožbami napolnil zelene bregove, reko Eridan in gozd, ki so ga pomnožile sestre, ko se mu je glas stanjšal, belo perje mu je prekrilo lase, vrat se je daleč iztegnil iz prsi, rdeče prste je povezala plavalna kožica, perje mu je zastrlo boke, usta je zavzel top kljun.
Kiknos postane nova ptica in se ne zaupa nebu ne Jupitru, saj pomni ogenj, ki ga je ta krivično vrgel; išče ribnike in širna jezera ter iz sovraštva do ognja izbere za svoj dom reke, nasprotje plamenov. Medtem je Faetonov oče zanemarjen in brez svojega sijaja, kakršen je navadno, kadar ga zastre mrk; sovraži svetlobo, sebe in dan, predaja se žalovanju, žalosti dodaja jezo in svetu odreka svojo službo. »Dovolj,« pravi, »je bila moja usoda nemirna že od začetka časov; upira se mi delo brez konca, ki sem ga opravljal brez priznanja.
Naj kdo drug vozi voz, ki prinaša svetlobo! Če ni nikogar in vsi bogovi priznavajo, da tega ne zmorejo, naj ga vozi sam, da vsaj med preizkušanjem mojih vajeti končno odloži strele, ki očetom jemljejo otroke. Ko bo izkusil moč ognjenonogih konj, bo tedaj spoznal, da tisti, ki jih ni dobro vodil, ni zaslužil smrti.« Ko Sonce tako govori, ga obstopijo vsa božanstva in ga s prosečimi glasovi rotijo, naj ne zavije sveta v temo; tudi Jupiter opravičuje poslano strelo in prošnjam kraljevsko dodaja grožnje.
Feb zbere podivjane konje, ki še vedno drhtijo od groze, in jih v bolečini divje žene z ostnom in bičem; besni namreč ter jim očita sina in jih krivi zanj.
Izvirnik
Phaethon Drives the Sun Chariot
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_011 Citation: Ovid, Metamorphoses 2.150-2.400 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 150: Occupat ille levem iuvenali corpore currum, 151: statque super manibusque datas contingere habenas 152: gaudet et invito grates agit inde parenti.
153: Interea volucres Pyrois et Eous et Aethon, 154: Solis equi, quartusque Phlegon, hinnitibus auras 155: flammiferis implent pedibusque repagula pulsant. 156: Quae postquam Tethys, fatorum ignara nepotis 157: reppulit, et facta est inmensi copia caeli, 158: corripuere viam pedibusque per aera motis 159: obstantes scindunt nebulas pennisque levati 160: praetereunt ortos isdem de partibus Euros.
161: Sed leve pondus erat, nec quod cognoscere possent 162: Solis equi, solitaque iugum gravitate carebat; 163: utque labant curvae iusto sine pondere naves 164: perque mare instabiles nimia levitate feruntur, 165: sic onere adsueto vacuus dat in aera saltus 166: succutiturque alte similisque est currus inani. 167: Quod simulac sensere, ruunt tritumque relinquunt 168: quadriiugi spatium, nec quo prius ordine currunt.
169: Ipse pavet nec qua commissas flectat habenas, 170: nec scit, qua sit iter; nec, si sciat, imperet illis. 171: Tum primum radiis gelidi caluere triones 172: et vetito frustra temptarunt aequore tingi, 173: quaeque polo posita est glaciali proxima serpens, 174: frigore pigra prius nec formidabilis ulli, 175: incaluit sumpsitque novas fervoribus iras. 176: Te quoque turbatum memorant fugisse, Boote, 177: quamvis tardus eras et te tua plaustra tenebant.
178: Ut vero summo despexit ab aethere terras 179: infelix Phaethon penitus penitusque iacentes, 180: palluit et subito genua intremuere timore, 181: suntque oculis tenebrae per tantum lumen obortae. 182: Et iam mallet equos numquam tetigisse paternos, 183: iam cognosse genus piget et valuisse rogando, 184: iam Meropis dici cupiens ita fertur, ut acta 185: praecipiti pinus borea, cui victa remisit 186: frena suus rector, quam dis votisque reliquit.
