Prevod

Nekoč je živela kraljična, ki je imela v svojem gradu visoko pod cinami dvorano z dvanajstimi okni, obrnjenimi na vse strani neba. Kadar se je povzpela tja in se razgledala, je lahko z očmi zajela vse svoje kraljestvo. Že skozi prvo okno je videla ostreje kakor drugi ljudje, skozi drugo še bolje, skozi tretje še razločneje in tako naprej, vse do dvanajstega, skozi katero je videla vse, kar je bilo nad zemljo in pod njo, tako da ji nič ni moglo ostati skrito. Ker pa je bila ošabna, se ni hotela nikomur podrediti in je želela vladati sama, je dala razglasiti, da bo njen mož postal le tisti, ki se bo znal pred njo skriti tako, da ga ne bo mogla najti. Kdor pa bi poskusil in bi ga odkrila, bi mu odsekali glavo in jo nasadili na kol. Pred gradom je stalo že sedemindevetdeset kolov z mrtvimi glavami in dolgo se ni oglasil nihče več. Kraljična je bila zadovoljna in si je mislila: »Zdaj bom ostala svobodna do konca svojih dni.« Tedaj so prišli prednjo trije bratje in ji povedali, da bi radi poskusili srečo. Najstarejši je menil, da bo na varnem, če zleze v apneno jamo, toda zagledala ga je že skozi prvo okno, ga dala izvleči in mu odsekati glavo. Drugi je zlezel v grajsko klet, a tudi njega je opazila že skozi prvo okno in bilo je po njem: njegova glava je prišla na devetindevetdeseti kol. Tedaj je stopil prednjo najmlajši in jo prosil, naj mu da en dan za premislek in naj bo tako milostna, da mu dvakrat prizanese, če ga odkrije; če mu spodleti še tretjič, se ne bo več oklepal življenja. Ker je bil tako lep in jo je tako prisrčno prosil, mu je rekla: »Prav, ugodila ti bom, vendar ti ne bo uspelo.«

Naslednji dan je dolgo premišljeval, kako bi se skril, a zaman. Nazadnje je vzel puško in odšel na lov. Zagledal je krokarja in pomeril vanj; ravno je hotel sprožiti, ko je krokar zaklical: »Ne streljaj, povrnil ti bom dobroto!« Spustil je puško, šel naprej in prišel do jezera, kjer je presenetil veliko ribo, ki je iz globine priplavala na vodno gladino. Ko je pomeril vanjo, je riba zaklicala: »Ne streljaj, povrnila ti bom dobroto!« Pustil ji je, da se je potopila, šel naprej in srečal lisjaka, ki je šepal. Ustrelil je, a ga zgrešil. Tedaj je lisjak zaklical: »Raje pridi sem in mi izderi trn iz tace.« Mladenič je to res storil, potem pa je hotel lisjaka ubiti in mu sleči kožuh. Lisjak je rekel: »Nikar, povrnil ti bom dobroto!« Mladenič ga je pustil oditi in se vrnil domov, saj se je že večerilo.

Drugi dan bi se moral skriti, a naj si je še tako belil glavo, ni vedel, kam. Odšel je v gozd h krokarju in mu rekel: »Pustil sem te pri življenju, zdaj pa mi povej, kam naj se skrijem, da me kraljična ne bo videla.« Krokar je sklonil glavo in dolgo premišljeval. Nazadnje je zakrakal: »Že vem!« Iz gnezda je vzel jajce, ga razdelil na dve polovici in vanj zaprl mladeniča; nato ga je spet sestavil in sedel nanj. Ko je kraljična stopila k prvemu oknu, ga ni mogla odkriti, pa tudi skozi naslednja ne, in že jo je začelo skrbeti. Toda skozi enajsto ga je zagledala. Ukazala je ustreliti krokarja, prinesti jajce in ga razbiti, mladenič pa je moral priti ven. Rekla mu je: »Prvič ti je oproščeno. Če se ne boš bolje odrezal, si izgubljen.«

Naslednji dan je odšel k jezeru, poklical ribo in ji rekel: »Pustil sem te pri življenju, zdaj pa mi povej, kam naj se skrijem, da me kraljična ne bo videla.« Riba je premišljevala, nazadnje pa vzkliknila: »Že vem! Skrila te bom v svoj trebuh.« Pogoltnila ga je in se spustila na dno jezera. Kraljična je gledala skozi svoja okna in tudi skozi enajsto ga ni videla, zato se je prestrašila, toda nazadnje ga je skozi dvanajsto le odkrila. Ukazala je ribo ujeti in ubiti in mladenič je prišel na dan. Vsak si lahko misli, kako mu je bilo pri srcu. Rekla mu je: »Drugič ti je oproščeno, toda tvoja glava bo gotovo prišla na stoti kol.«

Zadnji dan je s težkim srcem odšel na polje in srečal lisjaka. »Ti znaš najti vsako skrivališče,« mu je rekel. »Pustil sem te pri življenju, zdaj pa mi svetuj, kam naj se skrijem, da me kraljična ne bo našla.« – »To bo trd oreh,« je odgovoril lisjak in se zamišljeno namrščil. Nazadnje je vzkliknil: »Že vem!« Z mladeničem je odšel k studencu, se potopil vanj in prišel iz vode kot krošnjar in trgovec z živalmi. Tudi mladenič se je moral potopiti v vodo in se je spremenil v majhnega morskega zajčka. Trgovec je odšel v mesto in razkazoval ljubko živalco. Zbralo se je veliko ljudi, da bi si jo ogledali. Nazadnje je prišla tudi kraljična in ker ji je bila živalca zelo všeč, jo je kupila ter trgovcu zanjo dala veliko denarja. Preden ji jo je izročil, je zajčku rekel: »Ko bo kraljična stopila k oknu, hitro zlezi pod njeno kito.« Napokon je prišel čas, ko naj bi ga poiskala. Po vrsti je stopala k oknom, od prvega do enajstega, a ga ni videla. Ko ga tudi skozi dvanajsto ni zagledala, jo je prevzel tak strah in bes, da je okno zaloputnila s tolikšno silo, da so šipe v vseh oknih razletele na tisoč koščkov in se je ves grad stresel.

Stopila je nazaj in začutila morskega zajčka pod svojo kito. Zgrabila ga je, vrgla na tla in zavpila: »Izpred mojih oči!« Zajček je stekel k trgovcu in oba sta pohitela k studencu, kjer sta se potopila v vodo in spet dobila svojo pravo podobo. Mladenič se je zahvalil lisjaku in mu rekel: »Krokar in riba sta v primerjavi s teboj prava tepca. Ti poznaš prave zvijače, to je treba priznati!«

Mladenič je šel naravnost v grad. Kraljična ga je že čakala in se vdala svoji usodi. Obhajali so poroko in mladenič je postal kralj in gospodar vsega kraljestva. Nikoli ji ni povedal, kam se je skril tretjič in kdo mu je pomagal, zato je verjela, da je vse opravil z lastno spretnostjo, in ga je spoštovala, saj si je mislila: »Ta vendarle zna več kakor ti!«