Prevod
Kadar veter steče čez travo, se ta skodra kakor voda; kadar steče čez žito, to zavalovi kakor jezero; to je vetrov ples. A prisluhni mu, ko pripoveduje: svojo zgodbo izpoje, in med gozdnim drevjem zveni drugače kakor v zidnih linah, špranjah in razpokah. Vidiš, kako tam zgoraj podi oblake, kakor da bi bili čreda ovac? Slišiš, kako tu spodaj tuli skozi odprta vrata, kakor da bi bil čuvaj, ki trobi v rog? Čudno šumi, ko se spušča po dimniku v kamin; ogenj ob njem vzplamti in se zaiskri, razsvetli sobo daleč naokrog, in tako toplo in prijetno je sedeti tu in poslušati. Le naj veter pripoveduje! Pozna pravljice in zgodbe, več kakor mi vsi skupaj. Poslušaj, kako pripoveduje:
»Huu-u-u! Vse mine!« — to je pripev njegove pesmi. * »Ob Velikem Beltu stoji star dvorec z debelimi rdečimi zidovi!« pravi veter. »Poznam vsak kamen; videl sem ga že prej, ko je bil še del gradu maršala Stiga na rtu; grad so morali podreti! Kamen so spet vzidali, nastal je nov zid, nov dvorec na drugem kraju: dvorec Borreby, ki stoji še danes!
Videl in poznal sem visokorodne gospode in gospe, rodove, ki so se menjavali in živeli v njem; zdaj pa vam bom pripovedoval o Valdemarju Daaeju in njegovih hčerah!
Tako ponosno je dvigal čelo, saj je bil kraljevskega rodu! Znal je še kaj drugega kakor loviti jelene in prazniti vrčke; vse se bo že uredilo, je govoril.
Njegova žena je v obleki iz zlate tkanine vzravnano stopala po svojih bleščečih, šahovnici podobnih tleh; stenske preproge so bile razkošne, pohištvo drago in umetelno izrezljano. Srebrnino in zlatnino je prinesla v hišo; v kleti je ležalo nemško pivo, dokler je v njej še kaj ležalo; v hlevu so rezgetali črni, ognjeviti konji; bogato je bilo v dvorcu Borreby, dokler je bilo tam bogastvo.
In otroci so bili tam: tri plemenite mladenke, Ide, Johanne in Anna Dorthea; še zdaj se spominjam njihovih imen. Bogati ljudje so bili, imenitni ljudje, rojeni v razkošju in v njem odrasli! Huu-u-u! Vse mine!« je zapel veter, nato pa spet pripovedoval: »Tu nisem videl, kakor v drugih starih dvorcih, visokorodne gospe, ki bi v veliki dvorani sedela s svojimi dekleti in vrtela kolovrat. Igrala je na zvenečo lutnjo in ob njej pela, pa ne zmeraj starih danskih pesmi, temveč pesmi v tujem jeziku. Tu je bilo živahno, tu so gostili obiskovalce; imenitni gostje so prihajali od blizu in daleč, glasba je zvenela, čaše so zvenele, niti jaz jih nisem mogel preglasiti!« je dejal veter. »Tu so vladali napuh, blišč in bahavost, tu je bila gosposka, ne pa Gospod!«
»Bilo je ravno na predvečer prvega maja,« je dejal veter. »Prišel sem z zahoda; videl sem ladje, ki so se razbijale v razbitine ob obali zahodnega Jutlanda, podil sem se čez resave in gozdnato obalo, čez otok Fyn, zdaj pa sem ves zasopel in razpihan priletel čez Veliki Belt.
Potem sem legel k počitku ob obali Sjællanda, blizu dvorca Borreby, kjer je še stal gozd z veličastnimi hrasti. Mladi fantje iz okolice so prišli tja nabirat dračje in veje, največje in najbolj suhe, kar so jih mogli najti. Odnesli so jih v vas, jih zložili na kup in zakurili, dekleta in fantje pa so s petjem plesali okoli ognja.