187: Quid faciat? multum caeli post terga relictum, 188: ante oculos plus est! animo metitur utrumque, 189: et modo quos illi fatum contingere non est, 190: prospicit occasus, interdum respicit ortus: 191: quidque agat ignarus stupet et nec frena remittit 192: nec retinere valet nec nomina novit equorum. 193: Sparsa quoque in vario passim miracula caelo 194: vastarumque videt trepidus simulacra ferarum.
195: Est locus, in geminos ubi bracchia concavat arcus 196: scorpius et cauda flexisque utrimque lacertis 197: porrigit in spatium signorum membra duorum. 198: Hunc puer ut nigri madidum sudore veneni 199: vulnera curvata minitantem cuspide vidit, 200: mentis inops gelida formidine lora remisit. 201: Quae postquam summum tetigere iacentia tergum, 202: exspatiantur equi, nulloque inhibente per auras 203: ignotae regionis eunt, quaque impetus egit, 204: hac sine lege ruunt altoque sub aethere fixis 205: incursant stellis rapiuntque per avia currum.
206: Et modo summa petunt, modo per declive viasque 207: praecipites spatio terrae propiore feruntur. 208: Inferiusque suis fraternos currere Luna 209: admiratur equos, ambustaque nubila fumant; 210: corripitur flammis ut quaeque altissima, tellus 211: fissaque agit rimas et sucis aret ademptis. 212: Pabula canescunt, cum frondibus uritur arbor, 213: materiamque suo praebet seges arida damno.
214: Parva queror: magnae pereunt cum moenibus urbes, 215: cumque suis totas populis incendia gentes 216: in cinerem vertunt. Silvae cum montibus ardent, 217: ardet Athos Taurusque Cilix et Tmolus et Oete 218: et tum sicca, prius creberrima fontibus, Ide, 219: virgineusque Helicon et nondum Oeagrius Haemus; 220: ardet in inmensum geminatis ignibus Aetna 221: Parnasusque biceps et Eryx et Cynthus et Othrys, 222: et tandem nivibus Rhodope caritura, Mimasque 223: Dindymaque et Mycale natusque ad sacra Cithaeron.
224: Nec prosunt Scythiae sua frigora: Caucasus ardet 225: Ossaque cum Pindo maiorque ambobus Olympus 226: aeriaeque Alpes et nubifer Appenninus. 227: Tum vero Phaethon cunctis e partibus orbem 228: adspicit accensum nec tantos sustinet aestus, 229: ferventesque auras velut e fornace profunda 230: ore trahit currusque suos candescere sentit; 231: et neque iam cineres eiectatamque favillam 232: ferre potest calidoque involvitur undique fumo, 233: quoque eat, aut ubi sit, picea caligine tectus 234: nescit et arbitrio volucrum raptatur equorum.
235: Sanguine tum credunt in corpora summa vocato 236: Aethiopum populos nigrum traxisse colorem. 237: Tum facta est Libye raptis umoribus aestu 238: arida, tum nymphae passis fontesque lacusque 239: deflevere comis: quaerit Boeotia Dircen, 240: Argos Amymonen, Ephyre Pirenidas undas. 241: Nec sortita loco distantes flumina ripas 242: tuta manent: mediis Tanais fumavit in undis 243: Peneusque senex Teuthranteusque Caicus 244: et celer Ismenos cum Phegiaco Erymantho 245: arsurusque iterum Xanthus flavusque Lycormas, 246: quique recurvatis ludit Maeandrus in undis.
247: Mygdoniusque Melas et Taenarius Eurotas. 248: Arsit et Euphrates Babylonius, arsit Orontes 249: Thermodonque citus Gangesque et Phasis et Hister. 250: Aestuat Alpheus, ripae Spercheides ardent, 251: quodque suo Tagus amne vehit, fluit ignibus aurum, 252: et quae Maeonias celebrabant carmine ripas 253: flumineae volucres, medio caluere Caystro. 254: Nilus in extremum fugit perterritus orbem 255: occuluitque caput, quod adhuc latet: ostia septem 256: pulverulenta vacant, septem sine flumine valles.
