Waltey

Waltey

Meleager in lov na kalidonskega merjasca

Apolodorjeva knjižnica · Apolodor
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Meleager in lov na kalidonskega merjasca

Vir
Apolodorjeva knjižnica
Avtor
Apolodor
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Ancient Greek
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Book 1 chapter 8

O izvirniku

Apolodorjeva knjižnica

Strnjen zemljevid grških mitov, rodov, junakov in pošasti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Apolodorjeva knjižnica v jeziku Ancient Greek.

Besedilo

Meleager in lov na kalidonskega merjasca

1. Ojnej, kralj Kalidona, je od Dioniza prvi prejel sadiko vinske trte. Poročil se je z Altajo, Testijevo hčerjo, in imel z njo Tokseja, ki ga je sam ubil, ker je preskočil jarek, poleg njega pa še Tireja in Klimena ter hčeri Gorgo, s katero se je poročil Andrajmon, in Dejanejro, za katero pravijo, da jo je Altaja rodila Dionizu. Dejanejra je vozila bojni voz in se urila v bojevanju; za njeno roko se je Heraklej spopadel z Ahelojem.

2. Altaja je Ojneju rodila tudi sina Meleagra, za katerega pravijo, da je bil v resnici Aresov sin. Ko je bil star sedem dni, so menda prišle mojre in napovedale, da bo Meleager umrl, ko bo dogorelo poleno, ki je tedaj gorelo na ognjišču. Ko je Altaja to slišala, je poleno vzela iz ognja in ga spravila v skrinjo. Meleager je odrasel v neranljivega in hrabrega moža, umrl pa je takole. Ko so v deželi dozoreli letni pridelki, je Ojnej daroval prvine vsem bogovom, le na Artemido je pozabil. Ta se je razsrdila in nad deželo poslala merjasca izjemne velikosti in moči, ki je onemogočal setev na poljih ter pobijal živino in ljudi, na katere je naletel. Ojnej je za lov na tega merjasca sklical vse najodličnejše junake iz Grčije in obljubil, da bo tistemu, ki zver ubije, za nagrado dal njeno kožo. Na lov na merjasca so se zbrali: Meleager, Ojnejev sin, in Drias, Aresov sin, oba iz Kalidona; Idas in Linkej, Afarejeva sinova, iz Mesene; Kastor in Polidevk, sinova Zevsa in Lede, iz Lakedajmona; Tezej, Egejev sin, iz Aten; Admet, Feretov sin, iz Fer; Ankaj in Kefej, Likurgova sinova, iz Arkadije; Jazon, Ajzonov sin, iz Jolka; Ifiklej, Amfitrionov sin, iz Teb; Pejritoj, Iksionov sin, iz Larise; Pelej, Ajakov sin, iz Ftije; Telamon, Ajakov sin, s Salamine; Evrition, Aktorjev sin, iz Ftije; Atalanta, Shojnejeva hči, iz Arkadije; Amfiaraj, Ojklejev sin, iz Argosa; z njimi pa tudi Testijevi sinovi. Ojnej jih je po prihodu gostil devet dni. Deseti dan so Kefej, Ankaj in še nekateri drugi menili, da ni dostojno iti na lov skupaj z žensko. Meleager, ki je bil sicer poročen s Kleopatro, hčerjo Idasa in Marpese, a si je želel imeti otroke tudi z Atalanto, jih je prisilil, da so šli na lov skupaj z njo. Ko so obkolili merjasca, je zver ubila Hileja in Ankaja, Pelej pa je nehote s kopjem zadel in ubil Evritiona. Atalanta je merjasca prva zadela s puščico v hrbet, za njo pa ga je Amfiaraj zadel v oko. Meleager ga je nato z udarcem v bok ubil, vzel njegovo kožo in jo dal Atalanti.

Testijevi sinovi pa so menili, da bi bila sramota, če bi ob navzočnosti mož nagrado prejela ženska, zato so ji kožo vzeli. Trdili so, da po sorodstveni pravici pripada njim, če je Meleager noče vzeti zase.

