Prevod

Pred kratkim smo se vrnili s krajšega potovanja in že hrepenimo po daljšem. Kam? V Sparto! V Mikene! V Delfe! Sto je krajev, ob katerih imenih srce vztrepeta od popotniškega hrepenenja. Potuje se na konju, navzgor po gorskih stezah, skozi goščavo in grmovje; že en sam popotnik se pomika naprej kakor cela karavana. Sam jezdi spredaj s svojim argojatom, tovorni konj nosi kovček, šotor in živež, za njima pa v varstvo sledita vojaka; po utrujajočem dnevu ga ne čaka nobeno gostišče z lepo postlano posteljo, pogosto mu je v prostrani, divji naravi streha le šotor, argojat pa mu tam za večerjo skuha pilav; tisoč komarjev brenči okoli malega šotora, noč je mučna, jutri pa vodi pot čez močno narasle reke; trdno se drži na konju, da te ne odnese tok.

Kakšno plačilo je za vse te tegobe? Največje! Najbogatejše! Narava se tu razodeva v vsej svoji veličini, vsak kotiček je prežet z zgodovino, oko in misel uživata. Pesnik lahko o tem poje, slikar to upodobi v razkošnih podobah, a vonja resničnosti, ki za vselej prodre v misli opazovalca in tam ostane, ne moreta pričarati.

Samotni pastir visoko v gorah bi ti s preprosto pripovedjo o dogodku iz svojega življenja morda bolje kakor pisci potopisov odprl oči, če želiš v nekaj potezah uzreti deželo Helenov.

Naj torej spregovori! O običaju, lepem, nenavadnem običaju, naj nam pripoveduje pastir tam na gori: o zavezi prijateljstva. »Naša hiša je bila ometana z ilovico, podboje pa so sestavljali žlebljeni marmorni stebri, najdeni tam, kjer smo jo postavili; streha je segala skoraj do tal, zdaj je bila črnorjava in grda, toda ko so jo položili, je bila iz cvetočega oleandra in svežih lovorovih vej, prinesenih izza gora. Okoli naše hiše je bilo tesno, skalne stene so se strmo dvigale v nebo, gole in črne; na njihovih vrhovih so pogosto viseli oblaki kakor bela, živa bitja; nikoli nisem tu slišal ptice pevke, nikoli niso moški tu plesali ob zvokih dud, toda kraj je bil svet že od davnih časov, že samo ime spominja na to, saj se imenuje Delfi! Vse temne, resnobne gore so bile pokrite s snegom; najvišja, ki je najdlje žarela v rdečem večernem soncu, je bila Parnas, od tam je pritekal potok blizu naše hiše in tudi ta je bil nekoč svet; zdaj ga osel s kopiti kali, a voda hitro teče in se spet zbistri. Kako dobro se spominjam vsakega kotička in njegove svete, globoke samote! Sredi koče smo zakurili ogenj, in ko se je vroči pepel nabral na debelo in žarel, smo v njem pekli kruh; kadar je sneg ležal okoli naše koče, tako da je bila skoraj skrita v njem, se mi je mati zdela najbolj vesela; tedaj je držala mojo glavo med dlanmi, me poljubljala na čelo in pela pesmi, ki jih sicer ni nikoli pela, kajti Turki, naši gospodarji, jih niso marali; in pela je: »Na vrhu Olimpa, v nizkem jelovem gozdu, je sedel star jelen, oči so mu bile težke od solza; rdeče, da, zelene in bledomodre solze je točil, pa je prišel mimo srnjak: ‘Kaj ti je, da tako jokaš, da točiš rdeče, zelene, da, bledomodre solze?’ ‘Turek je prišel v naše mesto, s seboj ima divje lovske pse, silno krdelo.’ ‘Pregnal jih bom čez otoke,’ je rekel mladi srnjak, ‘pregnal jih bom čez otoke v globoko morje;’ toda še preden se je zvečerilo, je bil srnjak ubit, in še preden je prišla noč, so jelena izsledili in pokončali.« In kadar je mati tako pela, so se ji oči orosile in na dolgih trepalnicah je obstala solza, a jo je skrila in nato v pepelu obrnila naš črni kruh. Tedaj sem stisnil pest in rekel: »Ubili bomo Turka;« ona pa je ponovila besede iz pesmi: »Pregnal jih bom čez otoke v globoko morje; toda še preden se je zvečerilo, je bil srnjak ubit, in še preden je prišla noč, so jelena izsledili in pokončali.« Več noči in dni smo bili sami v koči, potem pa je prišel oče; vedel sem, da mi prinaša školjčne lupine iz Lepantskega zaliva ali morda celo nož, oster in bleščeč. Tokrat nam je prinesel otroka, majhno, golo deklico, ki jo je držal pod svojim ovčjim kožuhom; zavita je bila v kožo, in ko jo je mati odvila in si jo položila v naročje, je bilo vse njeno imetje troje srebrnikov, privezanih v črne lase. Oče nam je pripovedoval o Turkih, ki so ubili otrokove starše, toliko nam je povedal, da sem vso noč sanjal o tem; tudi sam je bil ranjen, mati mu je obvezala roko, rana je bila globoka; debeli ovčji kožuh je bil od zamrznjene krvi ves trd. Mala deklica naj bi bila moja sestra, bila je tako ljubka, tako svetla in čista, niti materine oči niso bile milejše od njenih; Anastasia, tako ji je bilo ime, naj bi bila moja sestra, kajti njen oče je bil z mojim očetom pobraten, pobraten po starem običaju, ki se ga še danes držimo; v mladih letih sta sklenila bratstvo, izbrala najlepše in najkrepostnejše dekle v vsej okolici, da ju je povezala z zavezo prijateljstva; tolikokrat sem poslušal o tem lepem, nenavadnem običaju.