257: Fors eadem Ismarios Hebrum cum Strymone siccat 258: Hesperiosque amnes Rhenum Rhodanumque Padumque, 259: cuique fuit rerum promissa potentia, Thybrin. 260: Dissilit omne solum, penetratque in Tartara rimis 261: lumen et infernum terret cum coniuge regem. 262: Et mare contrahitur, siccaeque est campus harenae 263: quod modo pontus erat: quosque altum texerat aequor, 264: exsistunt montes et sparsas Cycladas augent.
265: Ima petunt pisces, nec se super aequora curvi 266: tollere consuetas audent delphines in auras; 267: corpora phocarum summo resupina profundo 268: exanimata natant. Ipsum quoque Nerea fama est 269: Doridaque et natas tepidis latuisse sub antris. 270: Ter Neptunus aquis cum torvo bracchia vultu 271: exserere ausus erat, ter non tulit aeris ignes. 272: Alma tamen Tellus, ut erat circumdata ponto, 273: inter aquas pelagi contractosque undique fontes, 274: qui se condiderant in opacae viscera matris, 275: sustulit oppressos collo tenus arida vultus 276: opposuitque manum fronti magnoque tremore
277: omnia concutiens paulum subsedit et infra 278: quam solet esse fuit, siccaque ita voce locuta est: 279: “Si placet hoc, meruique, quid o tua fulmina cessant, 280: summe deum? liceat periturae viribus ignis 281: igne perire tuo clademque auctore levare. 282: Vix equidem fauces haec ipsa in verba resolvo” 283: (presserat ora vapor): “tostos en adspice crines 284: inque oculis tantum, tantum super ora favillae.
285: Hosne mihi fructus, hunc fertilitatis honorem 286: officiique refers, quod adunci vulnera aratri 287: rastrorumque fero totoque exerceor anno, 288: quod pecori frondes, alimentaque mitia, fruges, 289: humano generi, vobis quoque tura ministro? 290: Sed tamen exitium fac me meruisse: quid undae, 291: quid meruit frater? cur illi tradita sorte 292: aequora decrescunt et ab aethere longius absunt?
293: Quodsi nec fratris nec te mea gratia tangit, 294: at caeli miserere tui. Circumspice utrumque, 295: fumat uterque polus. Quos si vitiaverit ignis, 296: atria vestra ruent. Atlas en ipse laborat 297: vixque suis umeris candentem sustinet axem. 298: Si freta, si terrae pereunt, si regia caeli, 299: in chaos antiquum confundimur. Eripe flammis, 300: siquid adhuc superest, et rerum consule summae.”
301: Dixerat haec Tellus: neque enim tolerare vaporem 302: ulterius potuit nec dicere plura: suumque 303: rettulit os in se propioraque manibus antra. 304: At pater omnipotens, superos testatus et ipsum, 305: qui dederat currus, nisi opem ferat, omnia fato 306: interitura gravi, summam petit arduus arcem, 307: unde solet nubes latis inducere terris, 308: unde movet tonitrus vibrataque fulmina iactat.
309: Sed neque quas posset terris inducere nubes 310: tunc habuit, nec quos caelo demitteret imbres. 311: Intonat et dextra libratum fulmen ab aure 312: misit in aurigam pariterque animaque rotisque 313: expulit et saevis compescuit ignibus ignes. 314: Consternantur equi et saltu in contraria facto 315: colla iugo eripiunt abruptaque lora relinquunt. 316: Illic frena iacent, illic temone revulsus 317: axis, in hac radii fractarum parte rotarum, 318: sparsaque sunt late laceri vestigia currus.
319: At Phaethon rutilos flamma populante capillos, 320: volvitur in praeceps longoque per aera tractu 321: fertur, ut interdum de caelo stella sereno 322: etsi non cecidit, potuit cecidisse videri. 323: Quem procul a patria diverso maximus orbe 324: excipit Eridanus fumantiaque abluit ora. 325: Naïdes Hesperiae trifida fumantia flamma 326: corpora dant tumulo, signant quoque carmine saxum: 327: HIC SITUS EST PHAETHON, CURRUS AURIGA PATERNI: 328: QUEM SI NON TENUIT, MAGNIS TAMEN EXCIDIT AUSIS.