3. Meleager se je razjezil, ubil Testijeve sinove in kožo vrnil Atalanti. Altaja je v žalosti zaradi smrti svojih bratov zažgala poleno in Meleager je nenadoma umrl. Nekateri pa pravijo, da Meleager ni umrl tako, temveč da je med Kureti in Kalidonci izbruhnila vojna, ker so Testijevi sinovi zahtevali kožo, češ da je merjasca prvi zadel Ifiklos. Meleager je odšel v boj in ubil nekaj Testijevih sinov, Altaja pa ga je zato preklela; on je nato v jezi ostal doma. Ko so se sovražniki že približevali obzidju in so ga meščani rotili, naj jim priskoči na pomoč, ga je žena le stežka prepričala, da je odšel v boj. Ubil je še preostale Testijeve sinove, nato pa v boju padel. Po Meleagrovi smrti sta se Altaja in Kleopatra obesili, ženske, ki so objokovale pokojnika, pa so se spremenile v ptice.

4. Po Altajini smrti se je Ojnej poročil s Peribojo, Hiponojevo hčerjo. Pisec Tebajde pravi, da jo je Ojnej dobil kot vojni plen po vojni z Olenom; Heziod pa pravi, da jo je oče Hiponoj, potem ko jo je zapeljal Hipostrat, Amarinkejov sin, iz Olena v Ahaji poslal k Ojneju, ki je živel daleč od Grčije, in mu naročil, naj jo ubije.

5. Nekateri pa pravijo, da je Hiponoj izvedel, da je njegovo hčer zapeljal Ojnej, in jo nosečo poslal k njemu. Periboja je Ojneju rodila Tideja. Pejzander pa pravi, da je Tideja rodila Gorga, saj se je Ojnej po Zevsovi volji zaljubil v lastno hčer. Tidej je odrasel v hrabrega moža, a je bil izgnan, ker je po pripovedovanju nekaterih ubil Ojnejevega brata Alkatoja, po pripovedovanju pisca Alkmajonide pa Melanove sinove, ki so kovali zaroto proti Ojneju: Feneja, Evriala, Hiperlaja, Antioha, Evmeda, Sternopa, Ksantipa in Stenelaja. Ferekid pa pravi, da je ubil lastnega brata Olenija.

Ko ga je Agrij privedel pred sodišče, je pobegnil v Argos k Adrastu, se poročil z njegovo hčerjo Dejipilo in imel z njo sina Diomeda. Tidej se je nato z Adrastom odpravil na vojni pohod proti Tebam in umrl zaradi rane, ki mu jo je zadal Melanip.

6. Agrijevi sinovi Terzit, Onhest, Protoj, Kelevtor, Likopej in Melanip so Ojneju odvzeli kraljestvo in ga dali svojemu očetu, Ojneja pa so vrgli v ječo in ga trpinčili. Pozneje je Diomed z Alkmajonom skrivaj prišel iz Argosa in pobil vse Agrijeve sinove razen Onhesta in Terzita, ki sta že prej pobegnila na Peloponez. Ker je bil Ojnej že star, je kraljestvo predal Andrajmonu, ki je bil poročen z Ojnejevo hčerjo, Ojneja pa odpeljal na Peloponez.

Agrijeva sinova, ki sta ušla, sta starca pričakala v zasedi pri Telefovem ognjišču v Arkadiji in ga ubila. Diomed je njegovo truplo odnesel v Argos in ga pokopal tam, kjer zdaj stoji mesto, po njem imenovano Ojnoja. Poročil se je z Ajgialejo, Adrastovo hčerjo ali, kakor pravijo nekateri, Ajgialejevo, ter se odpravil na vojna pohoda proti Tebam in Troji.