Zdaj je bila malčica moja sestra; sedela mi je v naročju, prinašal sem ji cvetje in peresa gorskih ptic, skupaj sva pila vodo s Parnasa, spala sva z glavama drugo ob drugi pod lovorovo streho koče, medtem ko je mati še mnogo zim pela o rdečih, zelenih in bledomodrih solzah; jaz pa še nisem razumel, da se v teh solzah zrcalijo neštete bridkosti mojega lastnega ljudstva.

Nekega dne so prišli trije frankovski možje, oblečeni drugače kakor mi; postelje in šotore so imeli naložene na konjih, spremljalo pa jih je več kot dvajset Turkov, oboroženih s sabljami in puškami, kajti bili so pašini prijatelji in imeli so njegovo pismo. Prišli so le zato, da bi si ogledali naše gore, da bi se skozi sneg in oblake povzpeli na Parnas in si ogledali nenavadne, črne, strme skale okoli naše koče; v njej zanje ni bilo prostora, pa tudi dima niso prenašali, ki se je valil pod stropom in uhajal skozi nizka vrata; na tesnem prostoru ob naši koči so postavili šotore, pekli jagnjeta in ptice ter točili sladka, močna vina, toda Turki jih niso smeli piti.

Ko so odšli, sem jih pospremil del poti, moja mala sestra Anastasia pa mi je, zašita v kozjo kožo, visela na hrbtu. Eden od frankovskih gospodov me je postavil ob skalo in narisal mene in njo, tako živo, kakor sva tam stala, videti sva bila kakor eno samo bitje; nikoli nisem pomislil na to, toda Anastasia in jaz sva bila res kakor eno, zmeraj mi je ležala v naročju ali visela na hrbtu, in kadar sem sanjal, je bila tudi ona v mojih sanjah.

Dve noči pozneje so v našo kočo prišli drugi ljudje, oboroženi so bili z noži in puškami; bili so Albanci, pogumni ljudje, kakor je rekla mati; le kratek čas so ostali, moja sestra Anastasia je sedela enemu od njih v naročju, in ko ga ni bilo več, je imela v laseh dva srebrnika namesto treh; tobak so zavijali v trakove papirja in ga kadili, najstarejši pa je govoril o poti, ki naj bi jo ubrali, in se ni mogel odločiti; »če pljunem navzgor,« je rekel, »mi pade v obraz, če pljunem navzdol, mi pade v brado.« A neko pot so morali izbrati; odšli so in oče je šel z njimi; kmalu zatem smo zaslišali strele, spet je počilo; v našo kočo so prišli vojaki, odpeljali so mater, mene in Anastasio; razbojniki so se skrivali pri nas, so rekli, oče je šel z njimi, zato smo morali oditi; videl sem trupla razbojnikov, videl sem očetovo truplo in jokal, dokler nisem zaspal. Ko sem se zbudil, smo bili v ječi, a soba ni bila nič bednejša od naše koče in dobil sem čebulo in vino z okusom po smoli, ki so ga natočili iz s smolo premazanega meha; doma nam ni bilo nič bolje.

