Prevod

Ribe so bile že dolgo nezadovoljne, ker v njihovem kraljestvu ni bilo nobenega reda. Nobena se ni menila za druge, vsaka je plavala sem in tja, kakor se ji je zazdelo, se prerivala med tiste, ki so hotele ostati skupaj, ali jim zapirala pot. Močnejša je šibkejšo udarila z repom, da jo je odneslo daleč proč, ali pa jo je kar požrla. »Kako lepo bi bilo, ko bi imele kralja, ki bi med nami skrbel za red in pravico,« so govorile in se dogovorile, da si bodo za vladarja izbrale tistega, ki bo najhitreje plaval skozi valove in znal priskočiti na pomoč šibkim.

Tako so se ob bregu postavile v vrsto in ščuka je dala znamenje z repom, nakar so vse hkrati odplavale. Ščuka je švignila kakor puščica, z njo pa sled, globoček, ostriž, krap in vse druge, kakor koli se že imenujejo. Tudi morska plošča je plavala z njimi in upala, da bo dosegla cilj.

Nenadoma se je razlegel klic: »Sled je spredaj! Sled je spredaj!« »Kdo je spredaj?« je nejevoljno zavpila ploska, nevoščljiva morska plošča, ki je ostala daleč zadaj. »Kdo je spredaj?« »Sled, sled,« se je glasil odgovor. »Ta goli sled?« je vzkliknila zavistnica. »Ta goli sled?« Od takrat ima morska plošča za kazen postrani usta.