Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Živela sta cesar in cesarica. Imela sta tri otroke. Ob palači sta imela tudi prelep vrt. Cesar je tako ljubil cvetje, da ga je sam z velikim veseljem občudoval in skrbel za vrt. V globini tega vrta je rasla jablana, ki je bila vsa iz čistega zlata. Cesar se ni mogel dovolj naužiti veselja, da na njegovem vrtu raste drevo, kakršnega ni nikjer na svetu. Kar naprej se je vrtel okoli njega in ga ogledoval z vseh strani, da se ga oči niso mogle nasititi. Nekega dne pa je opazil, da drevo brsti, cveti, osiplje cvetje in nastavlja sadove; proti večeru so jabolka že začela zoreti. Cesarju se je smejalo pod brki in sline so se mu cedile ob misli, da bo imel naslednjega dne na mizi zlata jabolka, o čemer dotlej še nihče ni slišal. Drugo jutro se še ni dodobra zdanilo, ko je bil cesar že na vrtu, da bi pogledal zlata jabolka in se potešil z njihovo lepoto. A kar iz sebe je bil, ko je namesto zrelih zlatih jabolk zagledal drevo, ki je znova brstelo; jabolk pa nikjer. Še ko je stal tam, je videl, kako jablana cveti, kako se cvetje osiplje in kako se spet kažejo plodovi. Tedaj mu je odleglo pri srcu in sprijaznil se je s tem, da počaka do naslednjega dne. Toda drugo jutro o jabolkih spet ni bilo ne duha ne sluha. Cesar se je strašno razjezil in ukazal postaviti stražarje, da bi ujeli tatu. Pa kaj še! Drevo je vsak dan zacvetelo, osulo cvetje, pognalo sadove in do večera so ti začeli zoreti. Ponoči so dozoreli, tedaj pa je nekdo prišel in jih pobral, ne da bi cesarjevi ljudje kaj opazili. Bilo je prav neverjetno: kdor koli je jemal jabolka, se je norčeval iz cesarja in vseh njegovih stražarjev. Cesarju zdaj ni bilo več toliko do tega, da bi imel na mizi zlata jabolka; najbolj ga je jezilo, da ni videl niti prvega zrelega sadu s tega drevesa. To ga je tako žalostilo, da je bil skoraj pripravljen sestopiti s prestola in ga prepustiti tistemu, ki bi se zavezal ujeti tatu. Njegovi sinovi so očitno slutili njegove misli, saj so prišli predenj in ga prosili, naj dovoli še njim stražiti. Kako se je cesar razveselil, ko je iz ust najstarejšega sina slišal obljubo, da bo prijel tatu! Dal jim je torej dovoljenje in lotili so se dela. Prvi dan je stražil najstarejši sin, a doletela ga je ista sramota kakor vse stražarje pred njim. Naslednjega dne je prežal srednji, pa tudi ta ni bil nič boljši in se je k očetu vrnil s povešenim nosom. Povedala sta, da do polnoči še nekako zdržita, potem pa ju obide takšna dremavica, da ne moreta več stati na nogah, padeta v globok spanec in ničesar več ne vesta. Najmlajši sin je poslušal in molčal. Ko sta starejša brata povedala, kaj se jima je zgodilo, je tudi on prosil očeta, naj mu dovoli stražiti. Naj je bil oče še tako žalosten, ker se ni našel junak, ki bi ujel tatu njegovih jabolk, se je ob tej prošnji vendarle zasmejal. Po dolgem moledovanju pa se je nazadnje vdal. Najmlajši sin se je pripravil na stražo. Ko se je zvečerilo, je vzel tul s puščicami, lok in meč ter odšel na vrt. Izbral si je samoten kraj, daleč od drevja in zidov, da se ne bi imel kam nasloniti. Sklenil je stati na odsekanem štoru, tako da bi padel na tla in se prebudil, če bi ga obšla zaspanost in bi zadremal. Tako je tudi storil; ko je dvakrat padel s štora, ga je spanec