Prevod

Nekoč je živel kraljevič, ki si je zaželel potovati po svetu in je vzel s seboj le zvestega služabnika. Nekega dne je zašel v velik gozd. Ko se je zvečerilo, ni mogel najti prenočišča in ni vedel, kje naj prebije noč. Tedaj je zagledal dekle, ki je šlo proti majhni hišici, in ko se je približal, je videl, da je mlado in lepo. Nagovoril ga je: »Ljubo dekle, ali bi lahko s služabnikom prenočila v tej hišici?« »O, lahko,« je dekle žalostno odgovorilo, »vendar vama tega ne svetujem. Ne hodita noter.« »Zakaj pa ne?« je vprašal kraljevič. Dekle je vzdihnilo in reklo: »Moja mačeha se ukvarja s črno magijo in nima dobrih namenov s tujci.«

Kraljevič je tako spoznal, da je prišel do čarovničine hiše, toda ker se je že stemnilo in ni mogel naprej, bal pa se tudi ni, je vstopil. Starka je sedela v naslanjaču ob ognju in z rdečimi očmi gledala tujca. »Dober večer,« je zahripala in se delala nadvse prijazno. »Sedita in si odpočijta.« Razpihala je žerjavico, ob kateri je v majhnem loncu nekaj kuhala. Hči je oba posvarila, naj bosta previdna in naj ničesar ne jesta in ne pijeta, saj starka vari strupene napitke.

Mirno sta spala do zgodnjega jutra. Ko sta se pripravljala na odhod in je kraljevič že sedel na konju, je starka rekla: »Počakaj trenutek, naj vama ponudim še pijačo za slovo.« Medtem ko jo je šla iskat, je kraljevič odjezdil. Služabnik, ki je moral še trdno pripeti sedlo, je bil tako edini še tam, ko je hudobna čarovnica prinesla napitek. »To odnesi svojemu gospodarju,« je rekla, toda prav tedaj je kozarec počil in strup je brizgnil po konju. Bil je tako močan, da se je žival pri priči zgrudila mrtva. Služabnik je stekel za gospodarjem in mu povedal, kaj se je zgodilo, ker pa ni hotel pustiti sedla, se je vrnil ponj. Ko je prišel do mrtvega konja, je na njem že sedel krokar in se hranil z njegovim mesom. »Kdo ve, ali bova danes našla kaj boljšega,« je rekel služabnik, ubil krokarja in ga vzel s seboj.

Ves dan sta potovala naprej skozi gozd, vendar nista našla poti iz njega. Ko se je znočilo, sta naletela na krčmo in vstopila. Služabnik je dal krčmarju krokarja, da bi ga pripravil za večerjo. Toda zašla sta v morilski brlog. V temi je prišlo dvanajst morilcev, ki so hoteli tujca ubiti in oropati. Preden pa so se lotili svojega opravka, so sedli za mizo. Pridružila sta se jim krčmar in čarovnica in skupaj so jedli juho iz sklede, v katero je bilo nasekljano krokarjevo meso.

Komaj so pogoltnili nekaj grižljajev, že so vsi popadali mrtvi, kajti strup iz konjskega mesa je prešel v krokarja. V hiši ni ostal nihče razen krčmarjeve hčere, ki je bila poštena in ni sodelovala pri njihovih brezbožnih dejanjih. Tujcu je odprla vsa vrata in mu pokazala nakopičene zaklade. Kraljevič pa ji je rekel, naj vse obdrži, saj sam noče ničesar od tega, in s služabnikom odjezdil naprej.

Po dolgem popotovanju sta prišla v mesto, kjer je živela lepa, a prevzetna kraljična. Razglasiti je dala, da bo tisti, ki ji zastavi uganko, katere ne bo znala rešiti, postal njen mož. Če pa jo reši, mu bodo odsekali glavo. Za razmislek je imela tri dni, vendar je bila tako pametna, da je vselej rešila zastavljene uganke še pred iztekom tega časa. Tako jih je poginilo že devet, ko je prispel kraljevič in se, zaslepljen od njene velike lepote, odločil tvegati življenje.

Stopil je prednjo in ji zastavil uganko: »Kaj je to: eden ni ubil nikogar, pa jih je vendar ubil dvanajst?« Ni vedela, kaj bi to bilo. Tuhtala je in tuhtala, vendar ni našla odgovora. Odprla je svoje knjige ugank, a te uganke ni bilo v njih. Skratka, njena modrost je odpovedala. Ker si ni več znala pomagati, je služkinji ukazala, naj se prikrade v mladeničevo spalnico in prisluškuje njegovim sanjam. Mislila si je namreč, da morda govori v spanju in bo izdal rešitev uganke. Toda prebrisani služabnik je legel v posteljo namesto gospodarja. Ko se je služkinja približala, ji je strgal plašč, v katerega se je bila zavila, in jo s šibami nagnal ven.

Drugo noč je kraljična poslala svojo sobarico, da bi poskusila, ali bo imela s prisluškovanjem več sreče, toda služabnik je tudi njej vzel plašč in jo s šibami nagnal ven. Gospodar je zdaj menil, da je tretjo noč varen, in je legel v svojo posteljo. Tedaj pa je prišla kraljična sama, ogrnjena v megleno siv plašč, in sedla poleg njega. Ko je mislila, da spi in sanja, ga je nagovorila v upanju, da ji bo odgovoril v sanjah, kakor se dogaja mnogim.

Toda bil je buden in je vse prav dobro slišal in razumel. Vprašala ga je: »Eden ni ubil nikogar — kaj je to?« Odgovoril je: »Krokar, ki je jedel meso mrtvega, zastrupljenega konja in zaradi tega poginil.« Nato je vprašala: »Pa jih je vendar ubil dvanajst — kaj je to?« »To je dvanajst morilcev, ki so pojedli krokarja in zaradi tega umrli.«

Ko je izvedela rešitev uganke, se je hotela tiho izmuzniti, a kraljevič je trdno držal njen plašč, tako da ga je morala pustiti pri njem. Naslednje jutro je kraljična razglasila, da je rešila uganko, poklicala dvanajst sodnikov in jim povedala odgovor. Toda mladenič je prosil za besedo in rekel: »Ponoči se je prikradla k meni in me izprašala, sicer je ne bi znala rešiti.« Sodniki so dejali: »Prinesite nam dokaz.« Služabnik je prinesel vse tri plašče, in ko so sodniki zagledali megleno sivega, ki ga je kraljična navadno nosila, so rekli: »Dajte ta plašč izvesti z zlatom in srebrom, pa bo vaš poročni plašč.«