Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. Bil je cesar, ki je imel tri hčere. Ko se je odpravljal v boj, jih je poklical k sebi in jim rekel: »Ljube moje, v vojno moram. Sovražnik se je z veliko vojsko vzdignil proti nam. S težkim srcem se ločujem od vas. Dokler me ne bo, glejte, da boste pametne, da se boste lepo vedle in skrbele za hišna opravila. Lahko se sprehajate po vrtu in vstopate v vse sobane v palači; le v tisto sobo v zadnjem desnem kotu ne smete, sicer se vam ne bo dobro godilo.« »Bodi brez skrbi, oče,« so odgovorile. »Še nikoli nismo prekršile tvoje besede. Pojdi mirno in Bog naj ti nakloni sijajno zmago.« Ko je bilo vse pripravljeno za odhod, jim je cesar izročil ključe vseh soban, jih še enkrat opomnil na svoje naročilo in se poslovil od njih. Cesarjeve hčere so mu s solzami v očeh poljubile roko in mu zaželele zmago, najstarejša pa je iz njegovih rok prevzela ključe. Ko so dekleta ostala sama, od žalosti in dolgočasja niso vedela, kaj bi sama s seboj. Da bi si pregnala dolgčas, so sklenila, da bodo del dneva šivala, del dneva brala, del pa se sprehajala po vrtu. Tako so tudi storila in lepo jim je bilo. Toda hudobec jim je zavidal mir in je vtaknil svoj rep vmes. »Sestrici moji,« je rekla najstarejša, »dan je dolg kot poletni dan, mi pa kar naprej šivamo in beremo. Že nekaj dni smo same in na vrtu ni več kotička, koder se ne bi sprehodile. Obiskale smo vse sobane v očetovi palači in videle, kako lepo in razkošno so opremljene. Zakaj ne bi stopile še v tisto, v katero nam je oče prepovedal vstopiti?« »Ojej, sestrica,« je rekla najmlajša, »čudim se, da ti je kaj takega sploh prišlo na misel in da nas nagovarjaš, naj prekršimo očetovo zapoved. Če je oče rekel, da ne smemo tja, je že vedel, kaj govori in zakaj nam je tako naročil.« »Saj se nebo ne bo podrlo, če vstopimo,« je rekla srednja. »Menda ni notri kakšnih zmajev, da bi nas požrli, ali drugih zverin. In kako naj bi oče sploh izvedel, ali smo bile noter ali ne?« Med takšnim pogovorom in medsebojnim prigovarjanjem so prišle prav pred tisto sobano. Najstarejša sestra, ki je hranila ključe, je vtaknila ključ v ključavnico, ga obrnila in vrata so se škripaje odprla. Dekleta so vstopila. In kaj so zagledala? V sobi ni bilo nobenega okrasja, le sredi nje je stala velika miza, pregrnjena z dragoceno preprogo, na njej pa je ležala velika odprta knjiga. Dekleta so od nestrpnosti kar gorela, da bi izvedela, kaj piše v njej. Najstarejša je stopila naprej in prebrala: »Najstarejšo hčer tega cesarja bo vzel za ženo cesarski sin z vzhoda.« Pristopila je še srednja, obrnila list in prebrala: »Srednjo hčer tega cesarja bo vzel za ženo cesarski sin z zahoda.« Dekleti sta se zasmejali in se začeli veseliti, hihitati in šaliti druga z drugo. Najmlajša pa ni hotela stopiti k mizi. Starejši ji nista dali miru in sta jo nazadnje, hotela ali ne, pripeljali h knjigi. Nekoliko obotavljaje je tudi ona obrnila list in prebrala: »Najmlajšo hčer tega cesarja bo vzel za ženo prašič.« Če bi vanjo treščila strela z neba, je ne bi mogla huje prizadeti kakor te besede. Skoraj bi umrla od žalosti. In če je sestri ne bi prestregli, bi si bila pri padcu razbila glavo. Ko se je ovedela iz omedlevice, v katero je padla od gorja, sta jo začeli tolažiti. »Kaj vendar!