Prevod

»No,« je rekel Puran, »prav rad bi vedel, kaj nas še čaka! Lansko pomlad je bila Bela pujsa, čeprav smo imeli dotlej na kmetiji samo črne in rjave prašiče. Potem so prišle Race, ker si jih je zaželel eden od kmetovih sinov. Nato še Pav, da bi ugodili kmetovi ženi. Zdaj pa so tu Pegatke za drugega kmetovega sina. Družba tukaj ni več takšna, kot je bila nekoč, in čeprav so nekateri prišleki morda prav prijetni, moram reči, da so mi bili ljubši dobri stari mirni časi.«

»Meni pa se zdi čudovito,« je zakokodakala vedra mala Pritlikava kokoš. »Toliko izveš o svetu zunaj, in za takšne, kot sem jaz, ki ostajamo doma, je to dobro. Belo pujso smo vsi vzljubili, še preden je bila tukaj dva dni, in moji otroci imajo Račke zelo radi. Tudi jaz rada vidim, da so skupaj, kajti ko sem jim odločno povedala, da moji Piščanci ne smejo plavati, so jih nehali dražiti in postali nadvse prijetni tovariši pri igri.«

»Kaj pa bi rekla o Pavu?« je vprašal Šanghajski petelin, ki z njim nikoli ni bil v prijateljskih odnosih, čeprav, po pravici povedano, Šanghajski petelin ni bil več tako godrnjav kot nekoč.

»Hm — hm — no,« je rekla Pritlikava kokoš, ki je skušala o drugih ne govoriti neprijetnih reči, razen kadar je bilo res nujno, »on — on je vsekakor lep, čeprav ne morem reči, da ga rada poslušam peti.«

Ob tem se je zasmejala vsa perutnina in celo Puranu se je okrog kljuna zarisal droben nasmeh na tisti strani, kjer mu viseči podbradek ni zakrival obraza. Ko so Pure na nasmejani strani videle, da je dobre volje, so se začele smehljati tudi same; potem pa so se nasmehnile še Pure na drugi strani, ki dotlej niso bile prepričane, ali si to smejo privoščiti. In vsem skupaj je to zelo dobro delo.

»Jaz Pegatk nisem videla,« je rekla ena od Gosi. »Ko so prišle, smo plavale. Kakšne so videti? So lepo oblečene? Ne bomo jih obiskale, če niso iz naše družbe.« Od zadnjega puljenja perja v tisti sezoni je minilo že nekaj časa in Gosi so bile zdaj iz dneva v dan bolj prevzetne.

»Res so prav posebne,« je rekla Črna španska kokoš, »in nikakor niso videti navadne. Rekla bi, da so izrazito imenitne.« Ob tem so se Gosi spogledale in prikimale. Vedno so govorile o imenitnosti, čeprav, če bi jih kdo vprašal, morda ne bi znale povedati, kaj s to besedo pravzaprav mislijo. »Po postavi so precej podobne majhnim Puram,« je dodala Črna španska kokoš, »perje pa imajo temno modrikasto sivo in vse posuto z okroglimi belimi pikami. Na vrhu glave ne nosijo nobenega perja. Ko sem zagledala prvo, sem pomislila, da ga je gotovo izgubila v kakšni nesreči, ko pa so prišle še druge, sem vedela, da mora biti to v njihovi družini navada.«

»In po postavi so nam podobne?« so v en glas vprašale Pure. Upale so, da bo Črna španska kokoš morda tudi zanje rekla, da so videti imenitne, vendar ni.

»Zelo so vam podobne,« je odvrnila. »Pravzaprav se mi zdi, da so omenile nekaj o sorodstvu z vašo družino, čeprav nisem prepričana. Se spomniš, dragi?« je rekla in se obrnila k Črnemu španskemu petelinu.

»Seveda,« je odgovoril. »Pegatka z oranžnimi nogami je rekla, da je njihova družina v sorodu tako s Purani kot s Pavi in da jih veseli, ker so tukaj našli člane obeh družin.«

»Gluglu-gluglu-gluglu,« je Puran zaklical Puram. »Naše sorodnike morate obiskati takoj, ko boste utegnile. Jaz bom šel pozneje. Preden obiščem tujce, vedno počakam, da o njih izvem kaj več. Takšen pač sem.« Ni pa pomislil, da bi bili tujci zelo osamljeni, če bi vsi čakali tako dolgo kot on.