Mirno sem ležal,« je dejal veter, »le narahlo sem se dotaknil veje, ki jo je bil prinesel najlepši fant. Njegova drva so vzplamtela, najviše so vzplamtela; on je bil izbranec, dobil je častno ime, postal kralj vaške mladine in si je smel prvi med dekleti izbrati svojo majsko nevesto. To je bilo veselje, to je bilo rajanje, večje kakor v bogatem dvorcu Borreby.«
* »Proti dvorcu pa se je v zlati kočiji s šestimi konji pripeljala visokorodna gospa s svojimi tremi hčerami, tako nežnimi, tako mladimi, tremi ljubkimi cvetlicami: vrtnico, lilijo in bledo hijacinto. Mati sama je bila razkošen tulipan; nikogar iz vse množice ni pozdravila, čeprav so ljudje prekinili rajanje, se ji priklanjali in klanjali do tal; človek bi pomislil, da se gospa boji zlomiti svoje krhko steblo.
Vrtnica, lilija in bleda hijacinta, da, vse tri sem videl! Čigave majske neveste bodo nekoč postale, sem pomislil; njihov kralj bo ponosen vitez, morda princ! Huu-u-u! Vse mine! Vse mine!
Da, kočija jih je odpeljala, kmečko ljudstvo pa se je spet zavrtelo v plesu. S slavnostnim jezdenjem so prinašali poletje v Borreby, v Tjæreby in v vse okoliške vasi. Toda ponoči, ko sem se jaz dvignil,« je dejal veter, »je visokorodna gospa legla in ni nikoli več vstala; obšlo jo je tako, kakor obide vse ljudi, v tem ni nič novega. Valdemar Daae je kratek čas stal resen in zamišljen; tudi najponosnejše drevo se lahko upogne, ne more pa se zlomiti, je govorilo v njem. Hčere so jokale in vsi na dvorcu so si brisali oči, toda gospa Daae je odšla — in jaz sem odšel naprej! Huu-u-u!« je dejal veter.
* »Spet sem prišel, pogosto sem se vračal čez Fyn in vode Belta, se ustavljal na obali pri Borrebyju, ob čudovitem hrastovem gozdu; tam so gnezdili ribji orel, golobi grivarji, zlatovranke in celo črna štorklja. Bilo je zgodaj v letu; nekateri so imeli jajca, drugi že mladiče. O, kako so letali, kako so kričali! Slišati je bilo udarce sekir, udarec za udarcem; gozd naj bi posekali, Valdemar Daae je hotel zgraditi dragoceno ladjo, vojno ladjo s tremi palubami, ki bi jo kralj gotovo kupil. Zato je padal gozd, znamenje pomorščakom, dom pticam. Srakoper je preplašen odletel, njegovo gnezdo je bilo uničeno; ribji orel in vse gozdne ptice so izgubili svoje domove, zbegano so letali naokrog in kričali od strahu in jeze; dobro sem jih razumel. Vrane in kavke so se na ves glas posmehovale: »Iz gnezda! Iz gnezda! Ven! Ven!«
Sredi gozda, ob množici delavcev, je stal Valdemar Daae s svojimi tremi hčerami in vsi so se smejali divjemu ptičjemu kričanju. Toda njegovi najmlajši hčeri, Anni Dorthei, se je v srcu zbudilo usmiljenje. Ko so hoteli posekati še napol posušeno drevo, na katerega goli veji je gnezdila črna štorklja in so iz gnezda kukale glavice mladičev, je prosila zanj, s solzami v očeh je prosila, in drevesu so dovolili ostati, skupaj z gnezdom črne štorklje. To je bila le neznatna stvar.
Sekali so, žagali — zgradili so ladjo s tremi palubami. Sam ladjedelski mojster je bil nizkega rodu, a plemenitega duha; oči in čelo so pričali o njegovi bistrosti, in Valdemar Daae ga je rad poslušal pripovedovati. Rada ga je poslušala tudi mala Ide, najstarejša, petnajstletna hči; in medtem ko je očetu gradil ladjo, je zase gradil sanjski grad, v katerem sta z malo Ide živela kot mož in žena. In tako bi se tudi zgodilo, ko bi bil grad zidan iz kamna, z okopi in jarki, gozdom in vrtom. Toda mojster je bil kljub vsej svoji bistrosti le ubog ptiček, in kaj naj vrabec počne v plesu žerjavov? Huu-u-u! Jaz sem odletel in on je odšel, saj si ni upal ostati, mala Ide pa je to prebolela, ker je pač morala preboleti!«
* »V hlevu so rezgetali črni konji, vredni ogleda, in res so si jih ogledovali. Kralj sam je poslal admirala, da bi si ogledal novo vojno ladjo in se pogovoril o nakupu; ta pa je na ves glas občudoval ognjevite konje. Dobro sem ga slišal!« je dejal veter. »Gospode sem spremljal skozi odprta vrata in jim pred noge trosil slamice kakor zlate palice. Valdemar Daae je hotel zlato, admiral pa črne konje, zato jih je tako hvalil, toda tega niso razumeli in tudi ladje potem niso kupili. Stala je na obali in se bleščala, pokrita z deskami, Noetova barka, ki nikoli ni prišla na vodo. Huu-u-u! Vse mine! Vse mine! In to je bilo žalostno!
