O besedilu
Vijolica
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata II III VIOLA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Vijolica
_Viola, ki ji sestri zavidata, se po mnogih potegavščinah, ki jih ušpiči princu in jih ta ušpiči njej, njima navkljub poroči z njim._ _Ta pripoved je vsem, ki so jo poslušali, segla do mozga in tisočkrat so blagoslovili princa, ki je Nellinima sestrama vzel pravo mero, ter do zvezd povzdigovali ime in vdano ljubezen mladenke, ki je s tolikšnim trudom znala pozdraviti prinčeve ljubezenske muke. Toda Taddeo jim je pomignil, naj vse utihnejo, in ukazal Meneci, naj opravi svoj del; ta pa je svoj dolg poravnala takole._ Zavist je veter, ki piha s tolikšno močjo, da podira opore slave poštenih ljudi in k tlom pritiska posevke njihove sreče. A prav pogosto se po nebeški kazni zgodi, da ta veter, ko misli človeka treščiti z obrazom ob tla, tega le še hitreje potisne proti sreči, ki ga čaka, kakor boste slišali v zgodbi, ki vam jo hočem povedati.
Nekoč je živel dober, pošten mož po imenu Col’Aniello, ki je imel tri hčere: Roso, Garofano in Violo. Najmlajša je bila tako lepa, da je iz hrepenenja varila odvajalni sirup, ki je srca očistil vseh muk; zato je Ciullone, kraljev sin, zanjo gorel in plamenel. Vsakič, ko je šel mimo pritlične sobe, kjer so delale tri sestre, je snel čepico in rekel: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Ona pa mu je odgovorila: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.« Ti besedi sta drugi dve sestri tako jezili, da sta godrnjali: »Nevzgojena si in princa boš pošteno razjezila!« Ker se Viola za njune besede ni menila, sta jo iz zlobe očrnili pri očetu: govorili sta mu, da je preveč predrzna in domišljava ter da princu odgovarja brez vsakega spoštovanja, kakor da bi bila njemu enaka; nekega dne se ji bo že zataknilo in tedaj bo pravični nastradal zaradi grešnika. Col’Aniello, ki je bil razumen mož, je hotel odstraniti povod za težave, zato je Violo poslal k njeni teti Cuccepannelli, da bi se naučila ročnega dela. Princ pa ob tisti hiši ni več videl tarče svojih želja in je več dni blodil kakor slavček, ki v gnezdu ne najde mladičev, pa leta z veje na vejo in objokuje svojo izgubo. Tako dolgo je nastavljal ušesa vsem špranjam, da je nazadnje izvedel, v kateri hiši biva, in šel obiskat teto. Rekel ji je: »Gospa moja, saj veš, kdo sem in kolikšna sta moja moč in veljava. A to naj ostane med nama, tiho kakor v grobu: napravi mi uslugo, potem pa me unovči za kakršenkoli denar hočeš.« »Če je kaj takega, kar zmorem,« je odgovorila starka, »sem vam vsa na voljo.« Princ pa je rekel: »Nič drugega nočem od tebe, kakor da mi omogočiš poljubiti Violo; za to vzemi te moje zlatnike.«
Starka mu je odvrnila: »Da bi vam ustregla, ne morem storiti drugega kakor držati obleko tistemu, ki se odpravi plavat. Nočem pa, da bi ona posumila, da sem temu vrču pritaknila ročaj in pomagala pri teh grdih sramotah, ter mi ob koncu mojih dni nadela ime kovaškega vajenca, ki razpihuje meh. Zato lahko za vaše zadovoljstvo storim tole: pojdite se skrit v pritlično sobico ob vrtu, kamor vam bom pod kakšno pretvezo poslala Violo. Ko boste imeli blago in škarje v rokah, pa ju ne boste znali uporabiti, bo krivda vaša.« Ko je princ slišal, kako naklonjena mu je, ni izgubljal časa, temveč se je brž zavlekel v sobico.