329: Nam pater obductos, luctu miserabilis aegro 330: condiderat vultus: et, si modo credimus, unum 331: isse diem sine sole ferunt: incendia lumen 332: praebebant aliquisque malo fuit usus in illo. 333: At Clymene postquam dixit quaecumque fuerunt 334: in tantis dicenda malis, lugubris et amens 335: et laniata sinus totum percensuit orbem, 336: exanimesque artus primo, mox ossa requirens 337: repperit (ossa tamen peregrina condita ripa!), 338: incubuitque loco nomenque in marmore lectum 339: perfudit lacrimis et aperto pectore fovit.
340: Nec minus Heliades lugent et inania morti 341: munera dant lacrimas, et caesae pectora palmis 342: non auditurum miseras Phaethonta querellas 343: nocte dieque vocant adsternunturque sepulcro. 344: Luna quater iunctis implerat cornibus orbem: 345: illae more suo (nam morem fecerat usus) 346: plangorem dederant. E quis Phaethusa, sororum 347: maxima, cum vellet terra procumbere, questa est 348: deriguisse pedes. Ad quam conata venire 349: candida Lampetie subita radice retenta est.
350: Tertia cum crinem manibus laniare pararet, 351: avellit frondes; haec stipite crura teneri, 352: illa dolet fieri longos sua bracchia ramos. 353: Dumque ea mirantur, complectitur inguina cortex, 354: perque gradus uterum pectusque umerosque manusque 355: ambit et exstabant tantum ora vocantia matrem. 356: Quid faciat mater, nisi, quo trahat impetus illam, 357: huc eat atque illuc, et, dum licet, oscula iungat?
358: Non satis est; truncis avellere corpora temptat, 359: et teneros manibus ramos abrumpit; at inde 360: sanguineae manant, tamquam de vulnere, guttae. 361: “Parce, precor, mater”, quaecumque est saucia, clamat, 362: “parce, precor: nostrum laceratur in arbore corpus. 363: iamque vale” —cortex in verba novissima venit. 364: Inde fluunt lacrimae, stillataque sole rigescunt 365: de ramis electra novis, quae lucidus amnis 366: excipit et nuribus mittit gestanda Latinis.
367: Adfuit huic monstro proles Stheneleia Cycnus, 368: qui tibi materno quamvis a sanguine iunctus, 369: mente tamen, Phaethon, propior fuit. Ille relicto 370: (nam Ligurum populos et magnas rexerat urbes) 371: imperio ripas virides amnemque querellis 372: Eridanum implerat silvamque sororibus auctam, 373: cum vox est tenuata viro, canaeque capillos 374: dissimulant plumae, collumque a pectore longe 375: porrigitur, digitosque ligat iunctura rubentes, 376: penna latus velat, tenet os sine acumine rostrum.
377: Fit nova Cycnus avis, nec se caeloque Iovique 378: credit, ut iniuste missi memor ignis ab illo: 379: stagna petit patulosque lacus, ignemque perosus 380: quae colat elegit contraria flumina flammis. 381: Squalidus interea genitor Phaethontis et expers 382: ipse sui decoris, qualis, cum deficit orbem, 383: esse solet, lucemque odit seque ipse diemque, 384: datque animum in luctus; et luctibus adicit iram 385: officiumque negat mundo. “Satis” inquit “ab aevi 386: sors mea principiis fuit inrequieta, pigetque 387: actorum sine fine mihi, sine honore, laborum.
388: Quilibet alter agat portantes lumina currus! 389: Si nemo est omnesque dei non posse fatentur, 390: ipse agat ut saltem, dum nostras temptat habenas, 391: orbatura patres aliquando fulmina ponat. 392: Tum sciet, ignipedum vires expertus equorum, 393: non meruisse necem, qui non bene rexerit illos.” 394: Talia dicentem circumstant omnia Solem 395: numina, neve velit tenebras inducere rebus, 396: supplice voce rogant: missos quoque Iuppiter ignes 397: excusat precibusque minas regaliter addit.
398: Conligit amentes et adhuc terrore paventes 399: Phoebus equos stimuloque dolens et verbere saevit: 400: saevit enim, natumque obiectat et imputat illis.
Nadaljuj z branjem
