Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Živel je sin mogočnega bojarja, ki se je, potem ko je prepotoval svet in pretaknil vse njegove kotičke, vračal na svoje posestvo. Ko je šel čez konopljišče, je zagledal tri dekleta, ki so obdelovala konopljo. Hodil je svojo pot in se ni menil za njihovo govorjenje. Tedaj pa so mu prišle na ušesa besede, ki so ga zdramile iz zamišljenosti. Obrnil se je k dekletom in jih vprašal: »Kaj ste rekle, dekleta?« »Če bi me vzel bojarjev sin, ki gre tod mimo, bi z enim vretenom oblekla ves njegov dvor,« je rekla najstarejša. »Če bi mene vzel bojarjev sin, ki gre tod mimo, bi z enim hlebcem nasitila ves njegov dvor,« je rekla srednja. »Če bi mene vzel bojarjev sin, ki gre tod mimo, bi mu rodila dva otročiča, vsa iz čistega zlata,« je rekla najmlajša. Ko so mu dekleta ponovila, kaj so govorila, je obstal in se zamislil: kaj neki naj bi to pomenilo? Še malo je pomišljal, nato pa rekel najmlajši: »Dekle, tvoje besede so mi ljubše kakor besede tvojih sester. Če hočeš z menoj, te vzamem za ženo, le da držiš besedo.« In kako dekle ne bi hotelo! Saj je bil fant kakor jelka, postaven in prikupen, da malo takih. Zardela je kakor potonika, še nekoliko premišljevala, potem pa mu podala roko in rekla:

»Prav, pa naj bo s srečo! Če si mi usojen, ne uideš ti meni ne jaz tebi, pa če bi se nama kdove kdo postavil počez na pot.« Bojarjev sin je vzel dekle s seboj in jo odpeljal na svoje posestvo. Tam je imel palačo, kakršne še nikoli ni videla. Poročila sta se in pripravila svatbo, o kateri je šel glas čez devet dežel, ter opravila vse, kar je bilo treba za njuno zakonsko življenje. Ni minilo dolgo, ko je mlada žena zanosila, kakor pač ženske zanosijo. Ko je bojarjev sin to izvedel, se od veselja ni vedel kam dati in je pri priči ukazal izdelati zibelko iz same svile, da bi vanjo položili otroka. Ko je pripeljal ženo domov, ji je bil za strežnico dodelil hčer neke stare ciganke, ki se je s svojim šotorom potikala po bojarjevem dvorišču in živela od miloščine služabnikov. Komaj je prekleta vrana zagledala mlado ženo, že so se ji porodile hudobne misli. Ko je prišla porodna ura, bojarjevega sina ni bilo doma, ker je odšel po svojih opravkih. Gospodinja je poslala ciganko po babico. Ta je pripeljala svojo mater. Brž ko je starka prišla, je rekla: »Milostljiva gospa, te vaše ljube očke! Pri nas je navada, da gre gospa, ko mora roditi, na podstrešje, babica pa stoji s sitom pod podstrešno odprtino in prestreže otroka.« Gospa ji je odgovorila: »Prav, babica; če je pri vas taka navada, pa storimo tako.« Uboga reva je bila tako nedolžna, da ji še na misel ni prišlo, da se za tem skriva nadvse podla zvijača. Vedela je, da je čistega srca. Vsem je delala dobro. Zato ni pričakovala, da bi kdo do nje gojil še tako bežno senco zlih misli. Verjela ji je. Povzpela se je na podstrešje in, kakor je bila obljubila, rodila dva otročiča, vsa iz čistega zlata, naravnost v sito, ki ga je ciganka držala pod odprtino. Ko je strupena vrana zagledala tako lepa otroka, je začela tuhtati, kako naj očrni svojo gospo. Pri priči je odnesla otročiča in ju zakopala v kup gnoja pri hlevu, nato pa vzela dva mladiča psici, ki je bila pred kratkim skotila, in ju pokazala gospodinji z besedami: »Poglejte, gospa, kaj ste rodili!« »Kako bi bilo to mogoče?« ji je odvrnila gospa. In umazana vrana se je začela prepirati z njo: da je res, pa da ni res. Medtem se je vrnil bojarjev sin. Ciganka mu je stekla naproti, mu pokazala sito s psičkoma in rekla: »Poglejte, kakšen zarod vam je povila žena, ki ste si jo izbrali! Še sreča, da vam je Bog dal misel, da ji dodelite tako zvesto služabnico, kakršna sem jaz; sicer bi vas kdove kako preslepila in se vam smejala za hrbtom.