Starka pa je pod pretvezo, da hoče krojiti ne vem kakšno platno, rekla nečakinji: »Viola, če me imaš kaj rada, pojdi dol in mi prinesi merilno palico.« Viola je stopila v sobico, da bi ustregla teti, a je opazila zasedo; pograbila je palico in gibčna kakor mačka skočila iz sobe, princa pa pustila z dolgim nosom od sramote in napihnjenega od jeze. Ko je starka videla, kako naglo je pritekla nazaj, je zaslutila, da prinčeva zvijača ni vžgala, in je čez nekaj časa dekletu rekla:
»Pojdi, nečakinja moja, v spodnjo sobo in mi z omare prinesi klobčič tanke breške niti.« Viola je stekla ponj in z nitjo v roki kakor jegulja zdrsnila princu iz prijema. A ni minilo dolgo, ko ji je starka spet rekla: »Viola moja, če mi od spodaj ne prineseš škarij, sem pogubljena!« Spodaj je Violo pričakal še tretji napad, vendar se je na vso moč iztrgala pasti. Ko je prišla nazaj gor, je s tistimi škarjami teti odrezala uho in rekla: »Na, pa imaš lepo napitnino za posredovanje! Vsako delo terja plačilo: za poseg v čast zareza v uho! In če ti ne odrežem še nosu, ga pustim zato, da boš lahko vohala smrad svojega slovesa.
Zvodnica, zvabljavka gospodov, dobaviteljica mladih kokošk, požrešnica, zapeljevalka deklet!« S temi besedami je v treh skokih odhitela domov ter pustila teto ob uho in princa tako poparjenega, da si je želel le še miru. Ko pa je spet šel mimo očetove hiše in jo zagledal na njenem običajnem mestu, je znova ubral staro vižo: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Ona pa mu je kakor dober diakon nemudoma odpevala: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.« Sestri nista več mogli prenašati tega njenega postavljanja, zato sta sklenili, da ji bosta zagodli. Ker je eno od njunih oken gledalo na ljudožerčev vrt, sta si zamislili, da se je bosta znebili po tej poti. Namenoma sta spustili skozi okno motek niti, s katero sta izdelovali zastor za kraljico, in vzkliknili: »Gorje nama, pogubljeni sva! Dela ne bova mogli pravočasno končati, če se Viola, ki je med nami najmlajša in najlažja, ne pusti spustiti po vrvi, da pobere nit, ki nam je padla dol.« Viola ju ni mogla gledati tako žalostnih in se je takoj ponudila, da pojde ponjo.
Privezali sta jo na vrv in jo spustili na vrt, potem pa izpustili še vrv. Prav tedaj je ljudožerec prišel pogledat svoj vrt; ker se je navzel obilice talne vlage, mu je ušel tako silovit prdec, s tolikšnim hrupom in truščem, da je Viola od strahu zakričala: »O mamica, pomagaj mi!« Ljudožerec se je obrnil, za seboj zagledal lepo dekle in se spomnil, da je nekoč od učenjakov slišal, kako španske kobile zanosijo od vetra. Pomislil je, da je smrad njegovega prdca oplodil kakšno drevo in da se je iz njega rodilo to prelepo bitje. Zato jo je z veliko ljubeznijo objel in rekel: »Hči moja, del mojega telesa, dih mojega duha! Kdo bi si bil mislil, da bom s sapico dal obliko tako lepemu obrazu? Kdo bi si bil mislil, da bo iz hladnega vetra vzplamtel tak ogenj ljubezni?« Ob teh in drugih nežnih, ljubečih besedah jo je izročil trem vilam, da bi skrbele zanjo in jo razvajale kakor nežno češnjico. Princ pa Viole ni več videl in o njej ni izvedel ne starega ne novega; tako se je žalostil, da so mu oči postale kakor mošnjički, obraz mrliško bled in ustnice pepelnate. Noben grižljaj mu ni povrnil moči in noben spanec mu ni prinesel miru. Toda marljivo je poizvedoval, obljubljal nagrade in tako dolgo spraševal, da je izvedel, kje biva. Dal je poklicati ljudožerca in mu rekel, da je bolan, kakor lahko sam vidi, ter ga prosil za uslugo: naj mu dovoli preživeti en sam dan in eno noč na njegovem vrtu; ena sama soba mu bo zadostovala, da si poživi duha. Ljudožerec kot podložnik njegovega očeta ni mogel odreči tako majhne usluge, zato mu je ponudil, če mu ena soba ne bo dovolj, vse svoje sobe in celo lastno življenje. Princ se mu je zahvalil in dobil sobo, ki je bila na njegovo srečo prav poleg ljudožerčeve; ta je spal v isti postelji z Violo. Ko se je noč odpravila z zvezdami igrat razpenjanje zaves, je princ našel ljudožerčeva vrata odprta: ker je bilo poletje in je bil na varnem, je ljudožerec rad spal na svežem zraku. Princ se je potihem prikradel v sobo, zatipal, na kateri strani leži Viola, in jo dvakrat uščipnil. Zbudila se je in začela tožiti: »O očka, koliko bolh!« Ljudožerec je hčer takoj preselil v drugo posteljo, princ pa je prišel za njo in ponovil svoje početje.