Kako dolgo smo bili zaprti, ne vem; a minilo je mnogo noči in dni. Ko smo odšli, je bil naš sveti velikonočni praznik in Anastasio sem nosil na hrbtu, kajti mati je bila bolna; le počasi je lahko hodila in dolga pot je bila pred nami, preden smo prišli dol do morja, do Lepantskega zaliva. Stopili smo v cerkev, ki je žarela od podob na zlati podlagi; angeli so bili, o, tako lepi, a meni se je naša mala Anastasia zdela prav tako lepa; sredi cerkve je stala krsta, polna vrtnic, v njej je ležal Gospod Kristus, kakor prelepo cvetje, je rekla mati, duhovnik pa je oznanil: Kristus je vstal! Vsi so se poljubljali, vsak je držal v roki prižgano svečo, tudi jaz sem dobil eno in mala Anastasia eno, dude so igrale, moški so z roko v roki priplesali iz cerkve, zunaj pa so ženske pekle velikonočna jagnjeta; povabili so nas zraven, sedel sem ob ognju, deček, starejši od mene, me je objel okoli vratu, poljubil in rekel: »Kristus je vstal!« Tako sva se prvič srečala midva, Aphtanides in jaz.

Mati je znala plesti ribiške mreže, s tem se je tu ob zalivu dobro zaslužilo, in dolgo smo ostali ob morju, ob prelepem morju, ki je imelo okus po solzah in je s svojimi barvami spominjalo na jelenov jok, saj je bilo zdaj rdeče, zdaj zeleno in nato spet modro.

Aphtanides je znal krmariti čoln in s svojo malo Anastasio sem sedel v čolnu, ki je drsel po vodi kakor oblak po nebu; ko je sonce zahajalo, so gore postajale vse temneje modre, eno gorovje je kukalo izza drugega, najdlje pa je stal zasneženi Parnas, v večernem soncu je njegov vrh žarel kakor razbeljeno železo, zdelo se je, da svetloba prihaja od znotraj, saj je še dolgo sijal v modrem, bleščečem zraku, dolgo potem, ko je sonce že zašlo; bele morske ptice so s krili udarjale po vodni gladini, sicer pa je bilo tu tako tiho kakor v Delfih med črnimi gorami; ležal sem na hrbtu v čolnu, Anastasia mi je sedela na prsih in zvezde nad nama so sijale še močneje kakor svetilke v naši cerkvi; bile so iste zvezde in stale so na povsem istem mestu nad menoj kakor takrat, ko sem sedel v Delfih pred našo kočo. Nazadnje se mi je zdelo, da sem še vedno tam, tedaj pa je v vodi zapljuskalo in čoln se je močno zamajal; glasno sem zakričal, kajti Anastasia je padla v vodo, a Aphtanides je bil prav tako hiter in kmalu jo je dvignil nazaj k meni; slekla sva ji obleko, ožela vodo in jo spet oblekla, enako je Aphtanides storil s svojo obleko in ostali smo na morju, dokler se vse ni posušilo; nihče ni izvedel, kako sva se prestrašila za malo rejenko, pri katere življenju je imel Aphtanides odtlej tudi svoj delež.