minil in ostal je buden, brez vsake dremavice. In dobro, da je že prvo noč ravnal tako. Proti svitu, ko je spanec najslajši, je namreč zaslišal prhutanje, kakor da se bliža jata ptic. Napel je ušesa in zaznal, da nekdo obira jabolka z drevesa. Iz tula je izvlekel puščico, jo položil na lok in ustrelil, vendar se ni nič zganilo. Izstrelil je še drugo in spet nič. Ko pa je izstrelil tretjo, je znova zaslišal prhutanje in spoznal, da je morala jata ptic odleteti. Stopil je k zlati jablani in videl, da tat ni utegnil pobrati vseh jabolk. Kolikor jih je že odnesel, nekaj jih je vendarle ostalo. Ko je stal tam, se mu je zazdelo, da se na tleh nekaj sveti. Sklonil se je in pobral tisto bleščečo reč. In kaj mislite, da je našel? Dve peresi iz čistega zlata. Ko se je zdanilo, je nabral nekaj jabolk, jih položil na zlat pladenj, si zataknil peresi za kučmo in jih odnesel pokazat očetu. Cesar bi od veselja skoraj izgubil pamet, ko je zagledal jabolka, a se je obvladal. Dal je po vsem mestu razglasiti, da je njegovemu najmlajšemu sinu uspelo prinesti jabolka in dognati, da je tat ptica. Fet-Frumos je prosil očeta, naj mu zdaj dovoli poiskati še tatu. Oče o tatu ni hotel več nič slišati, saj mu je Bog pomagal, da je videl tako težko pričakovana jabolka. Toda najmlajši cesarjevič se s tem ni zadovoljil in je vztrajal, dokler mu cesar ni dovolil oditi na iskanje tatu. Pripravil se je na pot; tik pred odhodom je snel zlati peresi s kučme in ju dal svoji materi cesarici, da bi ju hranila do njegove vrnitve. Vzel je preobleko in denar za pot, si obesil tul s puščicami na hrbet, meč na levi bok ter z lokom v eni roki in z drugo okoli vratu zvestega služabnika krenil na pot. Hodila sta in hodila, premerila dolgo, daljno pot, dokler nista prišla v pustinjo. Tam sta se ustavila in po posvetu z zvestim služabnikom je sklenil zaviti proti vzhodu. Ko sta prepotovala še dobršen kos poti, sta prišla do gostega, temačnega gozda. Skozi goščavo sta se prebijala tipaje, saj drugače ni šlo, in v daljavi zagledala velikanskega volka z bakrenim čelom. Takoj sta se pripravila na obrambo. Ko sta se volku približala na streljaj, je Fet-Frumos napel lok. Volk pa je to opazil in zaklical: »Stoj, Fet-Frumos, ne streljaj name, saj ti bom še kdaj v veliko korist!« Fet-Frumos ga je poslušal in spustil lok. Volk je prišel bliže ter ga vprašal, kam gre in kaj išče po takšnih gozdovih, kamor človeška noga še ni stopila. Fet-Frumos mu je povedal vso zgodbo o jabolkih na očetovem vrtu in pojasnil, da je zdaj na poti iskat tatu. Volk mu je povedal, da je tat kralj ptic. Kadar prihaja krast jabolka, zbere najhitrejše ptice in z njimi v jati prileti obirat drevo. Ta ptica živi v cesarstvu na robu tega gozda. Povedal mu je še, da se vsa okolica pritožuje nad njenimi tatvinami sadja po vrtovih, in jima pokazal najkrajšo in najlažjo pot. Nato mu je izročil lepo jabolčko in rekel: »Vzemi, Fet-Frumos, to jabolčko. Če me boš kdaj potreboval, jo poglej in pomisli name, pa bom pri priči tam.