Viola je spet enako zavpila in ljudožerec ji je zdaj menjal žimnico, zdaj rjuhe; s tem opravilom je minila vsa noč, dokler zora ni prinesla novice, da so Sonce našli živo, in so z neba sneli žalna oblačila. Brž ko se je zdanilo, pa se je princ sprehodil po hiši, zagledal dekle pri vratih in ji po svoji stari navadi rekel: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Viola je odgovorila: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.«
Princ pa je odvrnil: »O očka, koliko bolh!« Ob teh besedah je Viola takoj posumila, da je bilo nočno nadlegovanje prinčevo maslo, zato je šla k vilam in jim vse povedala. »Če je tako,« so rekle vile, »mu bomo vrnile milo za drago, gusarju po gusarsko in mornarju po galejaško! Če te je ugriznil ta pes, si bomo priskrbele njegove dlake. On ti je zagodel eno, me pa mu bomo eno in pol! Daj si torej pri ljudožercu narediti par cokel, polnih zvončkov, potem pa prepusti vse nam: plačale mu bomo s poštenim denarjem!« Viola, željna maščevanja, je ljudožercu pri priči naročila cokle. Ko je nebo kakor genovska gospa ovilo obraz v črn taft, so vse štiri skupaj odšle k princu. Vile so z Violo neopažene stopile v njegovo sobo in brž ko so se mu začele lepiti oči, so zagnale silen trušč, Viola pa je tako močno udarjala z nogami, da se je princ ob topotu cokel in žvenketu zvončkov ves prestrašen zbudil ter zakričal: »O mama, mama, pomagaj mi!« To so ponovile dvakrat ali trikrat, nato pa jo ucvrle domov. Princ je zjutraj zaradi prestanega strahu vzel limonov sok in zdravilo proti glistam, potem pa se odpravil na sprehod po vrtu, saj niti trenutka ni mogel prebiti, ne da bi videl to Violo, vijolico, ki je vladala nageljnom njegove ljubezni.
Ko jo je zagledal na pragu, ji je rekel: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Viola pa: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.« Princ je dodal: »O očka, koliko bolh!« Ona pa: »O mama, mama, pomagaj mi!« Ko je princ to slišal, je rekel: »Pa si mi jo zagodla, pošteno si me ukanila! Vdam se, zmagala si. In ker zdaj zares vem, da si spretnejša od mene, te brez nadaljnjega hočem za ženo.« Poklical je ljudožerca in ga prosil za njeno roko, ta pa ni hotel posegati v tuje snope, saj je prav tistega jutra izvedel, da je dekle Col’Aniellova hči in da se je njegovo zadnje oko zmotilo, ko je mislilo, da je ta dišeča prikazen plod smrdljivega zefirja. Zato je dal poklicati očeta in mu povedal, kakšna sreča se obeta njegovi hčeri. Z velikim veseljem so obhajali svatbo in tako potrdili resničnost izreka: _Lepa nevesta se še na trgu omoži._
Izvirnik
Jornata II III VIOLA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Viola, ’nvidiata da le ssore, dapò assai burle fatte, e recevute da no Prencepe, a dispietto lloro le deventa mogliere._ _Trasette dinto all’ossa pezzelle sto cunto a quante lo sentettero, e benedicevano mille vote lo Prencepe, ch’aveva pigliato la mesura de lo jeppone a le ssore de Nella, e pportato lo nomme pe fi a le stelle, de l’ammore sbisciolato de la Giovene, che seppe co tanta stiente medecare l’ammore de lo Prencepe, ma fatto signo da Taddeo, che stessero tutte zitto, commannaje a Meneca, che facesse la parte soja, la quale de sta manera pagaje lo debeto._ La ’nvidia è no viento, che scioscia co ttanta forza, che fa cadere le ppontelle de la grolia dell’uommene da bene, e ghietta pe terra lo semmenato de le bone fortune. Ma spisso spisso pe castico de lo Cielo,