Prišlo je poletje! Sonce je tako žgalo, da je listnato drevje venelo, mislil sem na naše hladne gore, na svežo vodo tam zgoraj; tudi mati je hrepenela po njih in nekega večera smo se napotili nazaj. Kako tiho in mirno je bilo! Hodili smo skozi visoki timijan, ki je še vedno dehtel, čeprav mu je sonce posušilo liste; nobenega pastirja nismo srečali, mimo nobene koče nismo šli; vse je bilo tiho in samotno, le utrinek je pokazal, da tam zgoraj na nebu življenje še utripa; ne vem, ali je jasni, modri zrak svetil sam od sebe ali so ga osvetljevali zvezdni žarki; jasno smo videli obrise vseh gora; mati je zakurila, spekla čebulo, ki jo je prinesla s seboj, jaz in mala sestra pa sva spala v timijanu, ne da bi se bala strašnega Smidrakija, ki mu iz žrela šviga plamen, kaj šele volka in šakala; saj je mati sedela ob nama in mislil sem, da je to dovolj.

Prispeli smo do starega doma, toda koča je bila kup ruševin, zgraditi je bilo treba novo. Nekaj žensk je pomagalo materi in v nekaj dneh so stene stale, čeznje pa je bila položena nova oleandrova streha. Mati je iz kož in lubja spletla veliko ovojev za steklenice, jaz sem pasel malo čredo duhovnikov; Anastasia in male želve so bile moje tovarišice pri igri.

Nekega dne nas je obiskal dragi Aphtanides; tako zelo si nas je želel spet videti, je rekel, in pri nas je ostal cela dva dneva. Čez mesec dni je spet prišel in nam povedal, da bo z ladjo odplul v Patras in na Krf; prej se je moral posloviti od nas, materi pa je prinesel veliko ribo. Toliko je znal povedati, ne le o ribičih ob Lepantskem zalivu, temveč tudi o kraljih in junakih, ki so nekoč vladali v Grčiji, kakor zdaj Turki.

Videl sem, kako je rožni grm pognal popek in kako se je ta v dnevih in tednih razvil v cvet; razcvetel se je, še preden sem začel razmišljati, kako velik, lep in rdeč je; tako se mi je godilo tudi z Anastasio. Bila je lepo odraslo dekle, jaz pa krepak mladenič; volčje kože na materini in Anastasijini postelji sem sam odrl z živali, ki so padle pod streli moje puške. Minila so leta.

Tedaj je nekega večera prišel Aphtanides, vitek kakor trst, močan in zagorel; vse nas je poljubil in znal pripovedovati o velikem morju, o malteških utrdbah in nenavadnih egipčanskih grobnicah; vse to je zvenelo čudežno, kakor katera od legend duhovnikov; gledal sem ga z nekakšnim spoštovanjem.

»Koliko veš!« sem rekel. »Kako znaš pripovedovati!« »Pa si mi ti nekoč povedal nekaj najlepšega!« je rekel. »Povedal si mi nekaj, česar nikoli nisem pozabil, o lepem, starem običaju zaveze prijateljstva! O običaju, ki bi mu prav rad sledil! Brat, pojdiva tudi midva v cerkev, kakor sta šla tvoj in Anastasijin oče; najlepše in najnedolžnejše dekle je Anastasia, sestra, ona naj naju poveže! Nihče nima lepšega običaja kakor mi Grki!«

Anastasia je zardela kakor svež rožni listič, mati pa je poljubila Aphtanidesa. Uro hoda od naše koče, tam, kjer je gore prekrivala rodovitna prst in so posamezna drevesa dajala senco, je stala mala cerkev; pred oltarjem je visela srebrna svetilka.

Oblečen sem bil v svoja najboljša oblačila, bela fustanela je v bogatih gubah padala čez boke, rdeči suknjič se mi je tesno prilegal, v cofku na mojem fesu je bilo srebro; za pasom sem imel nož in pištole. Aphtanides je nosil modro obleko, kakršno nosijo grški mornarji, na prsih mu je visela srebrna ploščica s podobo Božje matere, njegova pasna ruta je bila dragocena, kakršno so si lahko privoščili le bogati gospodje. Vsak je lahko videl, da greva na slovesnost. Vstopili smo v malo, samotno cerkev, kjer je večerno sonce sijalo skozi vrata na gorečo svetilko in pisane podobe na zlati podlagi. Pokleknila sva na oltarne stopnice in Anastasia se je postavila pred naju; dolga, bela obleka je lahkotno in ohlapno ovijala njene lepe ude; njen beli vrat in prsi je prekrivala veriga starih in novih kovancev, ki so sestavljali velik ovratnik; črni lasje so bili na vrhu glave speti v eno samo kito, ki jo je držala majhna čepica iz srebrnikov in zlatnikov, najdenih v starih templjih; nobeno grško dekle ni imelo lepšega okrasja. Obraz ji je žarel, oči so bile kakor dve zvezdi.