« Fet-Frumos je sprejel jabolčko in jo spravil v nedrje, se poslovil ter s svojim zvestim služabnikom odšel skozi gozdne goščave do mesta, kjer je prebivala ptica. Poizvedoval je po mestu in izvedel, da jo tamkajšnji cesar hrani v zlati kletki na svojem vrtu. To mu je zadostovalo. Nekajkrat je obšel cesarski dvor in si pozorno ogledal vse okoli njega. Ko se je zvečerilo, je prišel z zvestim služabnikom in se skril ob vogalu ter čakal, dokler se na dvoru ni vse umirilo. Nato se je služabnik sključil, Fet-Frumos mu je stopil na hrbet, od tam splezal na vrh zidu in skočil na vrt. Komaj se je dotaknil kletke, je ptica zavreščala in kot bi trenil, ga je obdala množica večjih in manjših ptic, ki so kričale vsaka v svojem jeziku. Takšen hrup so zagnale, da so se zbudili vsi cesarski služabniki. Prihiteli so na vrt in našli Fet-Frumosa s kletko v roki; ptice so se zaganjale vanj, da bi ga raztrgale, on pa se je branil. Služabniki so ga prijeli in odvedli pred cesarja, ki je prav tako vstal, da bi videl, kaj se dogaja. Cesar ga je takoj prepoznal in mu rekel: »Žal mi je, Fet-Frumos, da se je tako zgodilo. Če bi bil lepo prišel in me prosil za ptico, bi se morda omehčal in ti jo dal po svoji volji; toda zdaj, ko so te, kakor pravijo, zalotili z roko v vreči, moraš po naših postavah umreti. In tvoje ime bo ostalo omadeževano s sramoto tatvine.« »Ta ptica, presvetli cesar,« je odgovoril Fet-Frumos, »nam je že večkrat pokradla zlata jabolka z drevesa na očetovem vrtu, zato sem jo prišel ujet.« »Morda je res, kar praviš, Fet-Frumos, toda proti postavam naše dežele nimam nobene moči. Le če našemu cesarstvu izkažeš veliko uslugo, se lahko rešiš sramote in smrti.« »Povej, kaj naj storim zate, pa bom poskusil.« »Če mi pripelješ divjo kobilo, ki jo ima na svojem dvoru moj sosed cesar, boš odšel s čistim imenom, dal pa ti bom tudi ptico s kletko vred.« Fet-Frumos je privolil in še istega dne odšel z zvestim služabnikom. Ko je prišel na dvor sosednjega cesarja, je poizvedel o kobili in si ogledal obzidje. Zvečer se je s služabnikom skril ob tistem vogalu dvora, ki se mu je zdel najprimernejši. Videl je dva služabnika, kako vodita kobilo na sprehod, in občudoval njeno lepoto. Bila je bela, njena oglavka pa zlata in okrašena z dragimi kamni, tako da se je svetila kakor sonce. Okoli polnoči, ko je spanec najslajši, je Fet-Frumos naročil zvestemu služabniku, naj se sključi, stopil nanj, od tam splezal na zid in skočil na cesarsko dvorišče. In tako se je spet lotil tatvine! Tipaje in po prstih se je prikradel do hleva, odprl vrata, prijel za oglavko in povlekel kobilo za seboj. Ko pa je prišla do hlevskih vrat, je tako zarezgetala, da se je stresel zrak in je zadonelo po vsem dvoru in palači. Vsi so nemudoma poskakali na noge, prijeli Fet-Frumosa in ga odvedli pred cesarja, ki je bil prav tako že pokonci. Ta ga je takoj prepoznal. Oštel ga je zaradi nizkotnega dejanja, ki ga je nameraval zagrešiti, ter mu povedal, da postave njegove dežele tatove kaznujejo s smrtjo in da sam proti tem postavam nima nobene moči. Fet-Frumos mu je po resnici povedal vso zgodbo o jabolkih, ptici in naročilu njegovega soseda cesarja. Tedaj mu je cesar dejal: »Če mi boš znal pripeljati kraljico vil, Fet-Frumos, te bom morda lahko rešil smrti in bo tvoje ime ostalo neomadeževano.« Fet-Frumos je sklenil poskusiti, vzel zvestega služabnika s seboj in odšel. Med potjo se je spomnil jabolčke. Izvlekel jo je iz nedrja, jo pogledal in pomislil na volka. In še preden bi si pomel oči, je bil volk že pred njim. »Kaj želiš, Fet-Frumos?