« sta ji govorili. »Menda ja ne verjameš vsemu temu! Kje si pa že slišala, da bi se cesarska hči poročila s prašičem?« »Kako si otročja!« je rekla druga. »Mar oče nima dovolj vojske, da bi te rešil, četudi bi te res prišla snubit tako ostudna žival?« Najmlajša cesarjeva hči bi rada verjela besedam svojih sester, toda srce ji ni dalo miru. Ves čas je mislila na knjigo, ki je sestrama napovedala tako lepo srečo, njej pa nekaj, o čemer dotlej še nihče na svetu ni slišal. Poleg tega jo je glodalo, da so prekršile očetovo zapoved. Začela je hirati. Že v nekaj dneh se je tako spremenila, da je skoraj ni bilo več mogoče prepoznati: prej je bila rožnata in vesela, zdaj pa je ovenela in nihče ji ni mogel ustreči. Ni se več hotela igrati s sestrama na vrtu, trgati cvetic, da bi si jih zatikala v lase, niti z njima prepevati, kadar so predle ali šivale. Medtem je njihov oče, cesar, dosegel nepričakovano veliko zmago, premagal sovražnike in jih pregnal. Ker pa so mu misli ves čas uhajale k hčeram, je uredil vse potrebno in se čim prej vrnil domov. Nepregledne množice so mu s trobentami, bobni in piščalmi prihitele naproti in se veselile njegove zmagovite vrnitve. Ko je prispel, se je, še preden je odšel v palačo, zahvalil Gospodu, ker mu je pomagal premagati nasprotnike, ki so se vzdignili proti njemu. Nato je odšel domov in hčere so mu prišle naproti. Njegovo veselje je bilo še večje, ko je videl, da so zdrave. Najmlajša se je po svojih najboljših močeh trudila prikriti žalost. Kljub temu je cesar kmalu opazil, da njegova najmlajša hči čedalje bolj hujša in postaja vse bolj potrta. Kakor razbeljeno železo mu je prešinilo srce ob misli, da so morda prekršile njegovo zapoved. In kako naj bi bilo drugače! Da bi se prepričal, je poklical hčere, jih izprašal in jim ukazal, naj povedo po resnici. Priznale so, vendar niso hotele povedati, katera jih je nagovorila. Ko je cesar to slišal, je v sebi bridko zastokal in žalost ga je skoraj premagala. Vendar se je obvladal in skušal potolažiti hčer, ki mu je vidno hirala pred očmi. Kar je bilo storjeno, je bilo storjeno; spoznal je, da zdaj tudi tisoč besed ne zaleže niti za počen groš. Ta dogodek je že začel nekoliko toniti v pozabo, ko je nekega dne prišel pred cesarja sin nekega cesarja z vzhoda in zaprosil za roko njegove najstarejše hčere. Cesar mu jo je z veseljem dal. Priredili so veličastno svatbo in po treh dneh jo je z velikimi častmi pospremil do meje. Kmalu zatem je enako storil še s srednjo hčerjo, ki jo je zasnubil cesarski sin z zahoda. Bolj ko je najmlajša hči videla, kako natančno se izpolnjuje vse, kar je prebrala v knjigi, bolj je postajala žalostna. Ni hotela več jesti, ni se več urejala in ni hodila na sprehode. Raje bi se prepustila smrti, kakor da bi postala ljudem v posmeh. Toda cesar ji ni pustil, da bi storila tako brezbožno dejanje, temveč jo je tolažil z najrazličnejšimi nasveti. Minilo je še nekaj časa in glej, nekega dne je v cesarjevo palačo prišel velik prašič ter mu rekel: »Pozdravljen, cesar! Bodi zdrav, veder in vesel kakor sončni vzhod ob jasnem dnevu.« »Dobrodošel, prijatelj. Kakšen veter te je prinesel k nam?