Vsi trije smo tiho molili; nato naju je vprašala: »Hočeta biti prijatelja v življenju in smrti?« Odgovorila sva: Da. »Se bosta oba, kar koli se zgodi, spominjala: moj brat je del mene! Moja skrivnost je njegova, moja sreča je njegova! Požrtvovalnost, stanovitnost, vse, kar hranim za svojo dušo, hranim tudi zanj!« In ponovila sva svoj da! Položila je najini roki drugo v drugo, naju poljubila na čelo in spet smo tiho molili. Tedaj je skozi oltarna vrata stopil duhovnik, blagoslovil vse tri in izza oltarne stene se je oglasilo petje drugih presvetih mož. Večna zaveza prijateljstva je bila sklenjena. Ko sva vstala, sem pri cerkvenih vratih zagledal mater, ki je jokala globoko in iz srca.

Kako veselo je bilo v naši mali koči in ob delfskih studencih! Večer pred Aphtanidesovim odhodom sva z njim zamišljena sedela na skalnem pobočju; z roko me je objemal okoli pasu, jaz pa njega okoli vratu; govorila sva o stiski Grčije, o možeh, na katere se je mogoče zanesti; vsaka misel v najinih dušah je bila obema razkrita; tedaj sem ga prijel za roko:

»Še nekaj moraš vedeti! Nekaj, kar sva do tega trenutka vedela le Bog in jaz! Vsa moja duša je ljubezen! Ljubezen, močnejša od ljubezni do matere in do tebe — —!«

»In koga ljubiš?« je vprašal Aphtanides in obraz in vrat sta mu zardela. »Ljubim Anastasio!« sem rekel, njegova roka pa je zatrepetala v moji in pobledel je kakor mrlič; videl sem, razumel sem! In mislim, da je zadrhtela tudi moja roka, nagnil sem se k njemu, ga poljubil na čelo in zašepetal: »Nikoli ji tega nisem povedal! Morda me ne ljubi! Brat, pomisli, vsak dan sem jo videval, ob meni je odrasla, vrasla je v mojo dušo!« »In tvoja bo!« je rekel. »Tvoja! Ne morem ti lagati in tudi nočem! Tudi jaz jo ljubim! Toda jutri odpotujem! Čez leto dni se spet vidimo in tedaj bosta že poročena, kajne! Nekaj denarja imam, tvoj je! Vzeti ga moraš, vzeti ga boš!« Molče sva šla čez goro; bilo je pozno zvečer, ko sva obstala pred materino kočo.

Ko sva vstopila, je Anastasia dvignila svetilko proti nama, matere ni bilo. Anastasia je nenavadno otožno pogledala Aphtanidesa. »Jutri odhajaš od nas!« je rekla. »Kako me to žalosti!«

»Te žalosti,« je rekel in zdelo se mi je, da je v teh besedah bolečina, velika kakor moja; nisem mogel spregovoriti, on pa jo je prijel za roko in rekel: »Najin brat tukaj te ljubi, ga imaš rada? Prav v njegovem molku je njegova ljubezen!« Anastasia je zatrepetala in planila v jok, tedaj sem videl samo njo, mislil samo nanjo; objel sem jo okoli pasu in rekel: »Da, ljubim te!« Tedaj je pritisnila svoje ustnice na moje in me z rokami objela okoli vratu; svetilka pa je padla na tla in okoli nas je bilo temno, kakor v srcu dragega, ubogega Aphtanidesa.

Še pred zoro je vstal, nas vse poljubil v slovo in odšel. Materi je dal ves svoj denar za naju. Anastasia je bila moja nevesta in nekaj dni zatem moja žena!«