Potem so se razkropili iskat hrano, Pure in njihovi otroci pa so se odpravili poiskat Pegatke. »Prisluhnimo,« je rekla ena, »pa jih bomo morda slišali, kako se pogovarjajo.« Obstali so z visoko dvignjenimi glavami, nagnjenimi malo vstran. Zaslišali so hripav glas, ki je govoril: »Ka-mak! Ka-mak!« Ker nobeden od njihovih starih prijateljev ni nikoli rekel »Ka-mak!«, so takoj vedeli, da je to eden od prišlekov. Šli so okrog vogala ovčjega hleva in jih tam našli: samca pegatke in dve samici. Ena od Pegatk je imela oranžne noge, druga dva pa temne, sivorjave.

»Dobro jutro,« so rekle Pure. »Ste vi Pegatke?« »Smo,« je rekla tista z živobarvnimi nogami, »vi pa ste Purani, kajne?«

»Me smo Pure,« so rekle, »in to so naši otroci. Puranu se ni zdelo, da bi danes zjutraj zmogel priti z nami, vendar bo prišel pozneje. V času Kobilic se je zelo utrudil in si še vedno ni povsem opomogel.«

»To je pa res škoda,« je vljudno rekel Samec pegatke. »Upamo, da bo kmalu bolje. To je naporen čas za vse Purane — toliko tekanja sem ter tja, pa še stegovanje vratu vsakokrat, ko se približa kakšna Kobilica.«

»Morda se je nekoliko prenajedel,« je rekla ena od Pur. »Nekaj časa nas je kar skrbelo zanj. Tako slabo je spal in sanjalo se mu je, da ga nekdo preganja. Vedno ima dober tek in saj veste, kako je, kadar je naokrog toliko hrane. Človek je kar ne more pustiti pri miru.«

Tako so kramljali o tem in onem in se med obiskom sprehajali. Pegatke so bile bolj nemirne in vihrave od Pur in so celo med govorjenjem stekle za kakšnim slastnim grižljajem, ki jim je pravkar padel v oči. Pure so seveda povedale, kako jih veseli, da so se Pegatke priselile k njim, in da upajo, da jim bo novi dom všeč. Vsi prebivalci kmečkega dvorišča so ga imeli za nadvse prijeten kraj.

»O, da,« je vzkliknila Pegatka z živobarvnimi nogami, »seveda je zelo prijetno, toda ko bi le lahko videli kmetijo, ki smo jo zapustili.« »Kako! Je bila boljša od te?« so vprašali Purančki in se zgrnili okrog nje. Tako so bili presenečeni, da so pozabili, kako so jim matere naročile, da morajo biti zelo tihi, če hočejo iti zraven, in jih pripravile do tega, da so vsi skupaj ponovili: »Male Purane naj se vidi, ne pa sliši.«

»Boljša? Dragi moji, še primerjati ju ni mogoče. Razumem, da se nekomu, ki je vedno živel tukaj, to lahko zdi prav lepo, toda če si poznal kaj boljšega, se je težko zadovoljiti s tem.«

»Vseeno sem prepričana, da bomo tukaj zelo srečni,« je rekla druga Pegatka, tista z rjavimi nogami. »Vsi so videti tako vedri in prijetni. Meni je tukaj zares zelo všeč.«

»To nas veseli,« so v en glas rekli Purani. »Zdaj pa res moramo iti. Bojimo se, da smo se že predolgo zadržali. Puran se bo spraševal, ali sploh še pridemo nazaj. Na svidenje.«

Ko so odhajali iskat Purana, je ena Pura rekla drugi: »Gotovo je težko priti sem, če si prej živel na tisti kmetiji.« »Da,« je odvrnila druga, »najbrž tukaj sploh ne vemo, kaj je pravo udobje.«

Ko jih je Puran vprašal o Pegatkah in o tem, kako jim je všeč novi dom, so Pure zavzdihnile in odgovorile: »Oh, najbrž toliko, kolikor je na tej kmetiji sploh mogoče uživati.« Purana je ta odgovor nekoliko presenetil, vendar ni rekel ničesar. Ko pa je kljuval koruzo, ki se je pravkar razsula s tovora, ki sta ga vlekla Vola, je pomislil: »Ko bi le imeli boljšo koruzo za pod zob. Ta nima čisto pravega okusa.«

Ko so Gosi srečale Pegatke, so začele govoriti o tem, kako prijetno je živeti na tako lepi kmetiji. »Ah,« je rekla Pegatka z živobarvnimi nogami, »ko bi le lahko videle tisto, ki smo jo zapustili, ko smo prišli sem. Bila je tako drugačna.«

Drugima dvema Pegatkama je bilo ob takšnem govorjenju neprijetno in sta prestopali z ene noge na drugo. Potem je Samec rekel nekaj o sončnem jesenskem vremenu in o dobrih sosedih in — in — Gosan pa je spet spregovoril o kmetiji. »Ni vse tako, kot bi si želeli,« je rekel, »vseeno pa ima nekaj dobrih strani. Tu je več kopališč, ki so pozimi prijetno hladna.«