Izvirnik

Book 1 chapter 8

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Source ID: apollodorus_bib_1_8 Citation: Apollodorus, Bibliotheca 1.8 1. Οἰνεὺς δὲ βασιλεύων Καλυδῶνος παρὰ Διονύσου φυτὸν ἀμπέλου πρῶτος ἔλαβε. γήμας δὲ Ἀλθαίαν τὴν Θεστίου γεννᾷ Τοξέα, ὃν αὐτὸς ἔκτεινεν ὑπερπηδήσαντα τὴν τάφρον, καὶ παρὰ τοῦτον Θυρέα καὶ Κλύμενον, καὶ θυγατέρα Γόργην, ἣν Ἀνδραίμων ἔγημε, καὶ Δηιάνειραν, ἣν Ἀλθαίαν λέγουσιν ἐκ Διονύσου γεννῆσαι. αὕτη δʼ ἡνιόχει καὶ τὰ κατὰ πόλεμον ἤσκει, καὶ περὶ τῶν γάμων αὐτῆς Ἡρακλῆς πρὸς Ἀχελῷον ἐπάλαισεν.

2. ἐγέννησε δὲ Ἀλθαία παῖδα ἐξ Οἰνέως Μελέαγρον, ὃν ἐξ Ἄρεος γεγεννῆσθαί φασι. τούτου δʼ ὄντος ἡμερῶν ἑπτὰ παραγενομένας τὰς μοίρας φασὶν εἰπεῖν, ὅτι τότε τελευτήσει Μελέαγρος, ὅταν ὁ καιόμενος ἐπὶ τῆς ἐσχάρας δαλὸς κατακαῇ. τοῦτο ἀκούσασα τὸν δαλὸν ἀνείλετο Ἀλθαία καὶ κατέθετο εἰς λάρνακα. Μελέαγρος δὲ ἀνὴρ ἄτρωτος καὶ γενναῖος γενόμενος τόνδε τὸν τρόπον ἐτελεύτησεν. ἐτησίων καρπῶν ἐν τῇ χώρᾳ γενομένων τὰς ἀπαρχὰς Οἰνεὺς θεοῖς πᾶσι θύων μόνης Ἀρτέμιδος ἐξελάθετο. ἡ δὲ μηνίσασα κάπρον ἐφῆκεν ἔξοχον μεγέθει τε καὶ ῥώμῃ, ὃς τήν τε γῆν ἄσπορον ἐτίθει καὶ τὰ βοσκήματα καὶ τοὺς ἐντυγχάνοντας διέφθειρεν. ἐπὶ τοῦτον τὸν κάπρον τοὺς ἀρίστους ἐκ τῆς Ἑλλάδος πάντας συνεκάλεσε, καὶ τῷ κτείναντι τὸν θῆρα τὴν δορὰν δώσειν ἀριστεῖον ἐπηγγείλατο. οἱ δὲ συνελθόντες ἐπὶ τὴν τοῦ κάπρου θήραν ἦσαν οἵδε· Μελέαγρος

Οἰνέως, Δρύας Ἄρεος, ἐκ Καλυδῶνος οὗτοι, Ἴδας καὶ Λυγκεὺς Ἀφαρέως ἐκ Μεσσήνης, Κάστωρ καὶ Πολυδεύκης Διὸς καὶ Λήδας ἐκ Λακεδαίμονος, Θησεὺς Αἰγέως ἐξ Ἀθηνῶν, Ἄδμητος Φέρητος ἐκ Φερῶν, Ἀγκαῖος καὶ Κηφεὺς Λυκούργου ἐξ Ἀρκαδίας, Ἰάσων Αἴσονος ἐξ Ἰωλκοῦ, Ἰφικλῆς Ἀμφιτρύωνος ἐκ Θηβῶν, Πειρίθους Ἰξίονος ἐκ Λαρίσης, Πηλεὺς Αἰακοῦ ἐκ Φθίας, Τελαμὼν Αἰακοῦ ἐκ Σαλαμῖνος, Εὐρυτίων Ἄκτορος ἐκ Φθίας, Ἀταλάντη Σχοινέως ἐξ Ἀρκαδίας, Ἀμφιάραος Ὀικλέους ἐξ Ἄργους· μετὰ τούτων καὶ οἱ Θεστίου παῖδες. συνελθόντας δὲ αὐτοὺς Οἰνεὺς ἐπὶ ἐννέα ἡμέρας ἐξένισε· τῇ δεκάτῃ δὲ Κηφέως καὶ Ἀγκαίου καί τινων ἄλλων ἀπαξιούντων μετὰ γυναικὸς ἐπὶ τὴν θήραν ἐξιέναι, Μελέαγρος ἔχων γυναῖκα Κλεοπάτραν τὴν Ἴδα καὶ Μαρπήσσης θυγατέρα, βουλόμενος δὲ καὶ ἐξ Ἀταλάντης τεκνοποιήσασθαι, συνηνάγκασεν αὐτοὺς ἐπὶ τὴν θήραν μετὰ ταύτης