« »Snubit sem prišel,« je odgovoril prašič. Cesar se je začudil, ko je iz prašičjih ust zaslišal tako lepe besede, in takoj zaslutil, da tu nekaj ni po naravni poti. Rad bi se bil nekako izognil temu, da bi mu dal hčer za ženo, toda ko je izvedel, da se dvorišče in ulice kar šibijo od prašičev, ki so prišli s snubcem, ni imel druge izbire in mu jo je obljubil. Prašič pa se ni zadovoljil zgolj z obljubo, temveč se je lotil pogajanja in določil, da bo poroka čez teden dni. Šele ko je cesarju izvabil trdno besedo, je odšel. Medtem je cesar hčer pregovarjal, naj se vda usodi, če je že Bog tako hotel. Nato ji je rekel: »Hči moja, besede in modro vedenje tega prašiča niso živalski. Nikakor ne verjamem, da se je rodil kot prašič. Tu mora biti na delu kakšen urok ali druga vražja reč. Ti pa bodi poslušna in ne ravnaj proti njegovi besedi, kajti Bog ne bo dopustil, da bi se dolgo mučila.« »Če misliš, oče, da je tako prav,« je odgovorila hči, »te bom ubogala in zaupala v Boga. Naj se mi zgodi po njegovi volji. Takšna usoda mi je bila namenjena; vidim, da nimam druge izbire.« Medtem je napočil poročni dan. Obred so opravili bolj na skrivaj. Nato je prašič z ženo sedel v cesarsko kočijo in odpeljala sta se k njemu domov. Po poti sta morala mimo velike blatne mlake. Prašič je ukazal ustaviti kočijo, skočil na tla in se valjal po blatu, dokler ni bil ves zamazan. Nato se je povzpel nazaj in nevesti velel, naj ga poljubi. Kaj je hotela uboga deklica? Izvlekla je robec, mu nekoliko obrisala rilec in ga poljubila, pri tem pa mislila na očetove nasvete. Ko sta prispela k prašiču domov, v velik gozd, se je že večerilo. Malce sta posedela, da bi se odpočila od poti, skupaj povečerjala in legla. Ponoči je cesarjeva hči začutila, da ob njej ne leži prašič, temveč človek. Začudila se je, vendar se je spomnila očetovih besed in se začela spet vedriti, polna upanja v božjo pomoč. Prašič je zvečer neopazno slekel svojo kožo, zjutraj pa si jo je, še preden se je žena zbudila, znova nadel. Minila je ena noč, minili sta dve in še mnoge druge, deklica pa ni mogla razumeti, kako je njen mož podnevi prašič in ponoči človek. Očitno je bil začaran in je moral živeti tako. Sčasoma ga je vzljubila, zlasti ko je začutila sad njunega zakona; žalostilo jo je le, ker ni vedela, kaj bo čez nekaj mesecev rodila. Nekega dne pa je tam mimo prišla stara čarovnica. Cesarjeva hči, ki že tako dolgo ni videla nobenega človeka, si je zaželela družbe in jo je poklicala, da bi malo poklepetali. Čarovnica ji je povedala, da zna vedeževati, pripravljati zdravila in početi še vse mogoče čudežne reči. »Ljuba starka, povej mi vendar, zakaj je moj mož podnevi prašič, ponoči pa, ko spi ob meni, čutim, da je človek?« »To, kar mi pripoveduješ, pišče moje, sem ti hotela že sama povedati, saj nisem zaman vedeževalka. Naj ti mamica da sredstvo, ki bo razdrlo njegov urok.« »Daj mi ga, mamica, in plačala ti bom, kolikor boš zahtevala, kajti naveličala sem se ga gledati takšnega.« »Na, ptička moja, vzemi to nit. On ne sme izvedeti zanjo, sicer ne bo pomagala. Ko bo spal, se tiho dvigni in mu jo čim tesneje priveži okrog leve noge. Boš videla, ljubica moja, zjutraj bo ostal človek. Denarja pa nočem. Dovolj bom poplačana, ko bom izvedela, da si rešena takšne nesreče. Glej, srce se mi trga od usmiljenja do tebe, popek moj, in žal mi je, tako zelo žal, da nisem prej izvedela in ti prišla na pomoč.