Prevod

Bilo je jasno, mrzlo zimsko jutro in govedo je stalo na dvorišču ob hlevu, kjer so se dvigale velike rumene kopice slame. Spodaj so jih živali že toliko obgrizle, da je pod njimi nastalo zavetje. Telički so radi postavali na sončni strani, kjer jim je nad glavami visel napušč iz slame. Tu jih veter ni dosegel, in kadar niso imeli drugega opravka, so lahko stegovali vratove in pulili šope slame za pod zob. Ne da bi slamo tako radi jedli, a puliti jo je bilo zabavno. Vendar so navadno imeli še kaj drugega početi, saj jih je vselej čakalo prežvekovanje.

Med vsemi prebivalci dvorišča ni bilo nikogar, ki bi bil pri hrani skrbnejši. Kadar se jim je mudilo ali kadar je bila trava sveža in zelena, so jo morda res jedli na hitro, ko pa so jo pogoltnili in s to napol prežvečeno hrano napolnili prvega od svojih štirih želodcev, so si poiskali miren, udoben kotiček, kjer so lahko sproščeno stali ali ležali in dokončali svoj obed. Za to so morali napol prežvečeno hrano iz prvega želodca spet spraviti v usta. Temu so rekli, da jo »odpogoltnejo«, čeprav bi morali reči, da jo »izbljuvajo«.

Ko je bila hrana spet v ustih, so ji rekli prežvek. Močne mišice ob straneh obraza so jim spodnjo čeljust premikale gor in dol ter sem in tja, hrana pa je vedno znova prihajala med tope kočnike v zadnjem delu ust, ki so jo drobili, stiskali in obračali, dokler ni postala drobna in mehka ter pripravljena, da jo pogoltnejo v drugi želodec.

Potem govedu ni treba več misliti nanjo. Medtem ko počne nekaj povsem drugega in je morda na hrano že čisto pozabilo, pa se številni živci, mišice in drobne rdeče krvne kapljice neutrudno trudijo, da jo spravijo v tretji in četrti želodec ter moč hrane spremenijo v moč goveda. Krave in voli tega ne vedo. Nikoli še niso slišali za mišice in živce in morda tudi vi doslej še niste, pa vendar so to čudoviti mali pomočniki in dobri prijatelji, če lepo ravnamo z njimi. Govedo o jedi ve le to, da mora biti hrana čista, da mora jesti zato, ker je lačno, in ne zgolj zato, ker je jed dobra, ter da jo mora zelo skrbno prežvečiti. In če vse to počne, kakor je treba, bo skoraj zagotovo zdravo in se bo dobro počutilo.

Vola sta stala ob hlevskih vratih, telički pa so se pogovarjali o njiju. Svoja strica vola so imeli zelo radi, toda kakor mnogi drugi telički po svetu so menili, da sta precej počasna in staromodna. Tudi žrebički so govorili enako, zato je teh šest kuštravih mladičev, ki še niso imeli niti sledu o rogovih, razpravljalo, kaj vse bi počeli, če bi bili voli. Včasih so spregovorili glasneje, kot so nameravali, in vola sta jih slišala, ne da bi telički to vedeli.

»Če bi bil jaz vol,« je rekel eden, »ne bi kar mirno stal in pustil kmetu, da mi položi tisti težki jarem na vrat. Umikal bi se in brcal.« »Veste, kaj bi naredil jaz?« je rekel drugi. »Ko bi me hotel pognati, bi obstal kot vkopan in se ne bi ganil, dokler se mi ne bi zahotelo.«

»Jaz pa ne bi naredil tega,« je rekel tretji. »Zbežal bi in zvrnil kamen v jarek. Mislim, da ni pošteno, da morata vedno onadva vleči težke tovore, medtem ko se konji zabavajo s tem, da vozijo kmeta v mesto in vlečejo snopovezalko ter vse druge čudovite stroje.«

»Ali ni škoda, da niste voli?« se je za njimi oglasil globok glas. Telički so poskočili in tik ob njih je stal Desni vol. Bil je tako blizu, da med njega in teličke ne bi mogli postaviti niti kokošnjaka, in slišal je prav vsako besedo. Telički niso vedeli, kam naj pogledajo in kaj naj rečejo, saj niso govorili posebno vljudno. Tisti, ki je pravkar govoril, je hotel pokazati, da je sproščen in da mu je vseeno, zato je dvignil zadnje kopito, da bi se popraskal po ušesu, in zamahnil s čopastim repom čez bok. »Kaj pa vem,« je rekel.