« Ko je bojarjev sin videl takšno sramoto, se je razjezil in je ženo kaznoval tako, da si je za ženo vzel ciganko, njo pa naredil za služkinjo. Uboga žena je dobro vedela, kako velika krivica se ji godi, a ker ni mogla ničesar storiti, je molčala in trpela v upanju, da se je bo Bog usmilil in bo nekega dne razodel njeno nedolžnost. Minilo je še nekaj časa in glej čudo: iz gnoja, v katerem sta bila zakopana otroka, sta pognali dve jablani. Njuno lubje je bilo prevlečeno z zlatom in je svetilo kakor beli dan, tudi kadar je bila noč črna kot v rogu. V enem dnevu sta zrasli toliko, kolikor druga drevesa v letu, in kmalu sta bili veliki. Ciganka, ki je dobro vedela, kakšno hudobijo je storila, se je ob pogledu na čudoviti jablani prestrašila in rekla svojemu možu, očetu otrok, ki ju je pokopala: »Veš, nekaj mi pravi, naj te prosim, da posekaš tisti jablani ob hlevu in iz vsake narediš po eno desko za posteljo, saj nama jih tako nekaj manjka.« »Ženska,« je odgovoril bojarjev sin, »kako naj posekava tako krasni jablani? Mar ne vidiš, da sta pravljični? Kdo še ima takšni drevesi?« »Naj bo, kakor hočeš, meni je pač prišlo na misel, da ju posekaj. Če ju ne boš, ne bom več jedla s teboj kruha in soli z istega krožnika.« Ker se je ni mogel otresti, je bojarjev sin ukazal posekati jablani. Iz njiju so naredili deski, ju položili v posteljo in zvečer sta legla nanju. Ponoči je ciganka zaslišala, kako se deski pogovarjata. »Sestrica,« je rekla ena, kajti otroka sta bila deček in deklica, »sestrica, ti je težko?« »Težko,« je odgovorila deklica, »ker leži ciganka na meni. Kaj pa tebi, je tebi težko?« »Meni ni težko,« je rekel deček, »ker na meni leži oče.« Ko je ciganka spoznala, da jo bodo besede desk pogubile, če jih bo slišal bojarjev sin, do jutra ni več zatisnila očesa. »Mož,« je rekla prekleta vrana, brž ko se je zdanilo, »razsekaj deski, ki si ju včeraj položil v posteljo, zakaj ponoči so me mučile strašne sanje.« »Ženska,« ji je odvrnil, »kako naj razsekava tako lepi deski?« »To me nič ne briga. Če ju ne razsekaš, se grem vreč v prepad.« Da bi imel mir pred njenim jezikom, je bojarjev sin ukazal deski razsekati na drobne trske. Hudobnica je zamašila vse špranje v hiši in vrgla les v ogenj, da je zgorel. Vendar sta se dve iskrici izmuznili skozi dimnik in padli na vrt. Na kraju, kamor sta padli, sta pri priči pognali dve stebelci bazilike. Bojar je imel jagenjčka, ki je rasel na njegovem dvorišču; ta je ušel na vrt, popasel baziliko in njegova volna se je nemudoma pozlatila. Tako lep je postal, da na svetu ni bilo najti drugega jagnjeta, ki bi se moglo kosati z njim. Ciganka je skoraj počila od jeze, ko ga je zagledala, saj je vedela, da zanjo v tem ni nič dobrega. Čez nekaj časa je ujela moža pri dobri volji in mu rekla: »Kako rada bi jedla meso našega jagenjčka!« »Na kaj takega še pomisli ne,« ji je odvrnil bojarjev sin, »saj mi je jagenjček pri srcu.«

Ko je ciganka videla, da ji tokrat besede nič ne zaležejo, se je zatekla k zvijači. Naredila se je bolno. Ves teden je z ječanjem mučila svojega moža. Neko noč se je pretvarjala, da se je sunkoma zdramila iz spanja; ko jo je mož vprašal, kaj se ji je zgodilo, mu je odgovorila: »Sanjalo se mi je, da je prišla zagovornica in mi rekla, naj te prosim, da zakolješ našega jagenjčka, če hočem ozdraveti, in naj pojem njegovo drobovino.« »Daj no, žena,« ji je odvrnil, »kaj vendar govoriš! Kdo je že videl tako lepo jagnje? Kako naj ga zakoljemo? Raje pokličimo vse zdravilce, da ti dajo zdravila in te pozdravijo.« »To je moje zdravilo,« mu je odvrnila. »Če nočeš zaklati jagenjčka, pomeni, da hočeš mojo smrt.