Pozimi, ko je polja pokrival sneg, ko je plavajoči led napolnil Belt in sem ga jaz kopičil ob obali,« je dejal veter, »so prihajali krokarji in vrane, drug bolj črn od drugega, v velikih jatah. Posedali so na zapuščeni, mrtvi, osamljeni ladji ob obali in s hripavimi glasovi kričali o gozdu, ki ga ni bilo več, o številnih dragocenih ptičjih gnezdih, ki so bila uničena, o starih pticah brez doma, o mladičih brez doma, in vse to zaradi te velike šare, te ponosne ladje, ki ne bo nikoli izplula.
Vrtinčil sem snežni metež; sneg je kakor velika jezera visoko ležal okoli nje, čeznjo! Dal sem ji slišati svoj glas, vse, kar ima vihar povedati; vem, da sem storil svoje, da bi se kaj naučila o plovbi. Huu-u-u! Vse mine!
In zima je minila, zima in poletje sta minila in minevata, kakor hitim jaz, kakor vrtinči sneg, kakor odnaša jablanove cvetove in odpada listje! Vse mine, vse mine, vse mine, tudi ljudje!
Toda hčere so bile še mlade, mala Ide vrtnica, lepa na pogled kakor takrat, ko jo je gledal ladjedelec. Pogosto sem ji segel v dolge rjave lase, kadar je zamišljena stala ob jablani na vrtu in ni opazila, da ji posipam razpuščene lase s cvetjem, medtem ko je med temnim vrtnim grmovjem in drevjem gledala rdeče sonce in zlato nebo.
Njena sestra Johanne je bila kakor lilija, bleščeča in vzravnana; pokončna je bila in ponosno je nosila glavo, kakor mati je imela krhko steblo. Rada je hodila v veliko dvorano, kjer so visele podobe prednikov. Gospe so bile naslikane v žametu in svili, z drobcenimi, z biseri posejanimi klobučki na spletenih laseh; lepe gospe so bile! Njihovi možje so bili v oklepih ali dragocenih plaščih, podloženih z veveričjim krznom, in z modrimi nabranimi ovratniki; meč so imeli pripasan ob stegnu, ne ob pasu. Kje na steni bo nekoč visela Johannina podoba in kakšen bo njen plemeniti mož? Da, o tem je premišljevala, o tem je tiho govorila; slišal sem jo, ko sem se po dolgem hodniku podil v dvorano in se spet obračal nazaj.
Anna Dorthea, bleda hijacinta, komaj štirinajstletni otrok, je bila tiha in razmišljujoča; velike, vodeno modre oči so gledale zamišljeno, a okoli ust ji je igral otroški nasmeh. Nisem ga mogel odpihniti, pa tudi hotel ga nisem.
Srečeval sem jo na vrtu, v usekani poti in na graščinskem polju; nabirala je zelišča in cvetje, za katera je vedela, da jih oče lahko uporabi za napitke in kapljice, ki jih je znal destilirati. Valdemar Daae je bil ošaben in prevzeten, a tudi učen, in veliko je vedel; to se je dobro videlo, o tem so šepetali. Ogenj je gorel v njegovem kaminu celo poleti; vrata v sobo so bila zaklenjena; tako je šlo dneve in noči, vendar o tem ni veliko govoril. Naravnim silam je treba vladati v tišini; kmalu bo gotovo odkril najdragocenejše — rdeče zlato.
Zato se je kadilo iz kamina, zato je prasketalo in plamenelo! Da, bil sem zraven!« je pripovedoval veter. »Pusti! Pusti! sem pel skozi dimnik. Vse bo dim, meglica, žerjavica in pepel! Sam sebe sežigaš! Huu-u-u! Vse mine! Vse mine! Toda Valdemar Daae ni hotel odnehati!