ἐξιέναι. περιστάντων δὲ αὐτῶν τὸν κάπρον, Ὑλεὺς μὲν καὶ Ἀγκαῖος ὑπὸ τοῦ θηρὸς διεφθάρησαν, Εὐρυτίωνα δὲ Πηλεὺς ἄκων κατηκόντισε. τὸν δὲ κάπρον πρώτη μὲν Ἀταλάντη εἰς τὰ νῶτα ἐτόξευσε, δεύτερος δὲ Ἀμφιάραος εἰς τὸν ὀφθαλμόν· Μελέαγρος δὲ αὐτὸν εἰς τὸν κενεῶνα πλήξας ἀπέκτεινε, καὶ λαβὼν τὸ δέρας ἔδωκεν Ἀταλάντῃ. οἱ δὲ Θεστίου παῖδες, ἀδοξοῦντες εἰ παρόντων ἀνδρῶν γυνὴ τὰ ἀριστεῖα λήψεται, τὸ δέρας αὐτῆς ἀφείλοντο, κατὰ γένος αὑτοῖς προσήκειν λέγοντες, εἰ Μελέαγρος λαμβάνειν μὴ προαιροῖτο.

3. ὀργισθεὶς δὲ Μελέαγρος τοὺς μὲν Θεστίου παῖδας ἀπέκτεινε, τὸ δὲ δέρας ἔδωκε τῇ Ἀταλάντῃ. Ἀλθαία δὲ λυπηθεῖσα ἐπὶ τῇ τῶν ἀδελφῶν ἀπωλείᾳ τὸν δαλὸν ἧψε, καὶ ὁ Μελέαγρος ἐξαίφνης ἀπέθανεν. οἱ δέ φασιν οὐχ οὕτω Μελέαγρον τελευτῆσαι, ἀμφισβητούντων δὲ τῆς δορᾶς τῶν Θεστίου παίδων ὡς Ἰφίκλου πρώτου βαλόντος, Κούρησι καὶ Καλυδωνίοις πόλεμον ἐνστῆναι, ἐξελθόντος δὲ Μελεάγρου καί τινας τῶν Θεστίου παίδων φονεύσαντος Ἀλθαίαν ἀράσασθαι κατʼ αὐτοῦ· τὸν δὲ ὀργιζόμενον οἴκοι μένειν. ἤδη δὲ τῶν πολεμίων τοῖς τείχεσι προσπελαζόντων καὶ τῶν πολιτῶν ἀξιούντων μεθʼ ἱκετηρίας βοηθεῖν, μόλις πεισθέντα ὑπὸ τῆς γυναικὸς ἐξελθεῖν, καὶ τοὺς λοιποὺς κτείναντα τῶν Θεστίου παίδων ἀποθανεῖν μαχόμενον. μετὰ δὲ τὸν Μελεάγρου θάνατον Ἀλθαία καὶ Κλεοπάτρα ἑαυτὰς ἀνήρτησαν,