« Ker mu ni preostalo drugega, je bojarjev sin ukazal zaklati jagenjčka in ga poslati v kuhinjo, da ga pripravijo. Strupenjača je takoj odšla tja in uredila vse potrebno, da od njega ne bi ostalo nič. Čreva je poslala k potoku po svoji zaupnici, da bi jih oprala. Pred tem je preštela celo najmanjše črevce in ji zagrozila, da bo plačala z glavo, če se izgubi en sam košček. Ko je starkina zaupnica pri potoku spirala čreva, pa se ji je nevede odtrgal konec. Od strahu ga je spustila po vodi. Nato se je vrnila domov, prinesla vsa čreva in jih spet oddala po številu. Naslednjega dne je šla bojarjeva nekdanja žena k potoku z vedrom po vodo. Pogledala je nizvodno in tam na bregu zagledala otročiča, ki sta se igrala z zlatima jabolkoma, da se je zemlja svetila od njiju. Do večera je ostala tam in ju hrepeneče gledala, saj se ji je zdelo, da bi utegnila biti njena otroka. Ko se je vrnila domov, jo je hudobna vrana začela pretepati. Ona pa je rekla: »Nikar me več ne tepite, gospa; kar so videle moje oči, bi lahko gledali ves teden, pa se ne bi nagledali.« Ko je ciganka to slišala, je šla še sama pogledat in res je tudi ona obstala pred otrokoma. Kako naj bi se človek sploh domislil oditi, ko je gledal takšno nezaslišano lepoto? Otroka sta se igrala in razposajeno prekopicevala, da je bilo veselje živeti in ju opazovati. Hudobnica je kakor okamenela strmela vanju. Tedaj je prišla njuna mati in jo zdramila iz zamaknjenosti: »Vidite, gospa, mar vam nisem rekla, da se takšne lepote ne morete nagledati, pa če bi jo gledali kdove kako dolgo?« Prekletnica jima je takoj začela streči po življenju in kovati načrte, kako bi ju pogubila. Medtem je prihajalo vse več ljudi, da bi si ju ogledali. Med gledalci je bila tudi neka stara žena, bolj preudarna od drugih. Ker si je zaželela, da bi otroka imela za svoja, je šla domov in prinesla majhno preslico in paličico. Z njima je stopila na rečni breg, pokazala otrokoma ti reči in ju poklicala z milim glasom. Brž ko sta otroka zagledala predmeta, sta planila k njima: deklica je zgrabila preslico, deček pa palico. Starka ju je vzela s seboj, ju oblekla v cunje in odpeljala domov. Kmalu zatem je bojar sklical prejo ter povabil vse vaške fante in dekleta, da bi nizali bisere. Prišla je tudi starka s svojima otrokoma. Tam, kjer so se vsi zbrali, kramljali o tem in onem ter si pripovedovali šale in uganke, je sedel tudi bojarjev sin. Tistega dne je bil dobre volje in je rekel: »Veste kaj, otroci! Namesto da klepetate in zbijate vsakršne šale, naj vsak pove svojo pravljico.« Vsi so v en glas pritrdili bojarjevemu predlogu. In so pripovedovali, eden to, drugi ono, dokler ni prišla vrsta na starkina otroka, da tudi onadva povesta svojo pravljico. Toda bila sta plaha, kakor ju je bil Bog ustvaril, in sta odgovorila: »Kaj naj vam poveva, gospod bojar? Saj ne poznava nobene pravljice.« »No, nikar se zdaj ne izmikajta. Povejta še vidva, kar pač znata.« Tedaj je deček začel: »Nekoč so bila tri dekleta, ki so delala na konopljišču, nizajte bisere; in mimo je prišel sin mogočnega bojarja, nizajte bisere. Najstarejša je rekla: Če bi me bojarjev sin vzel za ženo, bi z enim vretenom oblekla ves njegov dvor, nizajte bisere. Srednja je rekla: Če bi me bojarjev sin, ki gre tod mimo, vzel za ženo, bi z enim hlebcem nasitila ves njegov dvor, nizajte bisere. Tudi najmlajša je rekla: Če bi me ta bojarjev sin vzel za ženo, bi mu rodila dva otročiča, vsa iz čistega zlata, nizajte bisere. Bojarjev sin je vzel za ženo najmlajšo in ji, ko jo je pripeljal domov, dodelil cigankino hčer za služabnico.« Ko je prekleta ciganka slišala začetek take pravljice, je začela govoriti: »Ogorek in oglje žareče, molči, fant, nič več besede!« Bojar pa je rekel: »Oglje in ogorek žareč, povej, fant, povej še več!