Veličastni konji v hlevu — kam so šli? Stara srebrnina in zlatnina v omarah in shrambah, krave na polju, posest in dvorec? Da, vse to se lahko stali! Stali v zlatarskem lončku, pa vendar iz tega ni zlata.
Prazno je postalo na skednju in v shrambi, v kleti in na podstrešju. Manj ljudi, več miši. Ena šipa je počila, druga se je razbila; ni mi bilo treba več vstopati skozi vrata!« je dejal veter. »Kjer se kadi iz dimnika, se kuha kosilo; iz dimnika se je kadilo, iz tistega, ki je požiral vsa kosila za rdeče zlato.
Pihal sem skozi grajska vrata kakor čuvaj, ki trobi v rog, toda čuvaja ni bilo!« je dejal veter. »Vrtel sem vetrokaza na konici stolpa; škripal je, kakor da bi na stolpu smrčal čuvaj, toda čuvaja ni bilo; bile so podgane in miši. Revščina je pogrinjala mizo, revščina je sedela v omari za obleko in v omari za živila, vrata so se snela s tečajev, nastajale so razpoke in špranje; hodil sem ven in prihajal noter,« je dejal veter, »zato vse tako dobro poznam!
V dimu in pepelu, v žalosti in neprespanih nočeh so mu osiveli brada in lasje ob čelu, koža je postala motna in rumena, oči pa tako pohlepne po zlatu, po pričakovanem zlatu.
Pihal sem mu dim in pepel v obraz in brado; namesto zlata so prišli dolgovi. Pel sem skozi razbite šipe in odprte razpoke, pihal do klopi s posteljo, na kateri so spale hčere in kjer so ležale obledele, do kraja ponošene obleke, saj so morale zdržati v nedogled. To pesem so peli že ob zibelkah teh otrok! Gosposko življenje je postalo bedno življenje! Samo jaz sem na gradu še prepeval na ves glas,« je dejal veter. »Zametal sem jih s snegom; to greje, pravijo. Drv niso imeli, gozd, kjer naj bi jih nabirali, je bil posekan. Mraz je rezal do kosti; vrtel sem se skozi line in hodnike, čez zatrepe in zidove, da sem ostal čil; znotraj pa so plemenite hčere zaradi mraza ležale v postelji; oče se je zavlekel pod krzneno odejo. Ničesar za pod zob in ničesar za ogenj, to je gosposko življenje! Huu-u-u! Pusti vse! — Toda gospod Daae tega ni mogel!
»Za zimo pride pomlad!« je govoril. »Za stisko pridejo dobri časi! Toda dolgo jih je treba čakati, čakati! Zdaj je dvorec le še zadolžnica! Zdaj smo na skrajnem robu — in tedaj pride zlato! Za veliko noč!«
Slišal sem ga mrmrati v pajkovo mrežo. »Ti marljivi mali tkalec! Učiš me vztrajnosti! Če ti raztrgajo mrežo, začneš znova in jo dokončaš! Spet je raztrgana — in ti se neutrudno spet lotiš dela, od začetka! Od začetka! Tako je treba! In trud je poplačan!«
Bilo je velikonočno jutro, zvonovi so zvonili, sonce je rajalo na nebu. V vročični vnemi je prebedel noč, kuhal in hladil, mešal in destiliral. Slišal sem ga vzdihovati kakor obupano dušo, slišal sem ga moliti, čutil sem, da zadržuje dih. Svetilka je ugasnila, pa ni opazil; pihnil sem v žareče oglje, osvetlilo je njegov kredasto beli obraz in mu dalo nekaj barve; oči so bile stisnjene v globokih jamicah — zdaj pa so postale velike, velike, kakor da bodo skočile iz njih.
