Prevod

V časih dežele Koromandije sem hodil naokrog in videl Rim in Lateran, ki sta visela na tanki svileni nitki, pa moža brez stopal, ki je prehitel hitrega konja, in strašno oster meč, ki je presekal most. Nato sem videl mladega osla s srebrnim nosom, ki je lovil dva urna zajca, in široko lipo, na kateri so rasle vroče pogače. Nato sem videl staro suho kozo, ki je na sebi nosila kar sto vozov masti in šestdeset vozov soli. Ali ni to dovolj laži? Nato sem videl plug, ki je oral brez konja in volov, in enoletnega otroka, ki je vrgel štiri mlinske kamne iz Regensburga do Trierja in iz Trierja v Straßburg, pa kragulja, ki je plaval čez Ren: to je počel z vso pravico. Nato sem slišal ribe, ki so se začele prepirati, da je hrup odmeval do neba, in sladek med je kakor voda tekel iz globoke doline na visoko goro; to so bile čudne reči. Tam sta bili dve vrani, ki sta kosili travnik, in videl sem dva komarja, ki sta gradila most, pa dva goloba, ki sta razcefrala volka, in dva otroka, ki sta skotila dva kozlička, dve žabi pa sta skupaj mlatili žito. Nato sem videl dve miši, ki sta posvečevali škofa, in dve mački, ki sta medvedu izpraskali jezik. Nato je pritekel polž in ubil dva divja leva. Tam je stal brivec in neki ženski bril brado, dva dojenčka pa sta materi ukazovala, naj molči. Nato sem videl dva hrta, ki sta iz vode prinesla mlin, zraven pa je stala stara izmozgana kljusa in rekla, da je tako prav. Na dvorišču so stali štirje konji in na vso moč mlatili žito, dve kozi sta kurili v peči, rdeča krava pa je vanjo vsajala kruh. Tedaj je zakikirikala kokoš: »Kikiriki, pravljice je konec, kikiriki.«