»Ko bi le zanjo bolje skrbeli,« je rekla Siva gos. »Pred časom sem se prav grozno namučila, ko sem se skušala prebiti skozi luknjo v ograji. Ne spomnim se več, kaj je bilo narobe z luknjo, in morda tega nikoli nisem vedela, ampak kmet bi moral takšne reči popraviti. Še več dni me je bolel vrat in za vse je bil kriv on.«

Od takrat so Gosi našle napako skoraj v vsem, kadar pa niso imele ničesar določenega, nad čimer bi godrnjale, so vzdihovale, ker je bilo »vse tako drugačno, kot bi lahko bilo«. Kmalu so celo spomladanski Piščanci, Goske in Račke govorili enako in perutninsko dvorišče je postalo nadvse turoben kraj. Pritlikava kokoš je bila tam edina zares vedra ptica in tako se je naveličala poslušati vzdihovanje in godrnjanje drugih, da je pogosto smuknila med letvami ograje in šla k Voloma na prijeten klepet.

Nekega dne je vsa razburjena prifrfotala k njima. »Ali sem videti že skoraj nora?« je vprašala. »Tako se namreč počutim. Od zadnje nevihte so Pegatke zaprte z nami in dala bi polovico svojih repnih peres, ko bi le nikoli ne prišle sem. Tista z oranžnimi nogami v ničemer ne vidi nič dobrega, in vse naše mirne, razumne ptice to že tako dolgo poslušajo, da začenjajo verjeti, da je ta kmetija prav beden kraj.«

»Kaj pa počnejo?« je vprašal Levi vol, ki je Pritlikavo kokoš vedno rad poslušal. »Počnejo?« je rekla in stresla svojo drobno, ljubko glavico. »Skoraj ničesar ne počnejo. Prav v tem je težava, najhujše pa so mlade ptice. Saj veste, kako je bilo nekoč ob hranjenju? Vsi smo prhutali in se prerivali, da bi prvi prišli do hrane. Kakšna Kokoš je pograbila največji kos, druge pa so jo potem podile iz enega kota v drugega in ji niso pustile, da bi odščipnila in pogoltnila en sam grižljaj, dokler ga ni delila z njimi. Prav zabavno je bilo in nikoli nismo pustili niti drobtinice. Kaj pa mislite, da je zdaj?«

»Niti predstavljati si ne moreva,« sta v en glas vzkliknila Vola. »No, vsi nekaj časa postavajo na eni nogi in samo jaz jem. Potem nekdo reče: ‘Le kakšna je ta hrana? Je kaj boljša od prejšnje?’ Drugi zastoka: ‘Oh, ali je že spet čas za jed?’ ali pa: ‘Najbrž moram nekaj pojesti, da ohranim moč.’ Nato zaslišim Pegatko z živobarvnimi nogami: ‘Ka-mak! Ka-mak! Vse to je tako drugačno, tako zelo drugačno od tistega, česar sem bila vajena.’ Samec in druga samica iz njene družine sta čisto prijetna, če ju le dobiš proč od nje.«

»Kakšna neumnost!« sta skupaj vzkliknila Vola, in to zanju precej ostro. »Želim si,« je zelo počasi rekla Pritlikava kokoš, kot bi resno mislila vsako besedo, »želim si, da bi se tista z živobarvnimi nogami vrnila tja, kjer je bilo ‘tako drugače’. Morda bi se potem moji prijatelji spet začeli vesti po starem.«

»Od kod pa je prišla?« je vprašal Desni vol. »Zdi se mi, da sem nedavno nekje videl Pegatko z živobarvnimi nogami.« Močno je premišljeval, tako močno, da je pogoltnil prežvek, ne da bi se tega sploh zavedel.

»Ali ni bilo tam, kamor sva zadnjič peljala tisti tovor kamenja?« je vprašal Levi vol in skušal pomagati bratu. Vedel je, kako neprijetno je, če se človek česa takega ne more spomniti.