»Ko sem bil teliček, sem tudi jaz prav tako govoril,« je rekel Desni vol in v velikih rjavih očeh mu je poredno zaigralo. »Vsi telički mislijo, da bodo počeli čuda, ko odrastejo.«

»Jaz sem prav gotovo tako mislil,« je rekel Levi vol, ki je prišel za bratom. »No, če sta si to želela,« je vprašal Rdeči teliček, »zakaj pa zdaj tega ne počneta?« Drugi so se čudili, kako si drzne postaviti takšno vprašanje.

»Ne splača se,« je rekel Levi vol. »Vse svoje vragolije prihranite za čas igre. Zabavo imam rad prav tako kot vsak drug, ko pa snamejo najin jarem s klina, pravim, da je delo pač delo, in čim bolj se ga drživa, tem bolje je. Nekoč sem poznal kokljo, ki je hotela videti vse, kar se je zgodilo. Kar naprej je tekala z gnezda, da bi obiskala tega ali onega, in včasih je ostala zdoma dlje, kot je nameravala. Rekel sem ji, da bi bilo bolje, ko bi ostala na gnezdu, ona pa je odvrnila, da ne misli ves čas samo delati.«

»In kdaj so se ji izvalili piščanci?« so vsi hkrati vprašali telički. »Seveda se sploh niso izvalili,« se je zahihital Levi vol. »Samo sebe je slepila, da dela, in na ves glas tarnala, kako jo bolijo noge in kako se odreka družbi, toda polnega gnezda jajc ni mogla preslepiti. Ohladila so se in to so dobro vedela, zato se iz nobenega ni izvalil piščanec.«

»Je potem ni bilo sram?« so vprašali telički. »Prav nič ni kazalo,« je prhnil Levi vol. »Hodila je naokrog in govorila o svojem velikem razočaranju ter pravila, da ne razume, zakaj imajo druge kokoši toliko več sreče.«

Desni vol se je zahahljal. »Rekel ji je, da po njegovem ni bila kriva samo nesreča in da bi bilo bolje, ko bi prihodnjič več časa presedela na gnezdu. Ona pa ga je vprašala, koliko piščancev je izvalil on. Ho, ho, ho!«

Vsi so se zasmejali, telički pa so se čudili, kako se lahko Levi vol spominja tega, ne da bi se razjezil. »Ne bi se splačalo jeziti,« je rekel. »Čemu bi veliki, imenitni vol tratil svoj mir zaradi nevljudnosti uboge male kokoši?«

To jim je dalo misliti. Spomnili so se, kako pogosto postanejo čemerni, razgreti in slabe volje zaradi čisto drobnih nevšečnosti, in začeli razmišljati, da bi bilo morda vredno paziti tudi na teličji mir.

Naposled je Črna telička, najlepša na dvorišču, vprašala: »Ali rada vlečeta tisti ploščati voz brez koles, ki drsa po prahu?«

»Vlačugo za kamenje?« je vprašal Desni vol. »Nič nimava proti. Svojega dela se nikoli ne braniva. Ne bi pa rada vlekla snopovezalke z bleščečimi rezili in vrtečimi se rokami, kajti kdor jo vleče, mora hitro hoditi, se nenadoma obračati in ustavljati. Ne bi bila rada vprežena v kočijo, da bi vozila kmetovo družino v mesto. Ne bi rada pazila na ovce kakor škotski ovčar ali nosila perja kakor gosi — toda vleči vlačuge za kamenje in vsakršne težke tovore, to pa znava, četudi se sama pohvaliva.«

Rdeči teliček, ki je kar naprej tekal naokrog in poskakoval, je rekel: »Oh, ampak to delo gre tako počasi! Mislil bi, da se vama zdi, kakor da ne bosta nikoli prišla do konca poti.«