quanno sto viento se crede jettare de facce ’n terra na perzona, la votta cchiù priesto a farela arrivare nnante tiempo a la felecetate, che s’aspetta; comme sentarrite nne lo cunto, che voglio direve. Era na vota no buono ommo da bene chiammato Col’Aniello, lo quale aveva tre figlie femmene, Rosa, Garofana, e Viola: ma l’utema de cheste era tanto bella, che faceva sceruppe solutive de desederio pe purgare li core d’ogne tormiento; pe la quale cosa jeva cuotto, e arzo Ciullone figlio de lo Rrè che ogne vota, che passava pe ’nante no vascio dove lavoravano ste tre ssore, cacciatose la coppola deceva, Bonnì, bonnì Viola, e essa responneva; bonnì figlio de lo Rrè; io faccio cchiù de te. De le quale parole abbottavano, e mormoriavano l’autre doje sore,
decenno; tu si male criata, e ffarraje scorrucciare lo Prencepe de mala manera: e Viola semmenannose pe ddereto le pparole de le ssore, le fu fatto da chelle pe ddespietto male officio co lo patre, decennole, ca era troppo sfacciata, e presentosa, e che responneva senza respietto a lo Prencepe, comme se fossero tutto uno, e quarche juorno nce sarria ’ntorzata, e ne paterria lo justo pe lo peccatore. Col’Aniello ch’era ommo de jodizio, pe llevare l’accasione, mannaje Viola a stare co na Zia soja, chiammata Cuccepannella, azzò mmezzasse de lavorare. Ma lo Prencepe, che passanno pe chella casa non bedeva llà cchiù lo verzaglio de li desiderie suoje, fece na mano de juorne comme Rescegnuolo, che non trova li figlie a lo nido, che và de fronna ’nfronna ’ntornianno,
e llamentannose de lo danno sujo, e ttanto mese l’aurecchie pe le ppertosa, che benuto a ssentore de la casa addove steva, jette a ttrovare la Zia, decennole: Maddamma mia tu saje chi songo, e s’io pozzo, e baglio, però da me a te zitto, e mmutto; famme no piacere, e po spienneme pe la moneta, che buoje; Cosa che pozzo, respose la vecchia, so tutta sana a lo commanno vuostro; e lo Prencepe, non boglio autro da te, che mme facce vasare Viola, e ppigliate ste bisole meje; e la vecchia leprecaje: io pe sservireve non pozzo fare autro, che tenere li panne a chi vace a nnatare: ma non voglio, che essa trase a mmalizia, ch’io faccia la maneca a sta lancella, e ch’aggia tenuto mano a ste brutte vregogne, e n’auzasse a la scompetura de li juorne mieje,
no titolo de garzone de ferraro, che mena li mantece; perrò chello, che pozzo fare pe ddarete gusto è, che ve jate a nnasconnere dinto la cemmenera terrena de l’uorto, dove co cquarche scusa io te mannarraggio Viola, e ccomme tu averraje lo ppanno, e le ffuorfece ’n mano, e non te saperraje servire, la corpa sarrà toja. Lo Prencepe sentutala de lo buono affetto senza perdere tiempo se ’ncaforchiaje a la cammara: e la Vecchia co scusa de volere tagliare non saccio che ttela, disse a la nepote; o Viola, va si mme vuoje bene, a lo vascio, e pigliame la meza canna; e Viola trasenno a la cammara pe servire a la Zia, s’addonaje de ll’agguajeto, e ppigliato la meza canna, destra comm’a gatta zompaje fora de la cammara lassanno lo Prencepe cresciuto de naso