« Ko je hudobna čarovnica odšla, je cesarjeva hči skrbno skrila nit. Ponoči je vstala tako tiho, da je še pravljična ptica ne bi zaslišala, in z razbijajočim srcem zavezala nit možu okrog noge. Ko pa je hotela zategniti vozel, je nit počila, saj je bila preperela. Mož se je prestrašen prebudil in vzkliknil: »Kaj si storila, nesrečnica! Samo še tri dni so mi manjkali, pa bi se rešil teh prekletih čarovnij. Zdaj pa kdo ve, kako dolgo bom moral še nositi to ostudno živalsko kožo. In našla me boš šele, ko boš med iskanjem raztrgala troje železnih opankov in obrabila jekleno palico, kajti zdaj odhajam.« To je rekel in izginil. Ko je uboga cesarjeva hči ostala čisto sama, je začela tako jokati in tožiti, da bi se človeku raztrgalo srce. Na vse pretege je preklinjala zlobno vedeževalko. A vse zaman. Ko je videla, da z objokovanjem ne bo nič dosegla, je vstala in se odpravila, kamor jo bosta vodila božje usmiljenje in hrepenenje po možu. Prišla je v neko mesto in naročila, naj ji izdelajo troje železnih opankov in jekleno palico. Nato se je pripravila na pot in odšla iskat moža. Hodila je in hodila, čez devet morij in devet dežel, skozi velike gozdove z debli, debelimi kot sodi. Spotikala se je ob podrta drevesa in kolikorkrat je padla, tolikokrat je tudi vstala. Veje so jo teple po obrazu, grmovje ji je opraskalo roke, ona pa je šla kar naprej in se ni ozirala nazaj. Naposled je utrujena od poti in nosečnosti, potrta od žalosti, a z upanjem v srcu, prispela do hišice. V njej je prebivala sveta Luna. Potrkala je na vratca in prosila, naj jo spustijo noter, da bi si malo odpočila, zlasti ker so jo že obšle porodne bolečine. Materi svete Lune se je zasmilila ona in njeno trpljenje, zato jo je sprejela ter poskrbela zanjo. Nato jo je vprašala: »Kako je mogoče, da je človek iz drugih krajev prispel vse do sem?« Uboga cesarjeva hči ji je povedala vse svoje prigode in sklenila: »Najprej se zahvaljujem Bogu, da je moje korake usmeril sem, potem pa še tebi, ker me nisi pustila umreti ob porodu. Zdaj te prosim še nekaj: ali tvoja hči, sveta Luna, morda ve, kje bi bil moj mož?« »Tega ne more vedeti, ljuba moja,« ji je odgovorila mati svete Lune, »toda pojdi naprej proti vzhodu, dokler ne prideš k svetemu Soncu. Morda bo ono kaj vedelo.« Dala ji je jesti pečeno kokoš in ji naročila, naj pazi, da ne izgubi niti koščice, ker jih bo še zelo potrebovala. Ko se je cesarjeva hči še enkrat zahvalila za gostoljubje in koristne nasvete, je sezula prvi par opankov, ki so se bili raztrgali, in obula drugega. Kokošje koščice je spravila v culico, vzela otročička v naročje in palico v roko ter spet odšla na pot. Hodila je in hodila po samih peščenih planjavah; pot je bila tako težavna, da je napravila dva koraka naprej in enega nazaj. S težavo, z veliko težavo je premagala peščavo, nato pa prečkala skalnate in razjedene gore. Preskakovala je s skale na skalo in s čeri na čer. Kadar je prišla na raven gorski hrbet, se ji je zdelo, kakor da je Boga prijela za nogo. Malo je počila, potem pa se spet podala na pot in šla venomer naprej. Ostri kamni in skalne konice, same kresilne