Poglej, alkimistova steklena posoda! Nekaj se blešči v njej! Žareče je, čisto in težko! Dvignil jo je s tresočo se roko in s tresočim se glasom zavpil: »Zlato! Zlato!« Ob tem se mu je zavrtelo, lahko bi ga bil odpihnil na tla,« je dejal veter, »a pihnil sem le v žareče oglje in mu sledil skozi vrata tja, kjer so prezebale njegove hčere. Obleka je bila prekrita s pepelom, pepel se mu je držal brade in razmršenih las. Vzravnal se je v vsej svoji višini in dvignil bogati zaklad v krhki stekleni posodi: »Našel! Pridobil! Zlato!« je zavpil in dvignil posodo, ki se je bleščala v sončnih žarkih; toda roka se mu je zatresla in alkimistova posoda je padla na tla ter se razletela na tisoč koscev; razpočil se je zadnji mehurček njegove sreče. Huu-u-u! Vse mine! — In odletel sem iz dvorca izdelovalca zlata.
Pozno v letu, v kratkih dnevih tu na severu, ko pride megla s svojo mokro krpo in iz nje ožema kaplje na rdeče jagode in gole veje, sem prišel dobre volje, vse prezračil, razpihal nebo do čistega in polomil trhle veje; to ni veliko delo, a opraviti ga je treba. Tudi v dvorcu Borreby pri Valdemarju Daaeju so pometli do čistega, le na drugačen način. Njegov sovražnik Ove Ramel iz Basnæsa je prišel z odkupljeno zadolžnico za dvorec in vse, kar je bilo v njem. Bobnal sem po razpokanih šipah, loputal z razmajanimi vrati, žvižgal skozi razpoke in špranje: huu-ii! Gospodu Oveju naj bi se ne zahotelo ostati tam. Ide in Anna Dorthea sta točili bridke solze; Johanne je stala vzravnana in bleda ter se grizla v palec, da je krvavel; kakor da bi to kaj pomagalo! Ove Ramel je gospodu Daaeju dovolil, da do smrti ostane v dvorcu, vendar za ponudbo ni dobil zahvale; poslušal sem. Videl sem, kako je gospod brez dvorca še ponosneje dvignil glavo in jo kljubovalno vrgel nazaj, jaz pa sem sunil v dvorec in v stare lipe, da se je odlomila najdebelejša veja, čeprav ni bila trhla. Ob vratih je ležala kakor metla, če bi kdo hotel kaj pomesti ven, in res so pometli ven; saj sem vedel!
Bil je trd dan, težka ura, v kateri se je bilo treba obdržati pokonci, a srce je bilo trdo in tilnik tog. Ničesar niso imeli razen obleke na sebi; no, pa alkimistovo stekleno posodo, ki jo je bil pred kratkim kupil in napolnil z ostanki, postrganimi s tal; zaklad, ki je obljubljal, pa obljub ni izpolnil. Valdemar Daae jo je skril na prsih, nato vzel palico v roko, in nekoč bogati gospod je s svojimi tremi hčerami odšel iz dvorca Borreby. Hladno sem mu pihal v vroča lica, božal njegovo sivo brado in dolge bele lase, pel sem, kakor sem znal: huu-u-u! Vse mine! Vse mine! — To je bil konec bogatega razkošja.
Ide in Anna Dorthea sta hodili vsaka na eni strani ob njem; Johanne se je pri vratih obrnila. Čemu neki, sreča se vendar ne bo obrnila. Gledala je rdeče kamne v zidu, kamne iz gradu maršala Stiga; je pomislila na njegovi hčeri?
»Starejša mlajšo za roko je prijela, in daleč po svetu sta šli!« Je pomislila na to pesem? Tu so bile tri — in oče je bil z njimi! Šli so po cesti, po kateri so se nekoč vozili v kočiji, z očetom so šli po beraški poti na polje pri Smidstrupu, k hiši iz ilovice, najeti za deset mark na leto, k novemu gosposkemu domovanju s praznimi stenami in praznimi posodami. Vrane in kavke so letale nad njimi in kričale kakor v posmeh: »Iz gnezda! Iz gnezda! Ven! Ven!« kakor so kričale ptice v gozdu pri Borrebyju, ko so podirali drevesa.
Gospod Daae in njegove hčere so to dobro slišali! Pihal sem jim okoli ušes; ni bilo vredno poslušati. Potem so se vselili v hišo iz ilovice na polju pri Smidstrupu, jaz pa sem odhitel čez močvirja in polja, skozi gole žive meje in ogolele gozdove, na odprte vode, v druge dežele — huu-u-u! Vse mine! Vse mine! In tako leto za letom!«
* Kaj se je zgodilo z Valdemarjem Daaejem, kaj z njegovimi hčerami? Veter pripoveduje: »Zadnja med njimi, ki sem jo videl, da, ko sem jih videl poslednjič, je bila Anna Dorthea, bleda hijacinta; zdaj je bila stara in sključena, bilo je petdeset let pozneje. Najdlje je živela, vse je poznala.