»Res je bilo tam!« je vzkliknil Desni vol. »In zelo revna kmetija je to. Tudi Pegatka je bila ista. Pa toliko govori o tem, kako drugače je bilo! Seveda je bilo drugače kot tukaj, ampak drugačno je lahko marsikaj in na marsikateri način. Hm-hm! Mislim, da bom prav kmalu spregovoril z nezadovoljno Pegatko, ti pa poskrbi, da bodo takrat poslušale tudi druge ptice.«

Čeprav ni hotel povedati ničesar več, je Pritlikava kokoš po njegovem pogledu videla, da namerava Pegatkinemu pritoževanju narediti konec, in je zato odšla boljše volje. Desni vol je nato vrnil prežvek v usta in ga začel žvečiti, kot da se ni nič zgodilo. Brat ga je slišal, kako se tu in tam pridušeno zasmeje in zamrmra: »Drugače!«

Kadar se je Desni vol tisto noč prebudil in slišal Pegatki, ki sta se pogovarjali v temi, se je spet tiho zasmejal sam pri sebi. Samec pegatke je trdno spal, samici pa sta med sončnim zahodom in vzhodom vedno veliko govorili, še posebno, če se je pripravljalo k dežju. Drugi so menili, da bi lahko več govorili podnevi, potem pa bili tiho, ko bi njihovi sosedje radi spali. Onidve sta trdili, da se vselej spomnita toliko reči, ki jih morata povedati, takoj ko se odpravita na prenočišče, in da bi jih, če bi čakali do jutra, morda več kot polovico pozabili.

Že naslednji dan se je Desnemu volu ponudila priložnost, ki jo je čakal. Z bratom sta bila vprežena v sani za prevoz kamenja in so ju pustili stati ob perutninskem dvorišču. »Dober dan,« je rekel. »Je Pegatka z živobarvnimi nogami tukaj?«

»Sem,« je odgovorila in prišla k letvam ograje. »Pravkar greva proti tvojemu nekdanjemu domu,« je rekel, »s tem tovorom kamenja. Bi rada poslala kakšno sporočilo svojim prijateljem?«

Pegatki je postalo precej neprijetno in prestopala je z ene noge na drugo. »Povej jim, da sem dobro,« je rekla. »Bom,« je po svoji prisrčni navadi odvrnil Desni vol. »Potrudil se bom povedati vsem. Mislim, da mi bo tudi uspelo, saj na tistem dvorišču ni bilo videti veliko prebivalcev. Rac ali Gosi sploh nisem videl. Ali tam živi kakšna?«

»Ne,« je rekla Pegatka. Kazalo je, da se ne more domisliti ničesar več, čeprav dolgo ni nihče spregovoril. »Seveda ne!« je vzkliknil Desni vol. »Kako neumno od mene, da sploh sprašujem. Na tisti kmetiji ni ne potoka ne reke.«

Pegatka še vedno ni rekla ničesar. »Kamenje voziva za njihov novi hlev,« je rekel Desni vol. »Ali pa bi moral morda reči kar za njihov hlev. Težko bi namreč rekli, da ga že imajo, čeprav najbrž tiste slabo zbite lope uporabljajo za hleve. Čudim se, da lahko kdo preživi zimo na takšnem prepihu; pa vendar je dom vedno dom in zato ga imajo vsi radi. Veseli smo, da je tvoja družina pri nas, ne le zato, da odganjate Vrane — to je bilo namreč eno od opravil Pegatk —, ampak tudi zato, ker vam bo tu udobneje. Na vseh svojih poteh še nikoli nisem videl tako dobre kmetije, kot je ta, tista, ki ste jo zapustili, pa je bila res tako drugačna! Na svidenje.«

Preostanek popoldneva na perutninskem dvorišču ni bilo veliko pogovora, čeprav je bila večina ptic videti srečnejša kot že mnogo dni. Ko je prišel čas za večerjo, je Dorkinška kokoš pograbila največje kose hrane, druge pa so jo podile iz kota v kot prav kakor v starih časih. Pojedle so prav vsak drobec in nihče se ni zasmejal, ko je Šanghajski petelin rekel, da mu je lepo vreme zbudilo večji tek. Dan je bil v resnici mračen in hladen, vendar so nehali razmišljati, koliko bolje bi jim bilo, ko bi le živeli kje drugje. Takoj ko so nehali misliti na to, so lahko opazili, kako lepo zanje skrbijo doma. In čeprav v resnici nihče ni pogledal v nebo ali pomislil na vreme, so imeli vsi občutek, da je gotovo sijalo sonce.

Morda sta bila Samec pegatke in druga Pegatka najsrečnejša od vseh, saj dotlej nista vedela, kaj naj storita ali rečeta, kadar je tista z živobarvnimi nogami govorila o svojem nekdanjem domu. Zdaj se je vse skupaj zdelo kot šala, vendar Pegatka od tistega dne Desnega vola ni nikoli marala. Druge ptice so bile do nje enako prijazne kot prej, saj so vedele, da je žalostno biti tako nezadovoljen, vedele pa so tudi, da jih nikoli ne bi mogla onesrečiti, če same ne bi bile tako nespametne, da so ji to dopustile.