skale, so ji tako opraskali noge, kolena in komolce, da je bila vsa krvava. Povedati vam moram namreč, da so bile te gore tako visoke, da so segale nad oblake. In kjer ni bilo prepadov, ki jih je morala preskakovati, ni mogla naprej drugače, kakor da je plezala po rokah in si pomagala s palico. Naposled je vsa izčrpana prispela do palače. Tam je prebivalo Sonce. Potrkala je na vrata in prosila, naj jo sprejmejo. Sončeva mati jo je spustila noter in se čudila, da je tja prišel človek iz drugih krajev. Ko ji je deklica povedala svoje prigode, je od usmiljenja zajokala. Obljubila ji je, da bo sina povprašala po njenem možu, nato pa jo je skrila v klet, da je Sonce ob vrnitvi ne bi zavohalo, kajti zvečer se je vselej vračalo domov slabe volje. Naslednji dan je cesarjeva hči izvedela, da bi jo bilo skoraj požrlo, saj je zavohalo človeka z drugega sveta. Mati pa ga je pomirila z lepimi besedami, češ da se mu le dozdeva. Cesarjeva hči se je opogumila, ko je videla, kako prijazno so jo sprejeli, in vprašala: »Toda, ljuba duša, kako je mogoče, da je Sonce slabe volje, ko pa je tako lepo in dela smrtnikom toliko dobrega?« »Takole je,« je odgovorila Sončeva mati. »Zjutraj stoji pred rajskimi vrati in takrat je veselo, veselo ter se smehlja vsemu svetu. Čez dan je polno gnusa, ker vidi vse človeške nečednosti, zato tako neusmiljeno žge. Zvečer pa je žalostno in jezno, ker stoji pred peklenskimi vrati. Takšna je njegova vsakdanja pot, s katere se potem vrača domov.« Povedala ji je še, da ga je vprašala po njenem možu, a ji je sin odgovoril, da o njem ničesar ne ve. Če namreč prebiva v kakšnem velikem in gostem gozdu, njegov pogled ne more prodreti v vse kote in globeli. Edino upanje je, da se odpravi k Vetru. Tudi tam je dobila kokoš za pod zob in naročilo, naj skrbno shrani koščice. Ko je odvrgla še drugi par opankov, ki so se prav tako raztrgali, je vzela culico s kostmi, otroka v naročje in palico v roko ter odšla proti Vetru. Na tej poti je naletela na še večje težave, saj je morala drugo za drugo prečkati gore iz kresilne skale, iz katerih so švigali plameni, neprehodne gozdove in ledene planjave z visokimi snežnimi zameti. Malo je manjkalo, pa bi uboga žena poginila; vendar je z vztrajnostjo in božjo pomočjo premagala tudi te velike težave ter prispela do votline

v gorski pečini, tako velike, da bi lahko vanjo spravili sedem mest. Tam je prebival Veter. V ograji, ki jo je obdajala, so bila vratca. Potrkala je in prosila, naj jo sprejmejo. Vetrovi materi se je zasmilila in jo je vzela k sebi, da bi se odpočila. Kakor pri Soncu so jo tudi tu skrili, da je Veter ne bi zavohal. Naslednji dan ji je Vetrova mati povedala, da njen mož živi v velikem in gostem gozdu, kamor sekira še nikoli ni zarezala. Tam si je napravil nekakšno hišo, tako da je zložil debla drugo vrh drugega in jih prepletel s šibjem. V njej živi čisto sam, ker se boji hudobnih ljudi. Ko ji je tudi ona dala kokoš za pod zob in ji naročila, naj shrani koščice, ji je svetovala, naj sledi poti sužnjev, ki se ponoči vidi na nebu, in hodi tako dolgo, dokler ne pride do cilja. Tako je tudi storila. S solzami sreče se je zahvalila za gostoljubje in dobro novico ter se odpravila na pot. Uboga žena je noči spreminjala v