αἱ δὲ θρηνοῦσαι τὸν νεκρὸν γυναῖκες ἀπωρνεώθησαν. 4. Ἀλθαίας δὲ ἀποθανούσης ἔγημεν Οἰνεὺς Περίβοιαν τὴν Ἱππονόου. ταύτην δὲ ὁ μὲν γράψας τὴν Θηβαΐδα πολεμηθείσης Ὠλένου λέγει λαβεῖν Οἰνέα γέρας, Ἡσίοδος δὲ ἐξ Ὠλένου τῆς Ἀχαΐας, ἐφθαρμένην ὑπὸ Ἱπποστράτου τοῦ Ἀμαρυγκέως, Ἱππόνουν τὸν πατέρα πέμψαι πρὸς Οἰνέα πόρρω τῆς Ἑλλάδος ὄντα, ἐντειλάμενον ἀποκτεῖναι. 5. εἰσὶ δὲ οἱ λέγοντες Ἱππόνουν ἐπιγνόντα τὴν ἰδίαν θυγατέρα ἐφθαρμένην ὑπὸ Οἰνέως, ἔγκυον αὐτὴν πρὸς τοῦτον ἀποπέμψαι.

ἐγεννήθη δὲ ἐκ ταύτης Οἰνεῖ Τυδεύς. Πείσανδρος δὲ αὐτὸν ἐκ Γόργης γενέσθαι λέγει· τῆς γὰρ θυγατρὸς Οἰνέα κατὰ τὴν βούλησιν Διὸς ἐρασθῆναι. Τυδεὺς δὲ ἀνὴρ γενόμενος γενναῖος ἐφυγαδεύθη, κτείνας, ὡς μέν τινες λέγουσιν, ἀδελφὸν Οἰνέως Ἀλκάθοον, ὡς δὲ ὁ τὴν Ἀλκμαιωνίδα γεγραφώς, τοὺς Μέλανος παῖδας ἐπιβουλεύοντας Οἰνεῖ, Φηνέα Εὐρύαλον Ὑπέρλαον Ἀντίοχον Εὐμήδην Στέρνοπα Ξάνθιππον Σθενέλαον, ὡς δὲ Φερεκύδης φησίν, Ὠλενίαν ἀδελφὸν ἴδιον.

Ἀγρίου δὲ δίκας ἐπάγοντος αὐτῷ φυγὼν εἰς Ἄργος ἧκε πρὸς Ἄδραστον, καὶ τὴν τούτου γήμας θυγατέρα Δηιπύλην ἐγέννησε Διομήδην. Τυδεὺς μὲν οὖν ἐπὶ Θήβας μετʼ Ἀδράστου στρατευσάμενος ὑπὸ Μελανίππου τρωθεὶς ἀπέθανεν· 6. οἱ δὲ Ἀγρίου παῖδες, Θερσίτης Ὀγχηστὸς Πρόθοος Κελεύτωρ Λυκωπεὺς Μελάνιππος, ἀφελόμενοι τὴν Οἰνέως βασιλείαν τῷ πατρὶ ἔδοσαν, καὶ προσέτι ζῶντα τὸν Οἰνέα καθείρξαντες ᾐκίζοντο. ὕστερον δὲ Διομήδης ἐξ Ἄργους παραγενόμενος μετʼ Ἀλκμαίωνος κρύφα τοὺς μὲν Ἀγρίου παῖδας, χωρὶς Ὀγχηστοῦ καὶ Θερσίτου, πάντας ἀπέκτεινεν (οὗτοι γὰρ φθάσαντες εἰς Πελοπόννησον ἔφυγον), τὴν δὲ βασιλείαν, ἐπειδὴ γηραιὸς ἦν ὁ Οἰνεύς, Ἀνδραίμονι τῷ τὴν θυγατέρα τοῦ Οἰνέως γήμαντι δέδωκε, τὸν δὲ Οἰνέα εἰς Πελοπόννησον ἦγεν.

οἱ δὲ διαφυγόντες Ἀγρίου παῖδες ἐνεδρεύσαντες περὶ τὴν Τηλέφου ἑστίαν τῆς Ἀρκαδίας τὸν πρεσβύτην ἀπέκτειναν. Διομήδης δὲ τὸν νεκρὸν εἰς Ἄργος κομίσας ἔθαψεν ἔνθα νῦν πόλις ἀπʼ ἐκείνου Οἰνόη καλεῖται, καὶ γήμας Αἰγιάλειαν τὴν Ἀδράστου, ἢ ὡς ἔνιοι φασι τὴν Αἰγιαλέως, ἐπί τε Θήβας καὶ Τροίαν ἐστράτευσε.