« ga je vprašal. »Kaj naj želim,« mu je odgovoril mladenič, »ko pa se mi je zgodilo to in to. Kako naj zdaj opravim nalogo, da se bom lahko srečno vrnil?« »Te to skrbi? Prepusti meni, pa bo delo tako rekoč že opravljeno.« Vsi trije so se odpravili h kraljici vil. Ko so bili že blizu, so se ustavili v gozdu, od koder so se videle njene bleščeče palače. Dogovorili so se, da bosta Fet-Frumos in njegov zvesti služabnik počakala ob deblu starega drevesa, dokler se volk ne vrne. In kakšne veličastne palače je imela vila! Celo volk se je čudil lepoti in redu, ki sta vladala tam. Ko je prišel do njih, se je tako ali drugače pretihotapil na vrt. In kaj je videl? Niti eno drevo ni bilo več zeleno. Listje jim je odpadlo in veje ter vejice so bile vse gole. Odpadlo listje na tleh je bilo tako suho, da se je drobilo v prah. Samo en grm vrtnic je bil še zelen in poln popkov,

nekaterih napol razprtih, drugih že odprtih. Da bi prišel do njega, je moral volk stopati po prstih, da suho listje ne bi zašumelo, nato pa se je skril v cvetoče grmovje. Medtem ko je tam čakal in prežal, je iz palače prišla kraljica vil s štiriindvajsetimi služabnicami, da bi se sprehodila po vrtu. Ko jo je volk zagledal, je skoraj pozabil, po kaj je prišel, in se izdal, a se je obvladal. Bila je namreč tako lepa, da ji na vsem svetu ni bilo in je ni enake. Lase je imela, ljubi moji, iz čistega zlata! Njene dolge, goste kite so ji segale do meč. Kogar je pogledala s svojimi velikimi, kakor robide črnimi očmi, je kar obolel od hrepenenja; obrvi je imela tako lepo usločene, kakor da bi bile narisane, in polt bolj belo od mlečne pene. Ko se je s služabnicami za seboj nekajkrat sprehodila po vrtu, je prišla tudi do rožnega grma, da bi utrgala nekaj cvetov. Tedaj je volk planil iz skrivališča, jo zgrabil v naročje in že ga ni bilo več. Služabnice pa so se od strahu razbežale kakor jerebičji piščanci. V eni sapi je pritekel do Fet-Frumosa in mu položil omedlelo vilo v naročje. Ko jo je mladenič zagledal, je kar izgubil glavo; toda volk ga je opomnil, da je junak, in prišel je k sebi. Mnogi cesarji so jo hoteli ugrabiti, pa so pri tem izgubili življenje. Fet-Frumosu se je zasmilila in ni mu bilo več do tega, da bi jo izročil drugemu. Ko se je kraljica vil prebudila iz omedlevice in se zagledala v njegovem naročju, mu je rekla: »Torej si ti volk, ki me je ugrabil; tvoja naj bom.« Fet-Frumos ji je odgovoril: »Moja bodi in naj naju nič ne loči do smrti.« Nato sta se pogovorila in drug drugemu povedala svojo zgodbo. Ko je volk videl ljubezen, ki je vzplamtela med njima, je rekel: »Prepustita meni, pa bom vse uredil po vajini volji.« Odpravili so se nazaj, od koder so prišli. Med potjo se je volk trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v popolno podobo kraljice vil. Očitno je bil čaroben volk. Dogovorili so se, da bo Fet-Frumosov zvesti služabnik s kraljico vil počakal ob deblu velikega drevesa v gozdu, dokler se Fet-Frumos ne vrne z divjo kobilo. Ko je prišel k cesarju, ki je imel kobilo, mu je izročil lažno kraljico vil. Cesarju se je ob pogledu nanjo srce omehčalo in takšno hrepenenje ga je prevzelo, da ga ni mogoče opisati. Rekel mu je: »Tvoja junaškost, Fet-Frumos, te je rešila sramote in smrti. Zdaj te zanjo tudi nagrajujem in ti podarjam kobilo.