dneve. Ni ji bilo več ne za jed ne za počitek. Tako silno je hrepenela in gorela v želji, da bi našla moža, ki ji ga je namenila usoda. Hodila je in hodila, dokler se ji niso raztrgali še zadnji opanki. Odvrgla jih je in šla naprej bosa. Ni pazila na ostro kamenje, ni se menila za trnje, ki se ji je zabadalo v stopala, niti za udarce, kadar se je spotaknila ob kakšen kamen. Naposled je prišla do lepe zelene jase na robu gozda. Ko je zagledala cvetice in mehko travo, se ji je duša nekoliko razvedrila. Ustavila se je in malo počila. Potem pa je opazila ptičke, ki so po dva in dva posedali po drevesnih vejah, in hrepenenje po možu je v njej znova vzplamtelo. Bridko je zajokala ter se z otrokom v naročju in culico s koščicami na rami odpravila v gozd. Ni se ozirala na lepo zeleno travo, ki ji je božala stopala, ni hotela poslušati ptičkov, ki so na ves glas žgoleli, niti pogledati cvetic, skritih v gostem grmovju. Le tipaje je hodila skozi gozd. Po znamenjih, ki ji jih je opisala Vetrova mati, je namreč spoznala, da mora biti prav to gozd, v katerem živi njen mož. Tri dni in tri noči je tavala po njem, pa ni našla ničesar. Bila je že tako izčrpana, da se je zgrudila in obležala za ves dan in vso noč, ne da bi se premaknila, kaj popila ali pojedla. Nazadnje je zbrala vse moči in vstala. Opotekaje se je skušala hoditi, oprta na svojo palico, vendar ni šlo, saj se je tudi ta že tako obrabila, da ni bila več za nobeno rabo. A iz usmiljenja do otroka, ki pri njenih prsih ni več našel mleka, in iz hrepenenja po možu, ki ga je iskala z vero v Boga, se je vendarle odpravila naprej, kakor je vedela in znala. Ni naredila niti deset korakov, ko je ob nekem goščavju zagledala hišo, prav takšno, kakršno ji je opisala Vetrova mati. Napotila se je k njej in komaj, komaj prispela. Hiša ni imela ne oken ne vrat. Očitno je bil vhod na vrhu. Obšla jo je, a nikjer ni bilo lestve. Kaj naj stori? Hotela je noter. Tuhtala je in premlevala, skušala splezati navzgor, a zaman. Žalost jo je že skoraj povsem premagala: kako naj dopusti, da bi utonila prav tik pred bregom? Tedaj se je spomnila kokošjih koščic, ki jih je nosila tako daleč, in si rekla: »Prav gotovo mi niso kar tako naročile, naj shranim te koščice, temveč zato, ker mi bodo v sili zelo koristile.« Iz culice je vzela kosti, nekaj časa premišljevala, nato pa dve položila s koncema skupaj. In glej, kakor po čudežu sta se sprijeli. Dodala je še eno in še eno ter videla, da so se tudi te sprijele. Tako je iz koščic naredila dve palici, visoki kot hiša. Prislonila ju je ob steno, dobro ped narazen. Nato je spet sestavljala druge koščice s koncema skupaj in iz njih napravila kratke prečke. Drugo za drugo jih je polagala počez na dolgi palici in tako delala kline za lestev; tudi ti so se takoj sprijeli. Tako jih je nameščala vse do vrha. Kakor hitro je pritrdila klin, je stopila nanj, potem na naslednjega in spet naslednjega, dokler ni prišla pod vrh. Prav na koncu lestve pa ji je zmanjkalo koščic za zadnji klin. Kaj naj stori? Brez njega ni mogla naprej. Očitno je eno koščico izgubila. Ostati tam ni mogla, da ne bi prišla v hišo, pa ji tudi ni šlo v račun. Zato si je odrezala mezinec in ga položila na lestev; takoj se je sprijel z njo. Vzela