pe bergogna, e ’ntorzato de crepantiglia. E la Vecchia, che la vedde venire cossì a l’accorrenno, se sospettaje ca l’astuzia de lo Prencepe non aveva pigliato fuoco, e da llà n’autro poco, disse a la figliola: và, nepota mia, a la cammara de vascio, pigliame lo gliuommaro de filo brescianiello da coppa chillo stipo; e Viola correnno, e ppiglianno lo ffilo, sciuliaje comme anguilla da mano de lo Prencepe; ma poco stette, che la vecchia le tornaje a ddicere: Viola mia, se non mme piglie la fuorfece a bascio, io so consomata; e Viola a bascio appe lo terzo assauto, ma fatto forza de cane, scappaje da la tagliola, e ssagliuta ad auto, tagliaje co la fuorfece stessa l’aurecchia a la Zia, decennole tienete sto buono veveraggio de la sansaria; ogne ffatica cerca
premmio: a sfilata de nore, sgarrata d’aurecchie, e s’io non te taglio lo naso perzì, è perchè puozze sentire lo male addore de la famma toja. Roffiana, accorda messere, porta pollastre, mancia mancia, mmezeja peccerille: cossì decenno se ne jeze ’ntre zumpe a la casa soja, lassanno la Zia scarza d’aurecchie, e lo Prencipe chino de lassame stare: ma tornanno a ppassare pe la casa de lo patre, e bedennola a lo stisso luoco, dove soleva stare, tornaje a la soleta museca: Bonnì, bonnì, Viola, e essa subeto da buono Jacono, bonnì figlio de lo Rrè, io faccio cchiù de te; ma le ssore non potenno cchiù comportare sta miette ’nnante, fecero confarfa tra loro de messiarenella; e cossì avenno na fenestra, che rresponneva a no giardino de n’Uorco, se
proposero pe cchesta via de cacciarene li picciole; e ffattose cadere na matassella de filo, co la quale lavoravano no portiero de la Regina, decettero; o mare nuje, ca simmo arroinate, e non potimmo fornire lo lavore a ttiempo, si Viola ch’è la cchiù ppeccerella, e cchiù leggia de nuje, non se lassa calare co na funa a pigliare lo ffilo caduto; e Viola pe non vederele cossì affritte, s’afferze subeto de scennere: e llegatala a na funa la calaro a bascio, e ccalatala lassaro ire la funa. A lo stisso tiempo trasette l’Uorco pe pigliarese na vista de lo ciardino, avenno pigliato granne ummedetà de lo terreno, se lassaje scappare no vernacchio, cossì spotestato, e co tanto remmore, e strepeto, che Viola pe la paura strillaje, o mamma mia ajutame, e
botatose l’Uorco, e bistose dereto na bella figliola, allecordatose d’avere ntiso na vota da certe stodiante, che le cavalle de Spagna se ’mprenano co lo viento, se penzaje, che lo sciauro de lo pideto avesse ’ngravetato quarche arvolo, e nne fosse sciuta sta penta criatura, perzò abbracciatala co grann’ammore, decette; figlia mia, parte de sto cuorpo, sciato de lo spirito mio, che mme l’avesse ditto maje, che co na ventosetate avesse dato forma a ssa bella facce? chi mme l’avesse ditto, ca n’effetto de freddezza avesse ’ngenerato sto fuoco d’ammore; e decenno chesse, ed autre pparole tennere e sbisciolate, la consignaje a tre Ffate, che n’avessero penziero, e la crescessero a cceraselle. Ma lo Prencepe, che non bedeva cchiù Viola, e non sapennone
nova, ne becchia, n’appe tanto desgusto, che l’uocchie se le fecero a guallarella, la facce deventaje morticcia, le lavre de cennerale, e non pigliava muorzo, che le facesse carne, o suonno, che le desse quiete; e facenno delegenzia, e promettenno veveragge, tanto jette spianno, ch’appe notitia addove steva; e ffattose chiammare l’Uorco, le disse, che trovannose malato (comme poteva vedere) l’avesse fatto piacere de contentarese, che potesse stare no juorno sulo, e na notte a lo giardino sujo, ca le vastava na cammara schitto pe rrecrearese lo spireto: l’Uorco, comme vassallo de lo Patre, non potenno negare sto piacere de poco cosa, l’afferze, si non vastava una, tutte le ccammere soje, e la vita stessa; lo Prencepe rengraziatolo, se fece consegnare