Tam na resavi pri mestu Viborg je stala nova, imenitna hiša stolnega prošta, iz rdeče opeke in s stopničastim zatrepom; gost dim se je dvigal iz dimnika. Dobrosrčna gospa in lepe hčere so sedele v pomolu in gledale čez povešeno kustovnico na vrtu, tja na rjavo resavo! Kaj so iskale z očmi? Gledale so štorkljino gnezdo na razpadajoči hiši tam zunaj. Streho sta preraščala mah in netresk, kolikor je strehe sploh še bilo; največ je prekrivalo štorkljino gnezdo in to je bilo edino, kar je kdo popravljal; štorklja ga je vzdrževala.
To je bila hiša, ki si jo smel gledati, ne pa se je dotakniti! Previdno sem se moral poditi!« je dejal veter. »Zaradi štorkljinega gnezda so hišo pustili stati, sicer je bila prava spaka na resavi. Proštovi niso hoteli pregnati štorklje, zato je smela razvalina ostati in ubožica v njej je smela še naprej prebivati tam; za to se je lahko zahvalila egiptovski ptici — ali pa je bilo to povračilo, ker je nekoč prosila za gnezdo njenega črnega divjega brata v gozdu pri Borrebyju? Takrat je bila, ubožica, še majhen otrok, nežna, bleda hijacinta v plemenitem grajskem vrtu. Vsega se je spominjala: Anne Dorthea.
»Oh! Oh!« — da, ljudje znajo vzdihovati, kakor vzdihuje veter v ločju in trstičju. »Oh! Nad tvojim grobom ni zvonil noben zvon, Valdemar Daae! Revni šolarji niso peli, ko so nekdanjega gospodarja Borrebyja položili v zemljo! Oh! Vse se vendar konča, tudi beda! Sestra Ide je postala kmetova žena! To je bila za našega očeta najhujša preizkušnja! Hčerin mož, ubog tlačan, ki ga je graščak lahko za kazen posadil na trdega lesenega konja! Zdaj je gotovo že pod zemljo? In ti tudi? Ide! Oh, da! Oh, da! Zame pa še ni konec, zame, staro ubožico! Zame, revno ubožico! Odreši me, bogati Kristus!«
To je bila molitev Anne Dorthee v bedni hiši, ki je smela stati zaradi štorklje. Za najodločnejšo med sestrami sem poskrbel jaz!« je dejal veter. »Dala si je ukrojiti obleko, kakršno ji je narekovala njena narava! Prišla je kot reven fant in se najela pri ladijskem kapitanu; skopa je bila z besedami, mrkega obraza, a pridna pri delu; le plezati ni znala. Zato sem jo odpihnil čez krov, še preden je kdo izvedel, da je ženska, in to je bilo najbrž dobro od mene!« je dejal veter.
* »Bilo je velikonočno jutro, kakor takrat, ko je Valdemar Daae verjel, da je našel rdeče zlato, in pod štorkljinim gnezdom, med krhkimi stenami, sem zaslišal petje psalma, poslednjo pesem Anne Dorthee.
Šipe ni bilo, le luknja v steni; sonce je prišlo kakor kepa zlata in se ustavilo v njej; kakšen sijaj! Njene oči so ugasnile, njeno srce je ugasnilo! To bi se zgodilo tudi, če je sonce tisto jutro ne bi obsijalo.
Štorklja ji je dajala streho nad glavo do smrti! Jaz sem pel ob njenem grobu!« je dejal veter. »Pel sem ob grobu njenega očeta; vem, kje je njegov grob in kje njen, nihče drug tega ne ve!
Novi časi, drugačni časi! Stara javna pot se izgubi v ograjenem polju, iz nedotakljivih grobov nastane prometna cesta — in kmalu bo prišla para s svojim nizom vagonov in hrumela čez grobove, pozabljene kakor imena. Huu-u-u! Vse mine!
To je zgodba o Valdemarju Daaeju in njegovih hčerah. Povejte jo bolje, vi drugi, če jo znate!« je dejal veter in se obrnil. Ni ga bilo več.