« Deček je nadaljeval: »Minilo je nekaj časa in bojarjeva žena je zanosila. Ko je napočila porodna ura, bojarja ni bilo doma. Njegova žena je poslala ciganko po babico, ta pa je pripeljala svojo mater, nizajte bisere. Brž ko je njena stara mati prišla, je rekla, da je pri njih navada, da gre gospa rodit na podstrešje, babica pa stoji pod odprtino s sitom. Gospa ji je verjela. Šla je na podstrešje in rodila dva otročiča, vsa iz čistega zlata, nizajte bisere. Ko je vrana zagledala to čudo, je otročiča odnesla in zakopala v gnoj pri hlevu, v sito pa položila dva pravkar skotena psička. Ta je pokazala bojarju in mu rekla, da mu je žena rodila takšen zarod, nizajte bisere. Bojar se je razjezil na ženo in jo kaznoval tako, da jo je naredil za cigankino služkinjo, ciganko pa vzel za ženo. Iz gnoja sta zrasli dve jablani z zlatim lubjem. Ko ju je ciganka zagledala, je toliko časa priganjala bojarja, da ju je posekal in dal iz njiju narediti deski za posteljo. Ko sta ponoči legla, je deska pod bojarjem rekla: Sestrica, ti je težko? Težko, ker je ciganka na meni; kaj pa tebi, je tebi težko? Meni ni težko, ker na meni leži oče. Nizajte bisere.« Ciganka mu je spet segla v besedo: »Ogorek in oglje žareče, molči, fant, nič več besede!« Pa se je oglasil tudi bojar in rekel: »Oglje in ogorek žareč, povej, fant, povej še več!« Deček je nadaljeval: »Tedaj je hudobnica, ki je slišala, kaj sta govorili deski, tako vztrajno silila v moža, da ju je nazadnje razsekal. Zdrobila ju je v trske in vrgla v ogenj. Dve iskrici sta švignili skozi dimnik in padli na vrt. Iz teh iskric sta pognali dve stebelci bazilike. Bojar je imel jagenjčka; ta je ušel na vrt in popasel baziliko. Pri priči se mu je volna pozlatila, nizajte bisere. Ko je vrana videla to čudo, se je naredila bolno in prosila moža, naj ji zakolje jagenjčka, češ da bo ozdravela, če bo jedla njegovo meso. On se je upiral. Ona je vztrajala. In ker mu je s svojim neprestanim godrnjanjem pila kri, je nazadnje ukazal, naj ga zakoljejo, nizajte bisere. Ciganka je poslala svojo zaupnico k reki, da opere jagnjetova čreva; da ne bi izginilo niti najmanjše črevce, jih je prej preštela. Med pranjem se je zaupnici odtrgal košček in spustila ga je po reki. Ustavil se je na produ in iz njega sva prišla midva, nizajte bisere.« In glej čudo! Biseri so se nizali sami od sebe, ne da bi se jih otroka dotaknila. Prekleta ciganka je kar naprej ponavljala, saj je videla, kam vse to pelje: »Ogorek in oglje žareče, molči, fant, nič več besede!« Bojarju pa se je ob dečkovih besedah srce vse bolj vedrilo in ga je spodbujal: »Oglje in ogorek žareč, povej, fant, povej še več!« »Od tam naju je vzela neka starka in naju odpeljala domov, kjer naju vzgaja kakor svoja otroka. Bojar, gospodar tega posestva, je sklical prejo, pa sva prišla še midva, in glejte naju, prav takšna, kakršna naju je rodila mati. Nizajte bisere.« Vsi navzoči so z odprtimi očmi strmeli v otroka, ki je pripovedoval pravljico, in komaj verjeli temu, kar so slišala njihova ušesa. Deček pa je svojo pravljico sklenil z besedami: »Če ne verjamete, poglejte in se prepričajte!« V hipu sta slekla umazane cunje in zasijala tako močno, da nihče ni mogel gledati vanju. Oče je nemudoma planil k njima, ju objel in začutil, kako se mu privijata k srcu; tedaj je spoznal, da sta to njegova otroka. Prišla je tudi njuna mati, ki je za njima pretočila solze, debele kakor pest, in ju še sama stisnila v objem. Jokali so od veselja, ker jih je Bog spet združil, in njihova sreča je bila kakor angelsko radovanje. Bojar pa je, ves zagrenjen zaradi cigankine prevare in zvijačnosti, ukazal pripeljati iz črede dva neukročena žrebca. Nato je ciganko skupaj z vrečo orehov privezal konjema za repa in ju pognal po svetu; kamor je padel oreh, je padel tudi kos njenega telesa, dokler od nje ni ostal niti prah. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako dalje.