»Na to ne misliva,« je odvrnil Levi vol. »Ne splača se. Včasih pa sva. Spominjam se, kako sem si želel, da bi bil lastovka in bi preletel miljo na minuto, namesto da vse življenje stopicam korak za korakom. Moja mati je bila pametna krava in v naši čredi je nosila zvonec. Ona me je ozdravila te neumnosti. Povedala mi je, da morajo tudi lastovke leteti zamah za zamahom in da je treba kosilo pojesti grižljaj za grižljajem ter da se ničesar zares vrednega ne da opraviti v eni minuti. Rekla je, da ne bomo nikoli uživali življenja, če bomo ves čas mislili samo na to, koliko dela nas še čaka in kako je utrudljivo, pa tudi dolgo ne bomo živeli. Leni voli nikoli ne živijo dolgo. Še ena reč, ki se ne splača.«

Rdeči in Beli teliček sta v en glas rekla: »Midva bova vedno pametna. Nikoli se ne bova razjezila. Nikoli se ne bova bala dela. Imenitna goveda bova in dolgo bova živela.«

»Ali ne bi bilo bolje reči, da se bosta trudila biti pametna?« je vprašal Levi vol. »Saj vesta, da vse to ni vedno lahko in da je treba vedno znova začeti od začetka.«

»O, ne,« sta odgovorila. »Midva že veva, kaj zmoreva.« »Morda pa se motita,« sta blago rekla vola. »Jaz se nikoli ne motim,« je rekel Rdeči teliček. »Jaz tudi ne,« je rekel Beli teliček.

»No, pa dobro jutro,« sta zaklicala vola in odšla. »Greva malo poklepetat z najinimi sestrami kravami.« Ko sta odšla, je lepa Črna telička prijazno rekla: »Zdi se mi, da bom prej že stara krava, preden se bom naučila biti tako dobra in pametna kot onadva, ampak trudila se bom.«

»Pha!« je rekel Rdeči teliček. »Biti pameten je čisto lahko, če le hočeš — tako lahko kot jesti.« »Res je,« je rekel Beli teliček. »Zdaj ko zagotovo vem, da se je neumno jeziti, se ne bom nikoli več razjezil.«

»Ljubi moj!« je rekla lepa Črna telička. »Kako močna in dobra morata biti. Jaz se lahko samo še naprej trudim.« »Pha!« je spet rekel Rdeči teliček. Nato je znižal glas in jo nagovoril. »Pomakni se malo,« je rekel, »in mi pusti, da stojim ob tebi v zavetnem kotičku, medtem ko prežvekujem.«

»Nikar!« je zaklical Beli teliček. »Jaz hočem tisti prostor.« »Kar misli si!« je vzkliknil Rdeči teliček. »Prej te bom nabutal.« »Pa poskusi,« je rekel Beli teliček, »ampak tisti prostor bo moj.«

»Oh, prosim, ne pretepajta se!« je vzkliknila Črna telička. »Enemu od vaju prepustim svoj kot.« »Nikar se ne premikaj,« sta zaklicala oba. »Ob tebi hočem stati.« Nato sta spustila glavi in si pogledala v oči. Zatem sta uprla trdi čeli drugo ob drugo ter rinila in rinila in rinila. Včasih je Rdeči teliček potisnil Belega nazaj, včasih pa je bilo obrnjeno. Tu in tam sta obstala in si oddahnila. Potem sta spet začela riniti.

Medtem ko sta se tako prepirala, postajala vse bolj razgreta in jezna ter izgubljala prav tisti mir, za katerega sta zatrjevala, da ga bosta vedno ohranila, je v zavetni kotiček ob Črni telički stopil mlad teliček pasme jersey in sta prijetno kramljala. »Zakaj pa se tista dva pretepata?« je vprašal.