« Komaj je Fet-Frumos prijel kobilo za čudovito oglavko, jo je že ubral stran; posadil je kraljico vil na njen hrbet in z njo odšel čez meje tega cesarstva. Cesar pa je nemudoma zbral svetovalce in se odpravil v cerkev, da bi se poročil s kraljico vil. Ko so prišli do cerkvenih vrat, se je lažna vila trikrat prekucnila čez glavo in se spet spremenila v volka, ki je zaškrtal s čekani in se z razgaljenimi zobmi zarežal cesarjevim dvorjanom. Ti so ob tem najprej kar otrpnili od strahu. Ko so se nekoliko zbrali, pa so se s kriki in zmerjanjem pognali za njim. Toda volk, ta vam jo je ucvrl! Z dolgimi volčjimi koraki jo je pobrisal tako daleč, da ga niti njegova mati ne bi več našla. Dohitel je Fet-Frumosa in njegovo druščino ter nadaljeval pot z njimi. Ko so prišli v bližino dvora cesarja, ki je imel ptico, so storili podobno kakor pri prejšnjem cesarju. Volk se je spremenil v divjo kobilo in Fet-Frumos ga je odvedel pred cesarja. Ta se od veselja kar ni mogel načuditi kobili. Fet-Frumosa je nadvse prijazno sprejel in mu dejal: »Rešil si se sramote in smrti, Fet-Frumos. Jaz pa bom držal svojo cesarsko besedo in moja hvaležnost bo vedno s teboj.« Ukazal je in takoj so mu izročili ptico s kletko vred. Fet-Frumos jo je vzel, se poslovil in odšel. Ko je prišel v gozd, kjer je pustil kraljico vil, kobilo in svojega zvestega služabnika, so se skupaj odpravili proti cesarstvu njegovega očeta. Cesar, ki je dobil kobilo, pa je ukazal, naj vsa njegova vojska, dvorjani in velikaši pridejo na polje, kjer se jim je hotel pokazati na tako sloveči kobili. Ko so ga vojaki zagledali, so vsi v en glas vzkliknili: »Živel cesar, ki je dobil takšen zaklad! Živela tudi kobila, na kateri si videti tako veličasten!« In res, ljubi moji, kobila je s cesarjem na hrbtu tako lahkotno tekla, da se je zdelo, kot da leti in se s kopiti sploh ne dotika tal. Začeli so tekmovati. Toda ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi se kdo približal tej kobili, kajti vse je pustila daleč za seboj. Ko je bila že precej oddaljena, se je nenadoma ustavila, vrgla cesarja na tla, se trikrat prekucnila čez glavo in se spet spremenila v volka. Potem jo je ucvrl in tekel ter tekel, dokler ni dohitel Fet-Frumosa. Ko je prišel čas slovesa, mu je volk rekel: »Tokrat so se ti izpolnile vse želje. Odslej pa pazi, da si v življenju ne boš več želel stvari, ki presegajo tvoje moči, saj se ti ne bo dobro godilo.« Nato so se razšli in vsak je odšel po svoje. Ko se je Fet-Frumos približal očetovemu cesarstvu in je oče izvedel, da prihaja njegov najmlajši sin, mu je šel z vsem ljudstvom, velikim in malim, naproti, da bi ga sprejel, kakor se spodobi. Neizmerno je bilo vsesplošno veselje, ko so ga zagledali z nevesto, kakršne ni bilo na vsem svetu, in z zakladi, o kakršnih še nihče ni slišal. Takoj po prihodu je Fet-Frumos ukazal zgraditi hlev za kobilo, kletko s ptico pa je postavil v palačo na vrtni strani. Oče je nato naročil, naj pripravijo vse za svatbo. Čez nekaj dni se je Fet-Frumos poročil s kraljico vil; priredili so veliko gostijo za dobre in slabe in praznovanje je trajalo cele tri dni in tri noči. Potem sta živela srečno, saj si Fet-Frumos ni imel več česa želeti. In če nista umrla, živita še danes. Jaz pa sem zajahal sedlo, in tako dalje.