je otroka v naročje, se znova povzpela in vstopila v hišo. Začudila se je redu, ki ga je našla v njej. Tudi sama je še nekoliko pospravila, nato pa si malo oddahnila. Otroka je položila v korito, ki ga je našla, in ga pristavila k sebi. Ko se je njen mož vrnil, ga je prizor prestrašil. Ob pogledu na lestev iz koščic in prst na njenem vrhu skoraj ni mogel verjeti svojim očem. Zbal se je, da gre spet za kakšne čarovnije, in že je hotel zapustiti svoj dom. Toda Bog mu je dal misel, naj vendarle vstopi. Tedaj se je spremenil v goloba, da se ga uroki ne bi prijeli, poletel nad hišo, ne da bi se dotaknil lestve, in smuknil noter. Tam je zagledal ženo, ki je skrbela za otročička. Spomnil se je, da je bila njegova žena noseča, ko jo je zapustil, in obšlo ga je tako silno hrepenenje po njej ter tolikšno usmiljenje ob misli, kaj vse je morala prestati, preden ga je našla, da se je pri priči spremenil v človeka. Skoraj je ni prepoznal, tako zelo so jo spremenili trpljenje in nadloge. Ko ga je cesarjeva hči zagledala, je planila pokonci in srce ji je od strahu razbijalo, saj ga ni poznala. Ko pa ji je povedal, kdo je, ji ni bilo ničesar več žal in je pozabila na vse, kar je pretrpela. Bil je lep mož, postaven kakor jelka. Sedla sta in se začela pogovarjati. Ona mu je povedala vse svoje prigode, on pa je jokal od usmiljenja do nje. Nato je začel pripovedovati še sam: »Jaz sem cesarski sin. V neki vojni, ki jo je moj oče bil z zmaji, svojimi sosedi, hudobneži, ki so vdirali na njegovo posest, sem ubil najstarejšega med njimi. Usoda je tebe obljubila njemu. Tedaj me je njegova mati, čarovnica, ki je s svojimi uroki znala celo vodo strditi, preklela,

da moram nositi kožo te ostudne živali, ker je hotela preprečiti, da bi te dobil za ženo. Toda Bog se ji je postavil po robu in jaz sem te vendarle vzel. Starka, ki ti je dala nit, da bi mi jo zavezala okrog noge, je bila ona. In čeprav so mi do konca prekletstva manjkali le še trije dnevi, sem moral nato še tri leta nositi prašičjo kožo. Zdaj si ti trpela zame in jaz zate; zahvaliva se Gospodu in se vrniva k svojim staršem. Brez tebe sem bil sklenil živeti kot puščavnik, zato sem si izbral ta samotni kraj in si hišo zgradil tako, da nobena živa duša ne bi mogla do mene.« Nato sta se od veselja objela in si obljubila, da bosta oba pozabila na prestano gorje. Naslednje jutro sta vstala in se skupaj odpravila najprej k cesarju, njegovemu očetu. Ko se je razvedelo, da prihaja z ženo, so vsi jokali od veselja, ker ga bodo spet videli. Oče in mati sta ga tesno objela in tri dni ter tri noči so se veselili. Nato sta odšla še k cesarju, očetu njegove žene. Ko ju je zagledal, je od veselja skoraj izgubil pamet. Poslušal je pripoved o njunih prigodah, nato pa rekel: »Ali ti nisem govoril, da ne verjamem, da se je tista žival, ki te je zasnubila, rodila kot prašič? Prav si storila, hči moja, da si me ubogala.« In ker je bil že star in ni imel dediča, je odstopil s cesarskega prestola ter nanj posadil njiju. Vladala sta tako, kakor vladajo vladarji, ki so prestali najrazličnejše preizkušnje, bridkosti in stiske. In če še nista umrla, živita še danes ter v miru kraljujeta. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal to pripoved.