Črna telička se je drobno, navihano nasmehnila. »Pretepata se,« je rekla, »da bi odločila, kateri bo stal tukaj v kotičku ob meni in prežvekoval.«

Teliček pasme jersey je bil bister mladenič iz zelo dobre družine. »Morda,« je rekel, »bi moral ostati tukaj in čuvati prostor, dokler se ne odločita, čigav bo.«

»Prav rada bi, da ostaneš,« je rekla. In tako se je zgodilo, da sta telička, ki sta se razjezila, preživela čemeren, utrudljiv in neprijeten dan, medtem ko je nekdo drug zasedel prav tisti kotiček, ki sta si ga želela. Ko je prišel večer, sta godrnjala, ker ju je teliček pasme jersey prehitel, in to se jima je zdelo zelo čudno. A ni bilo čudno, kajti mirni in dobrovoljni jo na koncu vedno najbolje odnesejo. Tisti pa, ki so tako zelo prepričani, da je lahko biti dober, kadar si to zares želiš, so prav tisti, ki si tega včasih ne želijo takrat, ko bi si morali.

Črna telička je imela prav. Edini način, da postaneš pameten in srečen, je, da se trudiš in trudiš in trudiš, in to se res splača. Med gozdnimi prebivalci. Napisala CLARA D. PIERSON.

Ilustriral F. C. Gordon. Dvanajsterka, 220 strani, vezano v platno, z zlatim zgornjim obrezom — 1,25 dolarja. »Knjiga pred nami nam prinaša nadvse očarljiv niz zgodb za otroke — da, za otroke vseh starosti, tako mlade kot stare. Nihče ne more brati teh živih pogovorov drobnih gozdnih bitij, ne da bi jih prisrčno vzljubil, obenem pa vsaka zgodba razkriva mnogo zanimivih dejstev o življenju in navadah teh malih prebivalcev. Matere in učitelji bodo to knjižico gotovo sprejeli z največjim veseljem. Nobena pohvala ji ne more biti prevelika.« — Boston Transcript.

»V prijetni pripovedni preobleki ponuja obilico znanja, ilustracije pa so pri tem v dodatno pomoč. Bistra in očarljiva knjiga.« — Philadelphia Eve. Telegraph.

»To je knjiga, ki jo bo vsak otrok rad bral.« — Hartford Courant. »Zamisel knjige je posrečena, izpeljana pa s pronicljivim in tenkočutnim razumevanjem načinov, kako pritegniti otroško pozornost in se smiselno vtisniti v otroški spomin. Ilustracije so pri tem v očitno pomoč.« — Troy Daily Press.

»Človek ne ve, kaj naj bolj občuduje — avtoričino domačnost z gozdnim ljudstvom ali njeno razumevajočo naklonjenost do ljubkega otroškega sveta. Zdi se, da sta ji oba enako blizu.« — Churchman.

Ob plačilu kupnine pošljemo po pošti brez poštnine. E. P. DUTTON & CO., založniki, 31 West 23d Street, New York. »Marsikatera mati in učitelj bosta avtorici izrekla hvaležnost.«

~Med travniškimi prebivalci.~ ZGODBE O ŽIVLJENJU NA POLJU, NAPISANE ZA NAJMLAJŠE. Napisala CLARA D. PIERSON. Ilustriral F. C. GORDON. Dvanajsterka, 127 strani, vezano v platno, z zlatim zgornjim obrezom, 1,25 dolarja.

»Ena najbolj prikupnih in v marsičem najbolj privlačnih med številnimi knjigami o spoznavanju narave, ki jih je prineslo preteklo leto.« — Boston Advertiser.

»Spominjajo na znamenite Prilike iz narave gospe Gatty; napisane so v najlepši angleščini, očarljive kakor pravljice, pa vendar ‘zares resnične’, kar, kot vsi vemo, otroški um še posebej pritegne.« — N. Y. Evangelist.

»Za ta namen še nismo videli nič boljšega in upamo, da bo marsikatera vzgojiteljica in marsikatera mati izkoristila priložnost za uporabo teh drobnih pripovedi.« — N.Y. Christian Advocate.

»Ko bodo takšne knjige prišle v širšo rabo, bo to pomenilo velik napredek pri vzgoji v šoli in doma.« — Zion's Herald.

»Te očarljive zgodbe o življenju na polju bodo razveselile marsikaterega predšolskega otroka; in z gotovostjo lahko rečemo, da bodo tudi starejši bratje in sestre hoteli biti deležni njihovega čara.« — Christian Register.

Ob plačilu kupnine pošljemo po pošti brez poštnine. E. P. DUTTON & CO., založniki, 31 West 23d Street, New York.