na cammera, che pe bona fortuna soja steva vicino a cchella dell’Uorco, lo quale dormeva a no lietto stisso co Viola: E comme scette la notte a ghioquare a stienne mia cortina co le stelle, lo Prencepe trovanno la porta de l’Uorco aperta, che ped’essere state, ed a lluoco securo, le piaceva de pigliare frisco, trasette chiano chiano, ed attastato la banna de Viola, le deze duje pizzeche, la quale scetannose, commenzaje a dicere: o tata quanta pulece: e l’Uorco fece subeto passare la figliola a n’autro lietto, e lo Prencepe tornanno a ffare lo mmedesemo; e Viola gridanno de la stessa manera, e l’Uorco tornanno a farele cagnare mo matarazzo, e mo lenzola, se ne scorze tutta la notte co sto trafeco, ficchè portato nova l’aurora, ca lo Sole s’era trovato vivo,
s’erano levate li panne de lutto da tuorno a lo Cielo; ma subeto, che fu fatto juorno, lo Prencepe passejanno pe cchella casa, e bisto la figliola a pede la porta le disse, comme soleva: Bonnì, bonnì Viola, e rresponnenno Viola, bonnì figlio de lo Rrè, io faccio cchiù de te; leprecaje lo Prencepe, o tata, quante pulece. Viola, che sentette sto tiro, trasette subeto a mmalizia, che lo frusciamiento de la notte fosse stato corrivo de lo Prencepe, e ghiuta a ttrovare le Ffate, le contaje sso ffatto. Si è chesso (dissero le Ffate) e nuje facimmola da corzaro a ccorzaro, e da marinaro a galiota; e si t’ha mozzecato sto cano, vedimmo d’averene lo pilo; isso te n’ha fatta una, e nnuje facimmocenne una, e meza ad isso: fatte a ddonca fare dall’Uorco no
paro de chianielle tutte chine de campanelle, e po lassa fare a nnuje, ca lo volimmo pagare de bona moneta; Viola desiderosa de la vennetta, se fece fare subeto subeto li chianielle da l’Uorco, e aspettato, che lo Cielo comm’a ffemmena Genoesa, se mettesse lo taffettè nigro ’ntuorno la facce, se nne jettero tutte quatto de conserva a la casa de lo Prencepe, dove le Ffate co Viola senz’essere viste, trasettero dinto la cammara soja; e comme lo Prencepe accommenzaje ad appapagnare l’uocchie, le Ffate fecero no gran parapiglia, e Viola se mese a sbattere tanto li piede, ch’a lo remmore de le ccarcagne, e a lo fruscio de le ccampanelle, scetatose co no sorrejemiento granne lo Prencepe, gridaje; o mamma, mamma ajutame: la quale cosa fatto doje,
o tre bote, se la sfilaro a la casa lloro; lo Prencepe dopò avere pigliato la matina agro de citro, e ssemmentella pe la paura, dette na passiata pe ddinto lo Ciardino, non potenno stare no momento senza la vista de chella Viola, ch’era ’ntelligenzia a li garuofane suoje; e bedennola a bocca la porta, le disse: Bonnì, bonnì Viola; e Viola, bonnì figlio de lo Rrè, io faccio cchiù de te; e lo Prencepe, o tata quanta pulece; ed essa; o mamma, mamma ajutame: la quale cosa sentenno lo Prencepe, disse, mme l’aje fatta, mme l’aje calata, io te cedo, e aje vinto; e ccanoscenno veramente, ca saje cchiù de me, io te voglio senz’autro pe mmogliere; cossì chiammato l’Uorco, e ccercatancella, ca non voze mettere mano a le gregne d’autro, avenno saputo la matina
stessa, ca era figlia de Col’Aniello, e ca s’era ’ngannato l’uocchio de dereto a ppensare, che sta vista odorosa fosse parto de no Zefero fetente; e perzò dato na voce a lo patre, e ffattole sapere la bona fortuna, ch’era apparecchiata pe la figlia, co granne allegrezza fece la festa, facenno rescire vera chella sentenza, _Ca bella Zita ’n chiazza se mmarita._
Nadaljuj z branjem
