Prevod
Živela je mogočna kraljica, na katere vrtu so rasle najlepše cvetlice za vsak letni čas in iz vseh dežel sveta, najraje pa je imela vrtnice, zato jih je gojila v najrazličnejših vrstah, od divjega šipka v živi meji z zelenimi listi, ki so dišali po jabolkih, do najlepše vrtnice iz Provanse. Vzpenjale so se po grajskih zidovih, se ovijale okoli stebrov in okenskih okvirov, segale na hodnike in se razpredale po stropih vseh dvoran; razlikovale pa so se po vonju, obliki in barvi.
Toda v gradu sta prebivali žalost in bridkost; kraljica je ležala na bolniški postelji in zdravniki so oznanili, da mora umreti. »Vendar zanjo obstaja rešitev!« je dejal najmodrejši med njimi. »Prinesite ji najlepšo vrtnico na svetu, tisto, ki izraža najvišjo in najčistejšo ljubezen; če jo ugleda, preden ji ugasnejo oči, ne bo umrla.«
In od vsepovsod so prihajali mladi in stari z vrtnicami, najlepšimi, kar jih je cvetelo na njihovih vrtovih, toda nobena ni bila prava; cvetlico je bilo treba prinesti z vrta ljubezni; a katera vrtnica tam je izražala najvišjo, najčistejšo ljubezen?
In pesniki so prepevali o najlepši vrtnici na svetu, vsak je imenoval svojo. In glasniki so odšli daleč po deželi, do vsakega srca, ki je utripalo v ljubezni, do ljudi vseh stanov in vseh starosti.
»Nihče še ni imenoval te cvetlice,« je dejal modrec. »Nihče še ni pokazal kraja, kjer je vzbrstela v vsej svoji krasoti. To niso vrtnice s krste Romea in Julije ali z Valborginega groba, čeprav bodo te vrtnice večno dehtele v pripovedkah in pesmih; tudi niso vrtnice, ki poganjajo iz Winkelriedovih krvavih sulic, iz krvi, ki sveta privre iz junakovih prsi, ko umira za domovino, čeprav nobena smrt ni slajša in nobena vrtnica bolj rdeča od krvi, ki tedaj teče. Prav tako to ni tista čudežna cvetlica, ki ji človek leto za letom, dolge neprespane noči v samotni sobi posveča svoje mlado življenje, čarobna vrtnica znanosti!«
»Vem, kje cveti,« je dejala presrečna mati, ki je s svojim dojenčkom prišla h kraljičini postelji. »Vem, kje je najlepša vrtnica na svetu! Tista vrtnica, ki izraža najvišjo in najčistejšo ljubezen. Cveti na žarečih licih mojega ljubega otroka, ko se spočit prebudi, odpre oči in se mi nasmeje z vso svojo ljubeznijo!«
»Lepa je ta vrtnica, toda obstaja še lepša!« je dejal modrec. »Da, mnogo lepša!« je rekla ena izmed žena. »Videla sem jo, bolj vzvišena in sveta vrtnica nikjer ne cveti, a bila je bleda kakor cvetni listi čajevke; na kraljičinih licih sem jo videla. Odložila je svojo kraljevsko krono in v dolgi, žalosti polni noči sama hodila naokrog s svojim bolnim otrokom, jokala nad njim, ga poljubljala in zanj molila k Bogu, kakor moli mati v uri tesnobe!«
»Sveta in čudovita v svoji moči je bela vrtnica žalosti, pa vendar ni prava!« »Ne, najlepšo vrtnico na svetu sem videl pred Gospodovim oltarjem,« je dejal pobožni stari škof. »Videl sem jo žareti, kakor da bi se prikazalo angelsko obličje. Mlada dekleta so pristopala k obhajilni mizi in obnavljala svojo krstno zavezo; na svežih licih so vrtnice žarele in bledele. Tam je stalo mlado dekle; z vso čistostjo in ljubeznijo svoje duše je gledalo k svojemu Bogu; to je bil izraz najčistejše in najvišje ljubezni!«
»Blagoslovljena naj bo!« je dejal modrec. »Toda nihče izmed vas še ni imenoval najlepše vrtnice na svetu.« Tedaj je v sobo stopil otrok, kraljičin mali sin; v očeh in na licih so se mu lesketale solze; nosil je veliko odprto knjigo, vezano v žamet in opremljeno z velikimi srebrnimi zaponkami.
»Mati!« je dejal malček. »Oh, poslušaj, kaj sem prebral!« In otrok je sedel k postelji ter iz knjige bral o njem, ki se je izročil smrti na križu, da bi odrešil ljudi, tudi še nerojene rodove. »Večje ljubezni ni!«
In kraljičina lica je obšla rožnata zarja, njene oči so postale tako velike, tako jasne, kajti videla je, kako se s knjižnih strani dviga najlepša vrtnica na svetu, podoba tiste, ki je vzbrstela iz Kristusove krvi na lesu križa.
»Vidim jo!« je dejala. »Nikoli ne umre, kdor vidi to vrtnico, najlepšo na zemlji!«
